Jedro

Javna cesta iz 2. člena Splošnega akta o izjemah pri izvajanju univerzalne poštne storitve ne predstavlja gozdne ceste po določbah Zakona o gozdovih.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije, št. 0611-3/2011/8 z dne 15. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) odločila, da trajne izjeme pri vročanju in dostavi v primeru oteženega dostopa do gospodinjstev na naslovu X. in Y. oziroma izjeme zaradi skrbi za zdravje in varnost dostavljalca na naslovih X. in Y. niso upravičene (1. točka izreka). Tožeča stranka mora zagotoviti univerzalno poštno storitev vsak delovni dan, vendar ne manj kot petkrat tedensko in sicer najmanj en sprejem in eno vročitev poštnih pošiljk do mase 2 kg, poštnih paketov do mase 10 kg, priporočenih in vrednostnih poštnih pošiljk in poštnih pošiljk za slepe in slabovidne uporabnikom poštnih storitev na zgoraj navedenih naslovih (2. točka izreka). Tožeča stranka mora začeti z zagotavljanem univerzalne poštne storitve gospodinjstvom na zgoraj navedenih naslovih v roku 90 dni od dokončnosti te odločbe (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije uvedla postopek nadzora nad kakovostjo izvajanja univerzalne poštne storitve v skladu s 64. členom Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2). Tekom postopka je Agencija od tožeče stranke prejela pojasnilo, da so v seznam trajnih izjem na področju Spodnje Kaple vključena le tri gospodinjstva in sicer X., Y. in Z. Glede teh naslovov je tožeča stranka pojasnila, da do naslova X. vodi cca. 1400 metrov gozdne ceste, ki vodi do naslova Y., nakar se od nje odcepi in po cca. 800 metrih pripelje do gospodinjstva, skupna oddaljenost od javne ceste tako znaša 2200 metrov. Med odcepom od javne ceste do gospodinjstva je tudi 100 metrov višinske razlike. Po mnenju tožeče stranke so s tem podani pogoji za ugotovitev oteženega nastopa. Do naslova Y. vodi 1800 metrov gozdne ceste, višinska razlika pa je cca. 150 metrov, kar doda k izračunu 500 metrov. Tudi ta naslov tako izpolnjuje kriterije za otežen dostop. Te kriterije je tožeča stranka ugotovila tudi za naslov Z. Vsa tri gospodinjstva so vključena v seznam trajnih izjem tudi iz vidika skrbi za zdravje in varnost dostavljalca. Agencija za pošto in elektronske komunikacije je na ogledu ugotovila, da gospodinjstvi na naslovih X. in Y. nista upravičeni do uveljavljenih izjem pri izvajanju univerzalne poštne storitve, saj do njiju vodijo ceste, ki so dostopne z ustreznim vozilom, njihova oddaljenost pa ne presega oddaljenosti, ki dopušča izjeme zaradi oteženega dostopa. Agencija na podlagi terenskega ogleda in zbranih podatkov prav tako zaključuje, da ne obstojijo okoliščine za ugotovitev trajne izjeme pri izvajanju univerzalne poštne storitve. Agencija je namreč ugotovila za gospodinjstvo na naslovu X., da znaša oddaljenost od javne ceste 800 metrov z višinsko razliko 45 m, kar pomeni, da je oddaljenost 800 metrov in 0 metrov zaradi višinske razlike. Za gospodinjstvo na naslovu Y. pa je Agencija ugotovila, da ni oddaljenosti od javne ceste, saj je na koncu le-te. Agencija je tako ugotovila, da niso podani pogoji za ugotovitev izjeme pri izvajanju univerzalne poštne storitve, saj sta oba naslova znotraj kriterija oddaljenosti 2000 metrov, ki ga določa 2. alinea 4. člena Splošnega akta o izjemah pri izvajanju univerzalne poštne storitve. V primeru, ko ni izkazanega in utemeljenega razloga za izjeme pri izvajanju univerzalne poštne storitve, Republika Slovenija v skladu s 5. členom ZPSto-2 v javnem interesu zagotavlja vsem uporabnikom na njenem ozemlju pod enakimi pogoji trajno, redno in nemoteno izvajanje univerzalne storitve, ki se sme prekiniti le zaradi višje sile ali v razmerah nevarnih za dostavljalca. Agencija je ugotovila, da oddaljenost zgoraj navedenih naslovov ne presega oddaljenosti, ki dopušča izjeme zaradi oteženega dostopa, prav tako pa na podlagi terenskega ogleda in zbranih podatkov okoliščine ne predstavljajo trajne izjeme zaradi skrbi za zdravje in varnost dostavljalca.

