Jedro

ZTLR je desetletno priposestvovalno dobo za priposestvovanje nepremičnin predpisoval le za zakonito posest (drugi odstavek 28. člena), sicer pa dvajsetletno priposestvovalno dobo (četrti odstavek 28. člena). Obči državljanski zakonik (ODZ), ki se je uporabljal pred uveljavitvijo ZTLR, za priposestvovanje nepremičnin ni predvideval priposestvovalne dobe, krajše od 20. let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo lastninski zahtevek, s katerim tožniki uveljavljajo lastninsko pravico na delu zemljišč parc. št. 1 in 2, obe k. o. X. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da so jih tožniki dolžni povrniti tožencema v višini 1.273,37 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodbo označuje za izjemno nejasno in dolgovezno. Meni, da je obrazložitev od 7. do 34. točke povsem nepomembna. Poudarja, da zahtevek temelji na priposestvovanju. Zatrjevana je bila lastniška, dobroverna in neprekinjena posest od sklenitve pogodbe 9.6.1973 do najmanj leta 1985, ko je toženec postavil ograjo in si prisvojil sporno zemljišče. Trajanje posesti je izkazano. Ugotovitev, da je prvi toženec ograjo postavil že leta 1981, označuje za nepravilno in sprejeto v nasprotju s trditvami in izpovedbami strank, zato je podana kršitev 7. in 212. čl. ZPP ter 22. čl. Ustave RS. Za nesprejemljivo označuje ugotovitev, naj bi tožeča stranka zahtevek utemeljevala z na osnovi pogodb narejenim matematičnim izračunom. Opozarja, da je predložila natančno skico spornega zemljišča, tožniki pa so na terenu sporno zemljišče jasno pokazali; ne le približno, kot je navedeno v sodbi. Tožniki so potrdili, da so posest spornega zemljišča izgubili leta 1985 s prvotoženčevo izgradnjo ograje, ki še vedno stoji. Toženec ni nasprotoval dejstvu, da je bila ograja zgrajena leta 1985 in je tudi sam povedal, da je bila zgrajena 1983 ali 1984 leta. Povzema svoje trditve, da so tožniki kupili 1000 m2 zemljišča in da si je prvi toženec 140 m2 tega zemljišča prisvojil. Seštevek 805 m2, kolikor imajo tožniki v lasti, in 55 m2, kar je šlo za cesto, ter 140 m2, kolikor si je prisvojil prvi toženec, privede ravno do površine 1000 m2. Da je bilo kupljeno zemljišče označeno s količki, ni bilo prerekano. Zatrjuje pomanjkljivo materialno procesno vodstvo in posledično kršitev 23. in 25. čl. Ustave RS. Za neživljenjsko označuje, da pogodbenika ne bi vedela, kaj se kupuje. Z dodatkom k pogodbi, katerega predmet je 805 m2 zemljišča, so se tožniki res strinjali, vendar zgolj zato, ker so hoteli takoj začeti z gradnjo hiše. Prvi toženec si je s postavitvijo sporne ograje prisvojil zemljišče, vedoč, da so ga posedovali in tamponirali tožniki. Pogodba z dne 9.6.1973 je pravni naslov in podlaga za priposestvovanje na podlagi drugega odstavka 28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). O priposestvovanju se je sodišče pomanjkljivo opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, kršitev ustavne pravice do sodnega varstva in varstva enakih pravic. Sodba se oddaljuje od pravno odločilnih dejstev in se ne da preizkusiti. Prava obrazložitev se začne šele pri štiriintrideseti točki obrazložitve. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je bila posest tožnikov zakonita, lastniška in dobroverna. Celoten postopek se vodi zaradi protipravne prisvojitve mejnega sveta s strani prvega toženca. Nobena od strank ni trdila, da naj bi tožniki prodajalki „odpustili obveznost“ ali imeli možnost zahtevati vrnitev preveč plačne kupnine. Sodišče je ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Ali je bila kupoprodajna pogodba z dne 9.6.1973 sposobna za vknjižbo, je irelevantno. Enako velja za dejstvo, kdaj je do vknjižbe prišlo. Gre za nepotreben balast. Izpostavlja, da toženec ni zatrjeval, da bi imel sporno zemljišče v posesti v dobri veri na podlagi svoje kupoprodajne pogodbe. