Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnica po 5. 6. 2020 ni opravljala dela po navodilih in pod nadzorom toženke. Tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja (18. člen ZDR-1) oziroma za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (56. člen ZDR‑1) ter reintegracijski in reparacijski zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženki od 6. 6. 2020 dalje za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto podsekretar v Sektorju A. v Direktoratu B., z mesečno osnovno plačo za 42. plačni razred (PR); da jo je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v obvezna zavarovanja od 6. 6. 2020 dalje; da ji je od 6. 6. 2020 dalje dolžna plačati bruto mesečna nadomestila plač v višini 42. PR, zmanjšana za prejeta nadomestila za primer brezposelnosti za čas od 6. 6. 2020 do 5. 9. 2020, vse s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da C.C. in D.D. v izpovedi nista potrdila, da tožnica po izteku pogodbe o zaposlitvi, tj. po 5. 6. 2020, ni več opravljala dela, temveč le, da jima to dejstvo ni bilo znano. Tožničino opravljanje dela po tem datumu dokazujejo e-sporočila, ki jima jih je poslala junija 2020. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnica delala na projektu samoiniciativno, brez navodil. Po 5. 6. 2020 je delo opravljala skladno z dogovorom z omenjenima pričama, ki sta bili prepričani, da bo tožnica izbrana na razpisano delovno mesto za projekt. Če je toženka nasprotovala njenemu delu po 5. 6. 2020, bi ji morala najmanj odgovoriti na e-pošto in jo obvestiti, naj z delom preneha. Tako pa je C.C. dal celo navodilo, naj ostane tožničin poštni naslov aktiven vse do 6. 7. 2020. Verjetno je zato, ker sta ji nadrejena naložila delo tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi, trajalo več kot mesec dni, da sta seznanila vodji projekta, da tožnica ni več dodeljena nanj in da se ji je ukinil dostop do MS Teams. Tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožba pa je bistvene kršitve uveljavljala le pavšalno in jih ni konkretizirala. O odločilnih dejstvih je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter ob njihovem upoštevanju sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Tožnici je zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi nadomeščanja odsotne delavke, prenehala s potekom časa 5. 6. 2020. Nadaljnji obstoj delovnega razmerja je utemeljevala s tem, da ji je tega dne pogodba o zaposlitvi prenehala le za nadomeščanje; za delo na mednarodnem projektu E. (v nadaljevanju: projekt), pri katerem je toženka pogodbeno zavezan mednarodni projektni partner, ji pogodba o zaposlitvi 5. 6. 2020 ni prenehala, tožnica pa naj bi delo po tem datumu opravljala od doma.

6. Pritožba očita, da iz izpovedi tožničinih nadrejenih, tj. C.C. (direktor Direktorata B.) in D.D. (vodja Sektorja A.), ne izhaja, da po 5. 6. 2020 tožnica ni delala na projektu, ampak le, da jima to dejstvo ni bilo znano. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da tožnica po 5. 6. 2020 ni opravljala (morebitnega) dela po navodilih in pod nadzorom toženke, zaradi česar ni mogoč zaključek o obstoju elementov delovnega razmerja. Ugotovitev, da ni imela navodil toženke za nadaljevanje dela na projektu po 5. 6. 2020, je sodišče pravilno oprlo na dejstva: navedeno sta zanikala oba nadrejena; po pojasnilu D.D. je bilo tožničino delo na projektu mišljeno začasno, saj je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi le do 5. 6. 2020; nadrejena sta jo o začasni naravi tega dela seznanila; po 5. 6. 2020 ni toženka na tožnico signirala oziroma ji odredila nobene naloge, ni ji dala navodil za udeleževanje sestankov in za druge projektne aktivnosti; ni ji bil izdan sklep o delu od doma, idr. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ocenilo, da tožničina e-sporočila po 5. 6. 2020 (ob odsotnosti navodil za delo) ne predstavljajo poročanja o delu in tudi ni ugotovilo ravnanj, ki bi se v obdobju po 5. 6. 2020 lahko štela kot nadzor toženke nad delom tožnice.

7. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede samostojnosti tožničinega dela na projektu, saj ni zatrjevala, da je šlo za njen samostojni projekt, temveč, da je na njem delala samostojno z vidika (ne)dajanja navodil D.D.. Kot je trdila, sta ji vodji projekta F.F. in G.G. odrejala delo, ona pa jima je o delu poročala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili glede na pojasnilo D.D. sodelavci na projektih običajno res samostojni, vendar po pravilnem prvostopenjskem zaključku to ne pomeni, da za delo niso imeli navodil toženke. Ob izostanku teh nenazadnje sploh ne bi bilo enega od potrebnih elementov za obstoj delovnega razmerja med toženko in temi delavci (prvi odstavek 4. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Bistveno za ta spor pa je, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi D.D. ali kdo drug na strani toženke dal tožnici navodilo, naj po 5. 6. 2020 še naprej dela na projektu.

8. Jasno izražen namen toženke, da tožnica po 5. 6. 2020 ne nadaljuje več z delom pri njej, izhaja po presoji pritožbenega sodišča tudi iz naslednjih prvostopenjskih ugotovitev: o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem 5. 6. 2020 je toženka izdala tožnici obvestilo, ki ji je bilo vročeno 1. 6. 2020; kadrovska služba je 4. 6. 2020 izdala interno obvestilo o prenehanju delovnega razmerja tožnice in tej vročila razdolžnico; 5. 6. 2020 je tožnico odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj; ker je toženka s 1. 6. 2020 za zaposlene preklicala delo na domu, bi v primeru dogovora o nadaljnjem delu tožnice na projektu tudi tej omogočila delo na lokaciji, tako kot ga je ostalim delavcem, vendar tožnice po 5. 6. 2020 ni več bilo na lokacijo toženke.

9. Obstoj toženkine direktivne oblasti po 5. 6. 2020 pritožba zmotno utemeljuje s tem, da je tožnica opravljala delo v skladu z dogovorom z nadrejenima, ki sta pričakovala, da bo izbrana na razpisu, ki je bil 28. 5. 2020 objavljen za delovno mesto podsekretarja za delo na projektu. Prvostopenjske ugotovitve ne omogočajo zaključka o takem dogovoru. Sodišče je pravilno povzelo izpovedi D.D. in C.C. o tem, da sta tožnico le opomnila, da se lahko prijavi na razpis, nista pa ji obljubila, da bo izbrana ona, saj odločitev o tem ni bila v njuni pristojnosti.

10. Pritožba izpostavlja navodilo C.C. službi za informatiko, naj do 6. 7. 2020 ostane tožničin e-poštni službeni naslov aktiven, naj se ne briše njene mape na strežniku ... Pravilna je prvostopenjska presoja, da C.C. ravnanja ni bilo mogoče tolmačiti kot navodilo tožnici, naj po 5. 6. 2020 še naprej uporablja ta e‑naslov oziroma naj dela. Kot je bilo ugotovljeno, je tožničin službeni računalnik ostal v pisarni, ker je bil v teku razpis za prosto delovno mesto in bi računalnik uporabljal morebitni izbrani nov javni uslužbenec. Ker se je na razpis prijavila tudi tožnica, je bila z vidika potencialne možnosti njene izbire smiselna tudi ohranitev njenega službenega e-naslova, saj odpiranje novega službenega e‑naslova traja do 7 dni. Sicer pa toženka oddaljenega dostopa do službenega e‑naslova tožnici po 5. 6. 2020 ni omogočila, kar dodatno potrjuje, da ni imela namena tožnici še nadalje dopustiti uporabljanje službenega e-naslova. Tožnica je namreč tudi po 5. 6. 2020, ko je ni bilo več v prostorih toženke, lahko doma dostopala do službenega e-naslova zgolj zato, ker je pred tem brez odredbe in vednosti toženke preusmerila e-pošto iz službenega na zasebni e-naslov. Tudi sicer pa je bilo navodilo C.C. službi za informatiko v okviru časovne meje iz Navodila toženke za izvajanje varnostne politike informacijsko komunikacijskega sistema, ki zahteva izbris ukinitve poštnega naslova, mape na strežniku ... v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja.

11. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožničino opravljanje dela po 5. 6. 2020 dokazujejo e-sporočila, zlasti z dne 23. 6. 2020. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja detajlnih prvostopenjskih razlogov za zaključek, da e‑korespondenca, ki jo je tožnica po 5. 6. 2020 iz zasebnega e-naslova poslala nadrejenima, ne dokazuje elementov delovnega razmerja in po vsebini ne pomeni opravljanja dela. To velja tudi za e-sporočilo z dne 23. 6. 2020, ki ga je tožnica naslovila Projekt E. povpraševanje. Z njim je nadrejenima preposlala (torej ni bil njen izdelek) najnovejšo projektno nalogo, ju obvestila, da se bo tega dne odvijala on line prezentacija, opozorila, da je glede na časovnice projekta zelo pomembno, da se čim prej izvede postopek glede razpisanega delovnega mesta, izpostavila, da dejansko ni nikogar, ki bi na strani toženke izvajal naloge projekta in izrazila, da bi bila hvaležna za kakršnekoli informacije glede poteka razpisa. Glede na takšno vsebino e-sporočila je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da to ne dokazuje, da je tožnica na projektu po 5. 6. 2020 dejansko karkoli delala ali da bo delala. Pritožba zmotno navaja, da bi morala toženka z namenom preprečitve transformacije delovnega razmerja najmanj odgovoriti na tožničina e-sporočila in jo obvestiti, naj z delom preneha. Predpogoj za takšno postopanje delodajalca je njegovo védenje, da delavec po izteku pogodbe o zaposlitvi še naprej opravlja delo, takšnega dokaznega zaključka pa prvostopenjsko sodišče v tem sporu na podlagi ugotovljenih okoliščin ni moglo napraviti. D.D. je pojasnila, da bi odreagirala v tem smislu, če bi pri tožnici po 5. 6. 2020 zaznala elemente dela (pa jih očitno ni). Tudi C.C. tožničinih e-sporočil ni dojel kot delo.

12. Pritožba očita, da nadrejena najverjetneje zato, ker sta tožnici po 5. 6. 2020 naložila delo, nista ukrepala, ko sta ugotovila, da kljub poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnica dostopa do MS Teams. Očitek ni utemeljen. Katero konkretno nalogo, kdaj in na kakšen način naj bi ji po 5. 6. 2020 naložila nadrejena, tožnica niti ni pojasnila. Kot opravljeno delo po 5. 6. 2020 je izpostavila tabelo H., glede katere je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da navodila za njeno izdelavo ni prejela, nadrejenima pa je tudi ni posredovala. Kar se tiče dostopa do MS Teams, iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je še v času zaposlitve pri toženki za potrebe dela na projektu zaradi težav z registracijo preko službene domene, tožnica dostopala do MS Teams preko zasebnega e-naslova, kar sta ji dovolila vodji projekta F.F. in G.G.. Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da tožnica po 5. 6. 2020 v nobenem primeru (torej ne glede na način registracije) ni več imela podlage za uporabo MS Teams za potrebe projekta. Izvedeni dokazi ne utemeljujejo pritožbene navedbe, da sta nadrejena vedela, da je po 5. 6. 2020 dostopala do MS Teams. C.C. namreč ni vedel, da je tožnica v času zaposlitve registrirala MS Teams na zasebni e-naslov, D.D. pa se tudi ni spomnila, ali jo je tožnica s tem seznanila. Očitek pritožbe, da je trajalo več kot mesec dni, da se je ukinil tožničin dostop do MS Teams, pa je neutemeljen tudi zato, ker je dostop do te aplikacije registrirala sama preko zasebnega e-naslova, torej bi na ta način lahko poskrbela tudi za ukinitev dostopa.

13. Neuspešno je sklicevanje pritožbe, da je toženka šele po več kot mesecu dni od tožničinega prenehanja delovnega razmerja vodji projekta F.F. in G.G. seznanila, da tožnica ni več dodeljena na projekt. Bistvena je namreč prvostopenjska presoja, da je to vedela tožnica in pa okoliščina, da je komunikacijo v zvezi s projektom po prenehanju delovnega razmerja tožnice prevzela D.D., na katero so bile po njenem odhodu tudi signirane naloge v zvezi s projektom.

14. Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožnica po 5. 6. 2020 ni opravljala dela po navodilih in pod nadzorom toženke. Tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja (18. člen ZDR-1) oziroma za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (56. člen ZDR‑1) ter reintegracijski in reparacijski zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).