Jedro

Upoštevaje ugotovitve, da so bili posestniki spornega parkirnega mesta v času zatrjevanega motilnega ravnanja poleg družine N. tudi člani družine A., je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno štelo, da gre za soposestnike v smislu 25. člena SPZ. Ob dejstvu, da posest tožnikov ni bila izključna in da istega parkirnega mesta niso mogli nikoli zasedati člani obeh družin hkrati, je pravilen tudi zaključek izpodbijanega sklepa, da parkiranje toženke dne 25. 12. 2015 na spornem parkirnem mestu ne predstavlja motenja posesti tožnikov (primerjaj 35. člen SPZ).

Posest tožnikov je sicer izpolnjevala kriterija izključnosti in dostopnosti, vendar le v razmerju do tretjih, ne pa do družine A., ki je bila tudi posestnik spornega parkirnega mesta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sta dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 209,99 EUR v 8 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (I) za ugotovitev, da je toženka motila mirno in dejansko posest tožnikov s tem, da je dne 25. 12. 2015 na nepremičnini z ID znakom 000, parc. št. ... k. o. X., ki je v solasti tožnikov, vsakega do 1/16, natančneje na parkirišču z oznako št. 1, brez soglasja tožnikov parkirala svoje vozilo, s tem pa preprečila njegovo uporabo tožnikoma in posegla v njuno posest na njem, (II) da se toženki prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v neposredno posest tožnikov na zgoraj navedenem parkirišču in (III) da je toženka dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna toženki v roku 8 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.446,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sklep se pritožujeta tožnika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Napačen je zaključek sodišča, da so toženka oziroma člani družine A. kontinuirano izvrševali posest na spornem parkirnem mestu št. 1. Navedeno iz izpovedbe toženke in članov njene družine ter drugih zaslišanih prič ne izhaja. Iz izpovedbe staršev toženke izhaja, da so v B. hodili zelo redko, iz izpovedbe toženke pa, da več let ni uporabljala spornega parkirnega mesta, kar pomeni, da ni mogla na njem kontinuirano izvrševati posesti. Da toženka kontinuirano ne izvršuje posesti sta potrdili tudi priči C. C. in D. D. So pa tožnika in priče E. E., F. F., G. G. in H. H. potrdili, da so parkirno mesto številka 1 ves čas uporabljali tožnika in njuni družinski člani. Glede na izpovedbe navedenih prič je mogoče zaključiti, da toženka in drugi člani družine A. ne uporabljajo kontinuirano spornega parkirnega mesta. Ker se sodišče do navedenih prič ni opredelilo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na vsebino izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič je podana tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je priče povsem napačno povzemalo. Priče niso izpovedale, da se toženka z dogovorjeno razporeditvijo parkirišč ni strinjala. Sodišče je tudi zmotno uporabilo določbo 426. člena ZPP, po kateri je odločilno zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Toženka pred zatrjevanim motenjem ni izvrševala posesti na spornem parkirišču, saj je v B. več let sploh ni bilo, in ni mogoče, da bi kontinuirano izvrševala posest na spornem parkirišču. Pogoja izključenosti in dostopnosti glede izvrševanja posesti na parkirnem mestu ni mogoče tolmačiti tako strogo, kot je storilo sodišče. Če se sprejme stališče sodišča, da tožnikoma ni mogoče dati posestnega varstva, čeprav sta vse od sprejetja sklepa v letu 2009 ves čas izvrševala posest na parkirišču št. 1, potem do posestnega varstva ne bi bil nihče upravičen. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov tožnikov, da ima toženka pravico do parkiranja na parkirišču št. 3 in da A. dovoljujejo parkiranje na tem mestu lastniku kletnega stanovanja, ki sicer ni upravičen do parkiranja na parkirišču. Navedene trditve je potrdila priča D. D. Prav tako fotografije, posnete po spornem dogodku, potrjujejo, da na parkirišču št. 3 parkira lastnik kletnega stanovanja, iz njih pa tudi izhaja, da je toženka parkirala na parkirnem mestu št. 8. S tem je dokazano, da toženka ni kontinuirano izvrševala posesti na spornem parkirnem mestu. Toženka razen s svojo izpovedbo in izpovedbo zainteresiranih prič ni z ničemer izkazala, da je kontinuirano izvrševala posest na spornem parkirnem mestu. Tako tudi ni pravočasno predložila prodajne pogodbe, sklenjene med družbo I. d. o. o. in J. d. o. o., s katero bi dokazala, da ima pravico do parkiranja na spornem parkirnem mestu. Na drugi strani pa sta tožnika z listinami, fotografijami in pričami izkazala, da vse od leta 2009 kontinuirano izvršujeta posest na spornem parkirnem mestu. Priglašata pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

6. V obravnavanem primeru sta tožnika zahtevo za posestno varstvo na parkirnem mestu z oznako št. 1, ki se nahaja v B. na nepremičnini z ID znakom 000, utemeljevala s trditvami, da sta bila posestnika navedenega parkirnega mesta do 25. 12. 2015 in da je toženka motila njuno posest s tem, ko je 25. 12. 2015 na njem parkirala svoje vozilo. Toženka je zahtevku nasprotovala (med drugim) s trditvami, da njena družina (A.) vedno, ko pride v B., parkira na spornem parkirnem mestu, s čimer na njem izvajajo posest.