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala tudi številnih drugih dejstev v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 9.6.1973, da naj bi tožniki zavestno privolili v nakup 805 m2 velikega zemljišča, da točna meja ni bila zatrjevana in dokazana, da naj bi bila ograja postavljena leta 1981, da naj bi toženec lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobil s pogodbo z dne 10.9.1974. Za zgrešen označuje zaključek, naj prodajalka ne bi jamčila za mejno lego in izmero zemljišča. Bistveno je, da so tožniki kupili površino 1000 m2, ki vključuje tudi spornih 140 m2. Sodišče se ni opredelilo do izpovedb strank in prič. Ni pojasnjeno, zakaj je zavrnjen dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke. Povzema izpovedi strank in prič ter zaključuje, da je prvi toženec prodajalko očitno zvijačno prepričal, da so mu tožniki odstopili 140 m2 zemljišča. To je prvi toženec lastnoročno potrdil. Sodišče pa se do tega zapisa ni opredelilo. Kupoprodajna pogodba iz leta 1974 je antidatirana, ker tako natančne izmere v letu 1974 ni bilo mogoče narediti in ker je bila devalvacija dinarja izvedena šele po letu 1980. Prvi toženec je izpovedal, da so merili na korake. Predloženo potrdilo o plačilu kupnine 5.000 din zadostuje za 2,5 m2 zemljišča. Prvi toženec je samovoljno, zavedno in protipravno postavil ograjo in si prisvojil spornih 140 m2. zemljišča. Kupoprodajno pogodbo z dne 9.6.1973 ocenjuje za zavezovalni pravni posel, ki izkazuje promet s 1000 m2 velikim zemljiščem. Na osnovi te pogodbe so tožniki celotno kupljeno zemljišče imeli v lastniški in dobroverni posesti več kot deset let. Nepomembno je, da se na delu tega zemljišča v zemljiški knjigi niso vpisali kot lastniki. Ni trditev, da bi tožniki ta problem morali reševati s prodajalko. Tožniki so lastninsko pravico na 140 m2 zemljišča pridobili na izviren način. S sklenitvijo dodatka k kupoprodajni pogodbi se temu zemljišču niso odpovedali. Tudi sporni svet so tamponirali in imeli v posesti, enako kot ostalo zemljišče, ki so ga kupili. Ob sklepanju pogodbe so vedeli kaj kupujejo in kje poteka meja kupljenega zemljišča. Prvemu tožencu je bilo znano, kaj so tožniki kupili; seznanjen je bil z izvrševanjem posesti tožnikov. Kupil je le 661 m2 zemljišča, 140 m2 pa si ga je prisvojil. Vedel je, da prisvojeni svet pripada tožnikom. Ob parcelaciji 7.7.1981 je vedel, da so lastniki tega dela tožniki, saj je tudi za bodoči objekt tožnikov pridobil lokacijsko dokumentacijo. Prvotoženčeva posest spornega zemljišča ni bila dobroverna. To izkazuje potrdilo, ki ga je napisal. Nedobroverna posest nima stvarnopravnih učinkov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je pritožbena trditev, da tožeča stranka lastninski zahtevek utemeljuje z originarno pridobitvijo lastninske pravice zaradi priposestvovanja. Zatrjuje dobroverno in zakonito posest, ki naj bi trajala od sklenitve kupoprodajne pogodbe dne 9.6.1973 dalje – najmanj deset let. Vendar pa tožeča stranka v svojih navedbah ni bila eksaktna. V več vlogah(1) je navajala tudi, da je sporno zemljišče – skupaj z zemljiščem, na katerem se je lastninska pravica tožnikov vpisala v zemljiško knjigo – pridobila v last v letu 1973 s pogodbo, ki je bila overjena na sodišču leta 1986. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se je prvostopenjsko sodišče po nepotrebnem opredeljevalo, da sporno zemljišče na pravno-poslovni podlagi ni prešlo v last tožnikov. Res pa je, da so razlogi, ki zanikajo pridobitev lastninske pravice na pravno-posloven način – glede na postavljen lastninski zahtevek in nesporno dejstvo, da na spornem zemljišču lastninska pravica za tožnike ni bila vpisana v zemljiško knjigo – zelo obširni, kar pa na odločitev ni vplivalo.