Tožeča stranka je zoper zgoraj navedeno odločbo vložila tožbo na podlagi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da so ugotovitve tožene stranke napačne, saj temeljijo na napačni uporabi materialnega prava, napačna uporaba materialnega prava pa je povzročila tudi napačen sklep o dejanskem stanju, saj sta potrditvi tožeče stranke obe gospodinjstvi od najbližje javne ceste oddaljeni več kot 2000 metrov, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj iz 4. člena Splošnega akta za uvedbo trajne izjeme zaradi oteženega dostopa. Tožena stranka je namreč na podlagi predloženih podatkov s strani Občine Podvelka napačno ugotovila, da predstavlja gozdna cesta 121116 „Pečevo“ javno cesto. Do naslova X. namreč vodi od javne občinske ceste JP 819381 približno 1400 metrov gozdne ceste 121116 „Pečevo“, nato se pot odcepi od navedene gozdne ceste na privatno cesto, ki v dolžini cca. 800 metrov pripelje do naslova X. Skupna oddaljenost od javne ceste tako znaša 2200 metrov. Iz tega sledi, da so za gospodinjstvo na naslovu X. izpolnjena merila za ugotovitev izjeme zaradi oteženega dostopa in to že brez upoštevanja dodatka na višinsko razliko, ki je opredeljen v 4. členu Splošnega akta.

Do naslova Y. vodi od javne občinske ceste JP 819381 1725 metrov gozdne ceste 121116 „Pečevo“. Gozdna cesta 121116 „Pečevo“ poteka od prej navedene občinske ceste skozi gozd in se konča na dvorišču kmetije Pečevo na naslovu Y. Višinska razlika znaša 150 metrov in se računa takrat, ko je višinska razlika več kot 100 metrov. Ker se za vsakih 100 metrov višinske razlike doda 1000 metrov poti oziroma sorazmerni delež, se v zadevnem primeru doda 500 metrov poti, kar pomeni, da znaša preračunana oddaljenost od javne ceste 2225 metrov. Na osnovi tega tožeča stranka zaključuje, da so tudi za gospodinjstvo na naslovu Y. izpolnjena merila za ugotovitev izjeme pri izvajanju univerzalne poštne storitve zaradi oteženega dostopa.

Tožeča stranka navaja, da se v skladu z 38. členom Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) vodi evidenca gozdnih cest, katero vodi Zavod za gozdove Slovenije. Agencija je svojo odločitev oprla na navedbo Občine Podvelka, ki je gozdno cesto GC 121116 „Pečevo“ sicer navedla kot gozdno cesto, vendar pa je napačno zaključila, da gre za kategorizirano javno cesto in v tej posledici navedla tudi napačne oddaljenosti od javne ceste. Tem navedbam je nekritično sledila Agencija in tako zaključila, da do obravnavanih gospodinjstev vodijo ceste, ki so dostopne z ustreznim vozilom, njihova oddaljenost pa ne presega oddaljenosti, ki dopušča izjeme zaradi oteženega dostopa. Na osnovi tega je Agencija napravila napačen sklep in posledično nepravilno uporabila materialno pravo. Dejstvo, da zgoraj navedena gozdna cesta ni kategorizirana kot javna cesta, pa je razvidno tudi iz geografskega prikaza cest iz prostorskega informacijskega sistema, ki ga je priložil Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Maribor.