7. Glede na takšno trditveno podlago in ob upoštevanju povzete ureditve posestnega varstva po SPZ je pritožbeno sodišče v razveljavitveni odločbi (I Cp 222/2017 z dne 4. 5. 2017) v prvem sojenju pojasnilo, da je obravnavanemu tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi le v primeru, da je bilo zadnje stanje posesti pred zatrjevanim motilnim dejanjem takšno, da sta imela tožnika izključno posest na spornem parkirnem mestu oziroma da sta ga izključno posedovala. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da temu ni tako oziroma da posesti na spornem parkirnem mestu do 25. 12. 2015 nista izvrševala le tožnika, temveč so jo kontinuirano izvrševali tudi toženka in drugi člani družine A., ko so prišli v B. Takšno dejansko ugotovitev tožnika s pritožbo neutemeljeno izpodbijata. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je narejena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, je pa tudi vsebinsko prepričljiva, zaradi česar jo pritožbeno sodišče sprejema.

8. Za povzeto ugotovitev je imelo sodišče prve stopnje zadostno oporo v izpovedbah toženke in njenih staršev, K. A. in L. A., ki so skladno izpovedali, da so sicer v B. prihajali zelo redko, vendar so takrat vedno parkirali na spornem parkirnem mestu, pa tudi v izpovedbah prič M. M., E. E., N. N. in G. G., ki so potrdile, da so (tudi) člani družine A. ob prihodu v B. parkirali na spornem parkirnem mestu. Iz izpovedb navedenih prič kot tudi priče O. O.,ki s toženko niso povezane in jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je med drugim izhajalo, da se toženka oziroma družina A. ni strinjala z razporeditvijo parkirišč, ki so jo v letu 2009 sprejeli stanovalci večstanovanjske hiše, h kateri spada parkirišče na nepremičnini z ID znakom 000, in po kateri pripada tožnikoma (družini N. sporno parkirno mesto, družini A. pa parkirno mesto označeno s številko 3. Priča E. E. je sicer izpovedal, da je bilo na zboru lastnikov v decembru 2015 dogovorjeno, da se parkirišče uporablja po sklepu iz leta 2009, s čimer sta se strinjala tudi A., na kar pravilno opozarjata pritožnika. Vendar pa je hkrati izpovedal, da si sporno parkirno mesto lastijo A. Enako velja glede izpovedbe G. G. Tožnika tako pravilno navajata, da je slednja izpovedala, da A. razporeditvi parkirišč po sklepu iz leta 2009 na zboru lastnikov v letu 2015 nista nasprotovala, a pri tem zanemarita njeno preostalo izpovedbo, in sicer, da je tožnik na zboru lastnikov v letu 2015 izpostavil, da ima težave s pakiranjem na spornem parkirišču, ker želijo na njem parkirati A. Iz povzetih izpovedb izhaja, da se A. do zbora lastnikov v decembru 2015 niso strinjali z razporeditvijo po sklepu iz leta 2009, ker si lastijo sporno parkirno mesto, na katerem tudi parkirajo. Da se z njo dejansko niso strinjali tudi po tem in da so uporabljati sporno parkirno mesto, pa je potrjeno s spornim parkiranjem že v istem mesecu (25. 12. 2015) s strani toženke.

9. Sodišče prve stopnje ugotovitve, da se toženka oziroma člani družine A. niso strinjali z razporedom parkirnih mest iz leta 2009, ni oprlo na izpovedbo C. C. 1 kot zmotno navajata pritožnika, temveč (med drugim) na izpovedbo O. O., da je pred zborom lastnikov v letu 2015 prejel dopis od A., da bi on moral imeti sporno parkirno mesto.

10. Nadalje ne more biti uspešna pritožbena navedba, da je N. N. v letu 2014 opozorila starše toženke in ne toženko, da naj parkirata na parkirišču z oznako številka 3. Dejstvo, da je bilo opozorilo naslovljeno na starša toženke, ki sta parkirala na spornem parkirnem mestu, in ne na toženko, kot pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa, ni bistveno. Družino A. kot tudi družino N. oziroma njune člane in njihova ravnanja v zvezi s spornim parkirnim mestom je treba v tem sporu, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, obravnavati kot celoto. Po ugotovitvah izpodbijanega sklepa namreč vsaki od družin pripada po eno stanovanje v večstanovanjski stavbi, h kateri spada parkirišče z osmimi parkirnimi mesti (nepremičnina z ID znakom 000), in za potrebe uporabe tega stanovanja tisti od članov družine, ki je v B., parkira na enem (spornem) parkirnem mestu.