6. Sprejemljivi in zadovoljivi so razlogi, ki zanikajo pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je na tej pravni podlagi postavljen zahtevek zavrnilo zaradi neizkazanosti zakonite posesti in zaradi neizkazanosti izteka desetletne priposestvovalne dobe. Pritožbeno sodišče soglaša, da posest tožnikov na spornih 140 m2 zemljišča ni bila zakonita. Tožniki so posest na tem zemljišču pridobili ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe dne 9.6.1973. Ni pa izkazano, da je bilo to zemljišče predmet kupoprodajne pogodbe z dne 9.6.1973. V 7. točki pogodbe zapisano določilo, da prodajalka „ne jamči za mejno lego in izmero zemljišča“ dokazuje, da predmet pogodbe ni bil fiksno določen. Tega dejstva ne more spremeniti trditev tožeče stranke, naj bi bilo kupljeno zemljišče označeno s količki in da so ga tožniki nasipali (tamponirali). Predmet pogodbe je v pogodbi označen kot „cca 1000 m2 zemljišča“. Ali je bil predmet pogodbe vsaj določljiv, kar je pogoj za pravno veljavnost sklenjene kupoprodajne pogodbe, se ni potrebno izreči, kajti že ugotovitev, da si je prodajalka izgovorila, da „ne jamči za mejno lego in izmero zemljišča“ vzpostavlja dvom, da je bilo predmet nakupa tudi sporno zemljišče. Glede na to, da je prodajalka že naslednje leto (10.9.1974) sporno zemljišče prodala prvemu tožencu, kaže, da to zemljišče ni bilo predmet pogodbe, ki jo je dne 9.6.1973 sklepala s tožniki. Prodajalka A. A., zaslišana kot priča, pogodbenega določila o nedefiniranosti predmeta prodaje ni znala obrazložiti, kar je utemeljila z dejstvom, da so pogodbo v njenem imenu zaradi njene mladosti dogovarjali drugi. B. B., ki je pri prodaji sodeloval, je izpovedal o pogovoru s prodajalkino mamo: „... da naj bi se tožniki s svojim zemljiščem za toliko metrov premaknili v močvirje“; drugih podrobnosti se ni spomnil. Prva tožnica je nedoločenost kvadrature obrazložila z nekimi jamami, ki bi lahko povzročile 10 m2 razlike in splošno prakso, da se je takrat pri vsaki stvari pisalo „cca“; da je bila to kar neka moda. Očitno ni bilo tako, saj kupna pogodba, ki je bila 10.9.1974 sklenjena s prvim tožencem, določila o nedoločeni mejni legi in izmeri ter približni kvadraturi (cca) nima. V prvotoženčevi pogodbi je navedeno, da je zemljišče odmerjeno, navedena je točna kvadratura prodanega zemljišča; v dne 1.3.1982 sklenjenem aneksu k tej pogodbi pa je navedeno, da je z dne 24.7.1981 izvedeno parcelacijo odmerjeno zemljišče, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe z dne 10.9.1974. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da na osnovi površine, navedene v leta 1973 in 1974 sklenjenih pogodbah in leta 1982 in 1986 sklenjenih dodatkih k pogodbama, ni mogoče sklepati, da je prvi toženec na pravno-poslovni način pridobil lastninsko pravico na 140 m2 zemljišča, ki je bilo pred tem prodano tožnikom. Zato ne, ker niti lega niti kvadratura zemljišča, ki so ga s kupoprodajno pogodbo tožniki kupovali, ni bila dokončno definirana.

7. Pravilen je zato prvostopenjski zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je bilo sporno zemljišče predmet kupoprodajne pogodbe z dne 9.6.1973. To pa pomeni, da posest spornega zemljišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni bila zakonita. Pritožniki ne upoštevajo, da je za veljavno sklenitev pogodbe potrebno soglasje volj in ne zgolj njihovo prepričanje o tem, kaj je predmet pogodbe.

