Jedro

Odškodninske odgovornosti prvotoženke ne vzpostavljata že okoliščini, da je lastnica gozda, kjer je prišlo do nezgode, in da je naročila sečnjo v strmini. Tudi iz drugih ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da ji je mogoče očitati krivdno ravnanje, katerega posledica je bila tožnikova nezgoda.

Podiranje dreves je nevarna dejavnost, zato drugotoženec, ki se s to dejavnostjo ukvarja, za tožnikovo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Sodišči pa sta pravilno ocenili, da je tudi tožnik k nastali škodi prispeval 30 %.

Obrazložitev

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 204.203 SIT (852,12 EUR) se zavrže. Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča v napadenem zavrnilnem delu glede drugotoženca (drugi odstavek točke II/2 izreka) tako spremeni, da se točka II/2 izreka prvostopenjske sodbe v celoti glasi: Drugotoženec je dolžan plačati tožniku 15.610,11 EUR (prej 3.740.807 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.728,93 EUR (prej 3.290.000 SIT) od 1. 1. 2002 do 17. 9. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 18. 9. 2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, od 54,07 EUR (prej 12.957 SIT) od 4. 3. 1998 dalje, od 23,37 EUR (prej 5.600 SIT) od 23. 1. 1998 dalje in od 1.803,74 EUR (432.250 SIT) od 1. 6. 1998 dalje vse do plačila in mu povrniti 941,74 EUR (prej 225.679 SIT) stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2003 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se tožbeni zahtevek proti drugotožencu zavrne.

V presežku se pritožba tožnika in v celoti pritožba drugotoženca zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Drugotoženec sam nosi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžan povrniti 85,10 EUR (prej 20.393 SIT) stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2006 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." V ostalem se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženki in odločilo, da ji mora tožnik povrniti odmerjene pravdne stroške. Razsodilo je, da je drugotoženec dolžan plačati tožniku 2.940.000 SIT (sedaj 12.268,40 EUR) in mu povrniti odmerjene pravdne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 17. 9. 2003 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek proti drugotožencu zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo, tako da je odločilo, da je drugotoženec dolžan plačati tožniku 15.610,11 EUR (prej 3.740.807 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v izreku o pravdnih stroških, v presežku pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo drugotoženca zavrnilo ter potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča v točki I/1 izreka. Odločilo je, da drugotoženec nosi sam svoje pritožbene stroške in da je dolžan povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zavrnilo nerazdelno plačilo tožencev, saj s tem ni zavrnilo utemeljenosti zahtevka. Izrek bi se zato moral glasiti drugače. Če pa je odločilo, da ne obstoji odgovornost prvotoženke, potem gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je pritožbeno sodišče le povzelo razloge prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvotoženko. Ustavno sodišče pa je že večkrat navedlo, tudi v sklepu Up-597/04-14 z dne 5. 10. 2006, da morajo biti obrazložitve strokovno argumentirane in da ne zadostuje sklicevanje na navedbe nižjega sodišča. Trdi, da je zmotno in neobrazloženo stališče nižjih sodišč, da je odgovornost prvotoženke po 207. členu ZOR odvisna od dejstva, ali je mogoče tožnika izvzeti iz delovanja sfere tožencev. Odgovornost obeh strank je nerazdelna, vendar pa bi lahko sodišči ob pravilni uporabi materialnega prava razsodili drugače - da sta njuna deleža različna. Ponavlja, da je prvotoženka odgovorna za škodo, ker je lastnica gozda, v katerem se je poškodoval tožnik in ker je dala naročilo drugotožencu za posek lesa. Čeprav je vedela, da se bo posek vršil v veliki strmini, se ni prepričala, katerega delavca si bo za pomoč pridobil drugotoženec. Tega nevarnega dela ne bi smela zaupati osebi, za katero se ni prepričala, da ima opravljen izpit iz varstva pri delu. Izpis, da je drugotoženec s.p., ne pomeni, da ima opravljen izpit iz varstva pri delu, kar je tožnik vseskozi zatrjeval. Prvotoženka odgovarja za izbiro izvajalca, saj se za sečnjo ni dogovorila s podjetjem, katerega delavci imajo opravljen izpit in druga izobraževanja. Nadalje trdi, da je sodišče pri odločitvi o deljeni odgovornosti izpustilo navedbe tožnika, katerih ni dokazno ocenilo: da je drugotoženec delal na vrhu strmine nad njim, da sta si razdelila smer, da je bil od drugega toženca oddaljen 150 m, ko mu je rekel, da bo posekal zadnje 3 smreke, da je drugotoženec prišel v njegovo bližino, ker se je prestavil od ene k drugi smreki in da je vedel, kje je tožnik ter da tožnik ni slišal motorne žage drugega toženca, ker je delal s svojo motorno žago in nosil naglušnike. Sodišči bi morali upoštevati 12. člen Pravilnika o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri izkoriščanju gozdov. Tožnik namreč ni vedel, kako se pravilno podira drevesa, saj je navedel, da mora biti v primeru sečnje na strmini oddaljenost spodnjega od zgornjega delavca za dve dolžini smrek. Pravilnik pa prepoveduje delo na strmini, kjer dela eden nad drugim. Tega očitno tudi drugotoženec ni vedel. Po 13. členu tega pravilnika lahko tisti, ki drevo podira, padec usmeri v točno določeno smer. To možnost je drugotoženec zagotovo imel. Po 15. členu pravilnika pa bi moral drugotoženec z zvočnim signalom tožnika opozoriti na padanje drevesa. Drugotoženec bi se pred prestavitvijo z ene lokacije na drugo moral prepričati, kje dela tožnik. Trdi, da ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče ne bi odločilo, da je tožnik k nezgodi prispeval 30%. Dokazna ocena o njegovem prispevku je nepopolna, netočna, v nasprotju z materialnimi predpisi in neobrazložena. Tudi prisojena odškodnina je prenizka. Tožnik je bil fizični delavec, sedaj pa ne zmore nobenega fizičnega dela. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženca obsodi na nerazdelno plačilo celotne vtoževane škode 7.155.010 SIT (sedaj 29.857,33 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nepremoženjske škode od 1. 1. 2002 dalje do dneva izreka sodbe prvostopenjskega sodišča 17. 9. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšano za temeljno obrestno mero, od 18. 9. 2003 dalje pa po zakonsko predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo 204.203 SIT (852,12 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena. Utemeljena je glede odločitve o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, sicer pa revizija ni utemeljena.