Tožeča stranka navaja še, da skladno s 24. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) gozdna cesta ni javna cesta, saj gozdne ceste niso kategorizirane ceste. Tudi če je določena gozdna cesta po ZG cesta javnega značaja, to ne pomeni, da je taka gozdna cesta javna cesta po ZCes-1. Agencija je torej pri izpodbijani odločbi napačno uporabila pojem javna cesta, ki ni v skladu z ZCes-1. Tožeča stranka pa izpodbija tudi ugotovitve iz izpodbijane odločbe, do katerih je prišla Agencija na podlagi terenskega ogleda, ki ga je opravila 16. 6. 2011 (torej v času ugodnih vremenskih razmer), in zbranih podatkov, po katerih dane okoliščine ne predstavljajo trajne izjeme zaradi skrbi za zdravje in varnost dostavljalca. Gozdna cesta 121116 „Pečevo“, ki vodi do spornih gospodinjstev namreč nedvomno predstavlja za dostavljalca nevarnost za njegovo zdravje in varnost. To je namreč gozdna cesta, ki je namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom in omogoča racionalen prevoz gozdnih lesnih sortimentov in ne javna cesta, ko to napačno zaključuje tožena stranka. Ta cesta je namreč izjemno ozka in se na njej dva avtomobila ne moreta srečati. Na cesti ni izogibališč, odvodnjavanje ni urejeno, na določenih odsekih se cesta strmo vzpenja, veliko je strmih prepadov. Domačini se po tej cesti v glavnem prevažajo s traktorji, saj ni primerna za vožnjo z avtomobili. Tožeča stranka tako zatrjuje, da je izpolnjen tudi razlog skrbi za zdravje in varnost dostavljalca in so tako izpolnjeni pogoji za trajno izjemo pri izvajanju univerzalne poštne storitve. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da dopis in priloge k dopisu Zavoda za gozdove Slovenije z dne 14. 12. 2011 v skladu s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom ZUS-1 v obravnavani zadevi ne morejo biti upoštevni, saj gre za nove dokaze in nova dejstva, ki jih tožnica ni predložila v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, v tožbi pa ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta oziroma zakaj morebiti te možnosti ni imela. Toženka še poudarja, da se z izpodbijano odločbe zasleduje javni interes, ki je v zagotovitvi izvajanja univerzalne poštne storitve in ki mora biti skladno s 5. členom ZPSto-2 na voljo vsem uporabnikom poštnih storitev na celotnem ozemlju Republike Slovenije pod enakimi pogoji. Tožena stranka tudi zanika trditve tožeče stranke, da so podatki oziroma zaključki Občine Podvelka napačni. Tožena stranka tako vztraja pri svojih v izpodbijani odločbi obrazloženih ugotovitvah in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Pri svojih navedbah sta stranki vztrajali tudi v pripravljalnih vlogah. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi glede dopisa Zavoda za gozdove Slovenije pojasnjuje, da gre za uporabo pravnih pravil, kaj sodi med gozdne ceste, zato je bila Agencija dolžna ta pravila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabiti. Razen tega pa bi morala Agencija na to biti opozorjena še ob dejstvu, da je cesta 12116 „Pečevo“ označena s črkami GC, kar prav tako kaže na to, da gre za gozdno cesto. Pojma javna cesta in javni značaj ceste, katerega imajo sicer tudi gozdne ceste, nimata enakega pomena.

Tožena stranka je prav tako vztrajala pri svojih ugotovitvah. Po podatkih Občine Podvelka se zgoraj navedena gozdna cesta vzdržuje kot javna cesta in se kot taka tudi uporablja. Ker je ta cesta edini dostop do zgoraj navedenih naslovov po mnenju tožene stranke ne drži trditev, da je njen primarni in prevladujoči namen spravilo lesa oziroma omogočanje racionalnega prevoza gozdnih lesnih sortimentov ali opravljanje podobnih opravil gospodarjenja z gozdom.

Tožba je utemeljena.

Pogoje in postopek za izvajanje poštnih storitev ureja Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2). Univerzalna poštna storitev je trajno, redno in nemoteno izvajanje ene ali več s tem zakonom določenih poštnih storitev s predpisano kakovostjo na celotnem ozemlju Republike Slovenije ali na njenem delu po cenah dostopnih za vse uporabnike poštnih storitev (prvi odstavek 3. člena ZPSto-2). Republika Slovenija v javnem interesu zagotavlja vsem uporabnikom poštnih storitev na njenem celotnem ozemlju pod enakimi pogoji trajno, redno in nemoteno izvajanje univerzalne storitve, ki se sme prekiniti le zaradi višje sile ali v razmerah nevarnih za dostavljalca (prvi odstavek 5. člena ZPSto-2). Z univerzalno storitvijo se vsem uporabnikom poštnih storitev zagotavljata najmanj pet delovnih dni tedensko najmanj en sprejem in ena dostava na dom ali v prostore vsake fizične ali pravne osebe. Tedenska pogostost sprejema in dostave se ob povečanem številu dela prostih dni v posameznem tednu sorazmerno zmanjša (tretji odstavek 5. člena ZPSto-2).