8. ZTLR je bil uveljavljen 1.9.1980, torej v obdobju, ko naj bi tekla priposestvovalna doba. Desetletno priposestvovalno dobo za priposestvovanje nepremičnin je predpisoval le za zakonito posest (drugi odstavek 28. člena), sicer pa dvajsetletno priposestvovalno dobo (četrti odstavek 28. čl. ZTLR). Obči državljanski zakonik (ODZ), ki se je uporabljal pred uveljavitvijo ZTLR, za priposestvovanje ni predvideval priposestvovalne dobe, krajše od 20. let.(2) Tožniki bi zato v primeru, da je bila njihova posest dobroverna, sporno zemljišče priposestvovali z iztekom dvajsetletne preposestvovalne dobe, torej 9.6.1993. 9. Ker tožeča stranka zakonite posesti ni izkazala, ni odločilno, ali je toženec obravnavno zemljišče ogradil (in s tem tožnikom odvzel posest) v letu 1981 ali 1985.(3) Nesporno namreč je, da je prvi toženec sporno zemljišče vzel v posest preden se je iztekla dvajsetletna priposestvovalna doba. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do pritožbenih trditev, ki nasprotujejo ugotovitvi, da je bila ograja zagrajena leta 1981. Tudi če je bila zgrajena leta 1985, kot trdi tožeča stranka, se dvajsetletna priposestvovalna doba ni iztekla. Ker se dvajsetletna priposestvovalna doba ni iztekla, se tudi o kvaliteti posesti (dobrovernosti tožnikov) sodišču prve stopnje ni bilo treba izreči in je neutemeljen očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je v tem postopku tožeča stranka določno opredelila sporno zemljišče in da so tožniki to zemljišče na ogledu v naravi pokazali. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nedoslednosti tožeče stranke pri zatrjevanju obsega oz. meje spornega zemljišča (v 11. točki obrazložitve) ni pravilna, na odločitev pa ni vplivala. Ocena neprepričljivega nastopanja tožeče stranke v tem postopku je podana skupaj s pojasnilom, da tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje z matematičnim izračunom površine, navedene v sklenjenih pogodbah. To pojasnilo pa je točno, saj je očitno, da tožeča stranka podatek o 140 m2 velikem spornem zemljišču črpa iz podatkov o površinah zemljišča, ki je bilo predmet dne 9.6.1973 in 10.9.1974 sklenjenih pogodb in dodatkov k pogodbama.

11. Ni res, da se obrazložitev, ki se nanaša na uveljavljano pravno podlago (priposestvovanje) začne šele v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Že pred tem (v 16. točki obrazložitve in naslednjih) se je sodišče ukvarjalo z razlago vsebine sklenjenih pogodb in dodatkov. Nepreverljiv je očitek, da se do izpovedi strank in prič ter nekaterih listinskih dokazov sodišče ni opredelilo. Ker nespornih dejstev ni treba dokazovati in ker vse izjave strank in prič za odločitev niso pomembne, se do dokazov, s katerimi se taka dejstva dokazujejo, sodišču ni treba opredeljevati. Ni jasno, kaj naj bi dokazovale izpovedbe, ki jih pritožba citira. O dokazni vrednosti prvotoženčevega zapisa (listinski dokaz A15) se je sodišče prve stopnje izreklo. Pritožbeno sodišče soglaša, da iz zapisa ni mogoče razbrati, da si je prvi toženec 140 m2 zemljišča prisvojil. Iz pogodbe, ki jo je prvi toženec sklenil s prodajalko, ni razvidno, da naj bi kupil samo 661 m2 zemljišča. Kakršenkoli sum, da bi bila katerakoli od sklenjenih pogodb antidatirana, se ne pojavlja. Sklepanje pritožnikov, naj bi to izhajalo iz vsebine s prvim tožencem sklenjene pogodbe, je brez osnove, obenem pa je tudi pritožbena novota. Takó tožniki kot toženec so pogodbi sklepali več let pred parcelacijo in zemljiškoknjižnim prenosom lastninske pravice. Brez tehtne in razumljive obrazložitve se pritožba sklicuje na neprimernost kupnine in izdela zaključek o prvotoženčevi prilastitvi 140 m2. zemljišča. Nobenega dvoma ni v pravilnost prvostopenjskega stališča, da bi tožniki zahtevek morali nasloviti na prodajalko, če so ji plačali več zemljišča, kot ga jim je prenesla v last. Pravilno pa pritožba navaja, da je prvi toženec očitno že ob vložitvi vloge za izdajo lokacijske informacije vedel, da želijo na sosednji parceli graditi tožniki. Res je prvi toženec izpovedal drugače, kar pa njegovi izpovedbi zaradi časovne oddaljenosti dogodkov ne jemlje verodostojnosti. Odločitev temelji na prvotoženčevi izpovedi le v obsegu, kot je skladna z listinskimi dokazi.