11. Ugotovitve prvostopenjska sodišča, da so člani družine A. kontinuirano uporabljali oziroma izvrševali posest na spornem parkirnem mestu do 25. 12. 2015, tožnika ne moreta omajati s pritožbenimi navedbami, da so člani družine N. pogosto v B. in da parkirajo na spornem parkirnem mestu. Dejstvo, da sporno parkirno mesto uporablja družina N. še ne pomeni, da ga ne uporabljajo tudi člani družine A., ko pridejo v B. in je parkirno mesto prosto. Ker so člani družine N. pogosteje v B. kot člani družine A. oziroma ker so člani družine A. zelo redko v B., kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je tudi razumljivo, da so priče, na katere opozarjata tožnika, ki so uporabniki posameznih stanovanj večstanovanjske stavbe, h kateri spada sporno parkirišče, videle parkirati na spornem parkirnem mestu le družino N., in da nekateri družine A. v B. več let niso videli (med drugim tudi priča D. D.). Sodišče prve stopnje se je do relevantnih delov izpovedb navedenih prič v zvezi z (ne)uporabo spornega parkirnega mesta s strani družine N. oziroma družine A. v zadostni meri opredelilo (primerjaj 5. in 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) in jih pravilno ocenilo. Posledično očitana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zato ni podana. Sodišče prve stopnje pri tem tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedbe pravdnih strank in prič je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo. Zatrjevano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini njihovih izpovedb in med samimi izpovedbami, ki so razvidne iz zapisnikov, zato ni podano.

12. Zaključka, da so bili tudi A. posestniki spornega parkirnega mesta, tožnika ne moreta uspešno izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da so A. zelo redko hodili v B. oziroma da toženka v letih od 2011 do 2015 sploh ni bila v B. Zanj zadošča ugotovitev, da so A. sporno pakirno mesto uporabljali vedno, ko so prišli v B. in je bilo prosto. Za obstoj posesti je namreč bistvena kontinuiranost in ne pogostost uporabe spornega parkirnega mesta, kot se zavzemata tožnika. Tudi uporaba, ki ni pogosta, je lahko kontinuirana. V izvedenih dokazih ima sklep zato zadostno podlago za ugotovitev, da je tudi družina A. (kontinuirano) izvrševala posest na spornem parkirnem mestu do 25. 12. 2015.

13. Ni pomembno ali ima toženka, kot trdita pritožnika, pravico parkirati na parkirnem mestu z oznako št. 3 in tudi ne ali je na podlagi dovoljenja staršev toženke na njem parkiral lastnik kletnega stanovanja. Tudi če bi slednje držalo, to ne bi nudilo podlage za zaključek, da člani družine A. niso izvrševali posesti na parkirnem mestu z oznako št. 1, ki je predmet spora. Kot je že bilo zgoraj pojasnjeno, se v posestnem sporu pravica do posesti ne upošteva. Sodišče prve stopnje se zato utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem, komu pripada pravica do parkiranja na posameznem parkirnem mestu. Iz enakega razloga so brez pomena pritožbene navedbe, da toženka ni pravočasno predložila prodajne pogodbe, sklenjene med družbo I. d. o. o. in J. d. o. o., s katero bi dokazala, da ima pravico do parkiranja na spornem parkirnem mestu.

14. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba opredeliti do fotografij, posnetih po 25. 12. 2015, iz katerih naj bi izhajalo, da toženka parkira na parkirišču z oznako 8. Za odločitev v tem posestnem sporu (do motenja posesti je prišlo 25. 12. 2015) je odločilno kdo je izvrševal posest na spornem parkirnem mestu do navedenega datuma (zadnje posestno stanje) in ne kasneje.

15. Upoštevaje ugotovitve, da so bili posestniki spornega parkirnega mesta v času zatrjevanega motilnega ravnanja poleg družine N. tudi člani družine A., je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno štelo, da gre za soposestnike v smislu 25. člena SPZ. Ob dejstvu, da posest tožnikov ni bila izključna in da istega parkirnega mesta niso mogli nikoli zasedati člani obeh družin hkrati, je pravilen tudi zaključek izpodbijanega sklepa, da parkiranje toženke dne 25. 12. 2015 na spornem parkirnem mestu ne predstavlja motenja posesti tožnikov (primerjaj 35. člen SPZ). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ima podlago tudi v 426. členu ZPP in je drugačno prikazovanje pritožbe brez podlage.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikoma odreklo posestno varstvo zato, ker je prestrogo tolmačilo kriterija izključnosti in dostopnosti, ki morata biti izpolnjena zato, da je posest podana. Ob tem velja še dodati, da je posest tožnikov sicer izpolnjevala kriterija izključnosti in dostopnosti, vendar le v razmerju do tretjih, ne pa do družine A., ki je bila tudi posestnik spornega parkirnega mesta.

17. Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

18. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, tožnika, ki s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Toženki pa morata povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo, ki ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) znašajo 209,99 EUR (375 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo in 22 % DDV). Priglašeni stroški za posvet s stranko in pregled spisa ter za končno poročilo toženki niso bili priznani, ker ne gre za samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT. Navedeno stroškovno obveznost morata toženki izpolniti v osemdnevnem paricijskem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 25, 33, 33/1, 35 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 426

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.