Agencija s splošnim aktom določi izjeme pri izvajanju univerzalne poštne storitve glede na okoliščine in zemljepisne pogoje ter pogoje za odstopanje od dostave na dom ali v prostore fizične ali pravne osebe z eno dostavo na ustrezno mesto (četrti odstavek 5. člena ZPSto-2). Izjeme pri izvajanju univerzalne poštne storitve in pogoje za odstopanje od izvajanja univerzalne poštne storitve določa Splošni akt o izjemah pri izvajanju univerzalne poštne storitve. Izjeme pri izvajanju univerzalne poštne storitve so trajne ali začasne in sicer zaradi oteženega dostopa do naslovnika ali skrbi za zdravje in varnost dostavljalca (prvi odstavek 3. člena Splošnega akta). Izvajalec univerzalne poštne storitve določi izjeme na osnovi kriterijev iz 4. in 5. člena Splošnega akta, pri čemer mora biti vsaka določitev izjeme posledica ocene varnostnih razmer in tveganja za nastanek poškodb ter zdravstvenih okvar dostavljalca (skrb za zdravje in varnost dostavljalca) oziroma ocene težavnosti terena (otežen dostop do naslovnika), o čemer mora naslovnika in Agencijo pisno obvestiti v skladu z določbami tega Splošnega akta (drugi odstavek 3. člena Splošnega akta).

Trajne izjeme pri vročanju in dostavi v primeru oteženega dostopa do naslovnika se lahko določi v naslednjih primerih: - če je stanovanje, individualna stanovanjska hiša ali poslovni prostor uporabnika poštnih storitev od najbližje javne ceste oddaljen več kot 200 metrov, dostop do njega pa ni mogoč z ustreznim vozilom in sicer vse dni v letu; - če je stanovanje, individualna stanovanjska hiša ali poslovni prostor uporabnika poštnih storitev od najbližje javne ceste oddaljen več kot 2000 metrov, dostop do njega pa je mogoč z ustreznim vozilom in sicer vse dni v letu; - če je dostop do uporabnika poštnih storitev mogoč le s prehodom zemljišča v zasebni lasti tretje osebe, ki prehoda ne dovoljuje. Oddaljenost iz prejšnjega odstavka se meri od najbližje javne ceste in sicer po najkrajši poti, h kateri se doda tudi dodatek na višinsko razliko, tako da se nad 100 metrov višinske razlike za vsakih 100 metrov višinske razlike doda 1000 metrov poti oziroma sorazmerni delež (drugi odstavek 4. člena Splošnega akta). Trajne izjeme pri vročanju in dostavi v skrbi za varnost dostavljalca se določijo, če je javna cesta ali pot do naslovnika v tako slabem stanju, da predstavlja za dostavljalca nevarnost za njegovo zdravje ali varnost. V času sprejema Splošnega akta je bil v veljavi Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), ki je vprašanja v zvezi z javnimi cestami urejal do 30. 6. 2011, sedaj pa to ureja Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). ZJC je v prvem odstavku 2. člena določal, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. ZCes-1 pa v 24. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je javna cesta cesta, ki jo država ali občina v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasita za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi.

Oba zakona torej pojem javne ceste podobno urejata. Vendar pa je v predmetni zadevi sporna predvsem definicija gozdne ceste. Gozdne ceste namreč v skladu z 11. točko 3. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) sodijo med gozdno infrastrukturo. Gozdne ceste so gozdne prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdom ter so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero potekajo in so javnega značaja. Zavod za gozdove Slovenije vodi evidenco o gozdnih cestah in oceni površino neodmerjenih gozdnih cest, ki se odšteje pri osnovi katastrskega dohodka za odmero davka in drugih dajatev (prvi odstavek 38. člena ZG). Gozdne ceste, ki omogočajo tudi dostop do kmetij, zaselkov oziroma vasi, turističnih objektov, izletniških in drugih podobnih objektov in so pretežno javnega značaja, prevzemajo pripadajoče lokalne skupnosti. Izvedbo vzdrževanja gozdnih cest zagotavlja lokalna skupnost na podlagi programa vzdrževanja, ki ga pripravi zavod v sodelovanju z lokalno skupnostjo (četrti odstavek 38. člena ZG). Gozdne ceste praviloma lahko uporabljajo tudi drugi uporabniki, morajo pa biti označene, da so gozdne ceste in da jih drugi uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost. Uporabniki morajo gozdne ceste uporabljati v skladu z režimom uporabe, ki ga določi zavod v sodelovanju z lastniki gozdov (prvi in drugi odstavek 39. člena ZG). Kadar sečnje ali druge obdelave gozdnih lesnih sortimentov oziroma spravila ni mogoče opraviti zunaj cestišča, je treba gozdno cesto zapreti. Zaporo s prometno signalizacijo označi izvajalec del, ki mora za to pridobiti dovoljenje zavoda. Dnevna zapora lahko traja največ 10 ur, označena morata biti njen začetek in konec. Kadar traja zapora več dni, izdela zavod v sodelovanju z lastnikom gozdne ceste poseben načrt prometa in ga označi na opozorilnih tablah (prvi odstavek 42. člena ZG). Gozdne ceste se lahko na podlagi prehodnega dovoljenja zavoda zaprejo tudi zaradi zagotovitve varnosti, vzdrževanja gozdne ceste, lova in prirejanja javnih shodov oziroma prireditev (tretji odstavek 42. člena ZG).

Iz navedenih določil izhaja, da so gozdne ceste sicer gozdne prometnice in so javnega značaja, vendar pa je režim uporabe teh cest vsekakor drugačen, kot je določen za javne ceste z določili ZJC oziroma sedaj ZCes-1. Za javne ceste veljajo določbe o gradnji, vzdrževanju, upravljanju in varstvu javnih cest, ki jih določa ZCes-1, ta določila pa se za gozdne ceste seveda ne uporabljajo. Glede na to se sodišče strinja s trditvijo tožeče stranke, da javna cesta iz 2. člena Splošnega akta o izjemah pri izvajanju univerzalne poštne storitve ne pomeni tudi gozdne ceste, ki jo določa ZG. Gozdne ceste, ki omogočajo tudi dostop do kmetij, zaselkov oziroma vasi, turističnih objektov ipd. sicer so pretežno javnega značaja (drugi odstavek 38. člena ZG), kar pomeni, da jih praviloma lahko uporabljajo tudi drugi uporabniki (prvi odstavek 39. člena ZG). Takšne ceste prevzemajo in vzdržujejo lokalne skupnosti, vendar pa so ne glede na to, vedno podvržene režimu vzdrževanja in uporabe gozdnih cest, ki ga določi Zavod za gozdove v sodelovanju z lokalno skupnostjo in lastniki gozdov (drugi in tretji odstavek 39. člena ZG). Lokalna skupnost torej zagotavlja vzdrževanje gozdnih cest, vendar pa ne glede na to te ceste ohranjajo status gozdne ceste, evidenco katerih vodi Zavod za gozdove.

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku nadzora po 64. členu ZPSto-2, v tem postopku pa se smiselno uporabljajo določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), tudi v tem postopku pa se v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZIN glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Načelo zakonitosti terja, da se pri odločitvi upoštevajo zakoni in podzakonski predpisi (6. člen ZUP). V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Agencija bi morala najprej uporabiti prvi odstavek 38. člena ZG, iz katerega izhaja, kje se vodi evidenca gozdnih cest, in nato za ugotovitev vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP), ugotoviti, katere ceste so gozdne ceste iz evidence pri Zavodu za gozdove. Ker tega ni storila, je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede za odločitev bistvenega dejstva, katere ceste od teh, po katerih se dostopa do predmetnih naslovov, imajo status gozdnih cest. Pri tem pa Agencija ne more enačiti javnih cest, kot jih določa ZJC oziroma ZCes-1, z gozdnimi cestami, ki so sicer pretežno javnega značaja, vendar pa za njih ne velja režim vzdrževanja in uporabe kot za javne ceste.

Razjasnitev dejanskega stanja Agenciji nalagajo določila ZUP (8., 138. in 139. člen) in na to nimajo nobenega vpliva dokazila in navedbe v zvezi s tem, ki jih je tožbi priložila tožeča stranka.

K zgoraj navedenemu pa sodišče še dodaja, da ima Agencija pri opravljanju nadzora sicer pooblastila, ki ji jih daje ZIN, in ki ji omogočajo opravo določenih dejanj brez soglasja zavezanca, vendar pa se, kot je že zgoraj navedeno, v tem postopku uporabljajo tudi določila ZUP. Po ZUP je ogled eden izmed dokazov, na osnovi katerih se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za odločitev (drugi odstavek 164. člena ZUP). Ogled se opravi po določilih 199. do 203. člena ZUP praviloma na ustni obravnavi. V predmetni zadevi ni šlo za nujno ukrepanje po ZIN, zato bi bilo za razjasnitev dejstev, ki so v predmetni zadevi relevantna za odločitev, smotrno ogled opraviti v navzočnosti tožeče stranke.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, katerega je treba ugotoviti v upravnem postopku, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri. Zlasti bo treba ugotoviti, katere ceste do predmetnih naslovov imajo status gozdnih cest po evidenci Zavoda za gozdove, razjasniti pa tudi ostale okoliščine iz 3., 4. in 5. člena Splošnega akta o izjemah pri izvajanju univerzalne poštne storitve in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za izdajo izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 80,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).