12. Neutemeljeno se v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče preseglo trditveno podlago. S tem v zvezi pritožniki omenjajo obravnavo ne/dobrovernosti toženčeve posesti spornega zemljišča, vendar obenem spregledajo, da se je sodišče o tem opredeljevalo na osnovi njihovih trditev. Celo pritožba vsebuje obsežne trditve o toženčevi ne/dobrovernosti, obenem pa opozarja na nepomembnost tega dejstva. Prvi toženec je lastninsko pravico na spornem zemljišču pridobil na pravno-posloven način in ne s priposestvovanjem, zato obravnavanje njegove ne/dobrovernosti pri uporabi spornega zemljišča presega potrebe tega postopka.

13. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je zaradi načina obrazložitve podana kršitev ustavne pravice do pritožbe in enakega varstva pravic. Izpodbijana sodba je razumljiva, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Nasprotja med razlogi ni. Pritožba ne navaja, do katerih pravno odločilnih dejstev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožeča stranka sama je zatrjevala dejstva v zvezi s sklepanjem pogodb, sama se je na te pogodbe sklicevala, sama je tožencu očitala, da je s prodajalko sklenil pogodbo za njenih 140 m2 zemljišča, v pritožbi pa neutemeljeno navaja, da teh dejstev nobena od strank ni zatrjevala. Številne pritožbene navedbe so povzetki v teku postopka podanih navedb in stališč pravdnih strank in ne reakcija na ugotovitve in argumente izpodbijane odločbe. Pritožniki nekritično navajajo o čem vse naj bi se sodišče ne opredelilo in da se je opredeljevalo izven trditvene podlage strank. Številne pritožbene navedbe za odločitev o pritožbi niso odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Sporno zemljišče bi bilo treba odmeriti s pomočjo izvedenca geodeta, če bi tožeča stranka dokazala, da so ga tožniki priposestvovali. Ker tega ni dokazala, potrebe po angažiranju izvedenca, ki bi zemljišče odmeril, ni bilo.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Npr. III. točka vloge z dne 30.5.2014, IV točka vloge z dne 9.3.2015 in v drugih vlogah Op. št. (2): S 1468. čl. ODZ je bila predpisana 30 letna priposestvovalna doba, ki je bila z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana na 20 let (načelno mnenje z dne 4.4.1960 – Zbirka sodnih odločb št. V/I – 1960). Glede računanja in teka rokov, ki so veljali za priposestvovanje pred ZTLR pa velja načelno mnenje, sprejeto na skupni seji Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 9. in 10.12.1982: „ZTLR se od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. Če je z ZTLR predpisan krajši rok, po uveljavitvi zakona pa je preostali čas krajši od časa, predpisanega z zakonom, rok izteče po preteku časa, določenega s prejšnjim zakonom. Če je od roka, določenega s prejšnjim zakonom, ostal čas, daljši od predvidenega v novem zakonu, rok izreče s pretekom časa, predvidenega v novem zakonu.“ - Povzeto po T. Frantar: Stvarno pravo, stvarne pravice, posest, nujne poti, meje, kmetijska zemljišča, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, stran 56. Op. št. (3): Tožeča stranka je na naroku 8.10.1985 navajala, da je bila ograja zgrajena leta 1985, tožena stranka pa je trdila, da je bila zgrajena še prej.