6. Dopustnost revizije proti odločitvam o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), saj ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijanega dela odločitve o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v skupnem znesku 204.203 SIT (852,12 EUR) ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT [sedaj 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP)], revizija v tem delu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Revizija utemeljeno izpodbija odločitev nižjih sodišč o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj sodišči nista upoštevali načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče temu delu revizije ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Pri tem je upoštevalo obdobje, za katerega je tožnik v tožbenem zahtevku terjal plačilo zamudnih obresti po zmanjšani obrestni meri.

8. V ostalem je tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člena ZPP), saj uveljavljani revizijski razlogi niso podani.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je 10. 7. 1997 tožnika poškodovala podirajoča se smreka, ko je z drugotožencem podiral drevje v gozdu prvotoženke. Prvotoženka je z drugotožencem sklenila pogodbo za sečnjo lesa. Drugotoženi je imel podjetje za sečnjo in je bil za to delo ustrezno strokovno usposobljen. Tudi tožnik, ki je drugotožencu pomagal pri sečnji, je poznal pravila varnega dela v gozdu in je opravil izpit iz varstva pri delu v gozdu. Skupaj z drugotožencem je že kako leto pred nesrečo delal v gozdu. Delal je za plačilo, čeprav pri drugotožencu ni bil zaposlen. Kritičnega dne je tožnik vedel, da bo zadnja tri drevesa podiral drugotoženec. Kljub temu je šel samoiniciativno podirati zadnje drevo. Preden ga je začel žagati, se ni prepričal, kaj dela drugotoženec, čeprav je vedel, kje dela. Zaradi obravnavanega dogodka je bil drugotoženec v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.

9. Na gornje dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijskih trditev, ki izpodbijajo dokazno oceno in dejanske ugotovitve nižjih sodišč zato revizijsko sodišče ni upoštevalo (npr. da sodišče ni dokazno ocenilo tožnikovih trditev, da je drugotoženec delal na vrhu strmine, da je drugotoženec tisti, ki je prišel sekat na strmino nad tožnika, ker se je prestavil od ene smreke k drugi in da tožnik pri tem ni slišal njegove motorne žage, da tožnik ni vedel, da je prepovedano delo na strmini, kjer dela eden nad drugim, da je drugotoženec vedel, kje je tožnik in da bi lahko padec smreke usmeril drugam).

10. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ni zagrešilo takih procesnih kršitev s tem, ko je sprejelo pravilne in obširne razloge prvostopenjskega sodišča in se je nanje le sklicevalo. Standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča je nižji kot je standard obrazloženosti odločb prvostopenjskih sodišč. Procesne kršitve iz sklepa ustavnega sodišča, na katerega se sklicuje revizija, v tej zadevi niso podane. Revizija tudi neutemeljeno zatrjuje, da je izrek sodb nižjih sodišč nejasen. Iz njega namreč jasno izhaja, da sta sodišči v celoti zavrnili tožbeni zahtevek proti prvotoženki, tako da nista s tem odločili le o razdelni naravi obveznosti tožencev. Zgolj z odločitvijo, da je tožbeni zahtevek proti prvotoženki neutemeljen, pa sodišči nista zagrešili procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka proti prvotoženki je tudi materialnopravno pravilna.

Njene odškodninske odgovornosti ne vzpostavljata že okoliščini, da je lastnica gozda, kjer je prišlo do nezgode, in da je naročila sečnjo v strmini. Tudi iz drugih ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da ji je mogoče očitati krivdno ravnanje, katerega posledica je bila tožnikova nezgoda. Sodišči sta ugotovili, da je sečnjo naročila drugotožencu, ki je po strokovni izobrazbi in izkušnjah dovolj usposobljen za to delo. Zato so neutemeljeni tudi revizijski očitki, da se ni prepričala, katerega delavca si bo za pomoč pridobil drugotožene c. Sodišči sta tudi ustrezno obrazložili svoje pravilno stališče, da prvotoženka ne more biti odgovorna tožniku po 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ta se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ker tožnik, ki je izvajal dela na nepremičnini, ni "tretja oseba" (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 41/96 z dne 8. 5. 1996).

12. Revizija svoje zaključke zmotno opira na določbe Pravilnika o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri izkoriščanju gozdov (Uradni list FLRJ, št. 41/61), ki je prenehal veljati 26. 5. 1979. Tedaj ga je nadomestil še veljavni Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu (Uradni list SRS, št. 15/79, pravilnik v nadaljevanju). Ta v prvem odstavku 3. člena določa, da se podiranje drevja šteje za delo z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare. Sodišči sta zato pravilno zaključili, da je podiranje dreves nevarna dejavnost (prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 157/99 z dne 1. 2. 2000, II Ips 336/2002 z dne 6. 3. 2003, II Ips 750/2005 z dne 31. 1. 2008) in da drugotoženec, ki se s to dejavnostjo ukvarja, za tožnikovo škodo odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (drugi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR).

13. Sodišči sta pravilno ocenili, da je tožnik k nastali škodi sam prispeval 30% (tretji odstavek 177. člena ZOR). Tudi tožnik je po ugotovitvah sodišč poznal pravila varnega dela v gozdu in imel izkušnje pri tem delu. Ker je poznal položaj in namere drugotoženca, bi se moral in mogel zavedati, da lahko pride v konkretnih okoliščinah do nezgode. Z večjo mero pazljivosti bi jo po presoji revizijskega sodišča lahko tudi sam preprečil. Revizija si neuspešno prizadeva zmanjšati višino tožnikovega prispevka zaradi krivde, ki jo je mogoče očitati drugotožencu. Tudi če je drugotoženec kršil prvi odstavek 14. člena pravilnika, ker ni s klicem pravočasno opozoril tožnika na nevarnost, je teža tega njegovega ravnanja dovolj upoštevana v njegovem deležu pri škodi (70%), ki sta mu ga sodišči pripisali zaradi njegove objektivne odgovornosti.

14. Pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo merila iz 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odm eri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik je v nezgodi utrpel zlom desne ključnice, desne lopatice, zlom prvega do tretjega rebra desno ter sedmega in osmega prsnega rebra, podplutbo hrbta in ter nabiranje zraka in krvi v prsnem košu desno. Za telesne bolečine mu je pritožbeno sodišče odmerilo 1.700.000 SIT (sedaj 7.093,97 EUR) odškodnine, za strah 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) odškodnine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR) odškodnine. Skupni znesek 4.700.000 SIT (sedaj 19.612,75 EUR), ki pomeni upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 29 takratnih povprečnih neto plač, predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

15. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. in 378. člena ZPP odločilo kot v izrekih pod točkama II. in III. te določbe. Ob ponovnem odločanju o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP) revizijsko sodišče ni posegalo v odločitve nižjih sodišč o stroških postopka, ker je tožnik uspel samo s sorazmerno majhnim delom revizije. Iz istega razloga je zavrnilo njegovo zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov.