Jedro

V konkretnem primeru je kooperant oddal naročilo za dobavljeno blago preko zaposlenega pri tožeči stranki, kar je bilo skladno z utečeno prakso med pravdnima strankama. Zato tožena stranka ni dokazala svojih ugovornih trditev, da blaga v konkretnem primeru ni naročila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi VL 25222/2010-2 z dne 28. 2. 2010 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 6.511,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2008 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 72,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.184,46 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka „iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku“ (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov s pripadki, katere je tudi priglasila.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 6.551,05 EUR s pripadki za dobavljeno blago kooperantu tožene stranke J. A. ugodilo. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da tega blaga ni naročila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč ugotovilo, da je bilo predmetno blago naročeno skladno z uveljavljeno prakso med pravdnima strankama.

6. Pritožnik izpodbija opisano odločitev iz razloga, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo nobene pravne podlage, katere pa ni podala niti tožeča stranka v tožbi. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (prvi odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tako ni obvezna sestavina tožbe, če pa jo tožeča stranka navede, sodnik nanjo ni vezan (tretji odstavek 180. člena ZPP). Četrti odstavek 324. člena ZPP res nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo kljub temu mogoče materialnopravno preizkusiti

(1). Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dovolj jasno izhaja, da gre v obravnavanem sporu za uporabo prvega odstavka 435. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja obveznosti strank pri prodajni pogodbi, 12. člena OZ, ki ureja uporabo poslovnih običajev, uzanc in prakse med gospodarskimi subjekti ter avtonomnega pogodbenega prava, dogovorjenega med pravdnima strankama. Sodba sodišča prve stopnje tako vsebuje tista pravnorelevantna dejstva, ki so predmet ugotavljanja dejanskega stanja takrat, kadar sodišče opre odločitev na citirana pravna določila.

7. Odločilna obrambna trditev tožene stranke v obravnavani zadevi je bila, da blaga, ki je bilo dobavljeno njenemu kooperantu J. A., ni naročila. Trdila je, da je na podlagi Kupoprodajne pogodbe št. 259 (A2), sklenjene med pravdnima strankama 25. 2. 2008, tožeča stranka res dobavljala blago neposredno kooperantom tožene stranke, slednja pa je izvajala plačilo. Zato pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na določila OZ o pravilni izročitvi blaga, o pomanjkanju prevzema blaga (tožene stranke) ter na izgubo pravic kupca, saj te določbe glede na opisan ugovor tožene stranke ter upoštevajoč podane trditve o dobavi blaga kooperantom, ne predstavljajo pravno relevantne pravne podlage. Tudi pritožbene trditve o vzpostavitvi neposrednega razmerja med tožečo stranko in J. A. ter o veljavnosti pooblastila za zastopanje upoštevajoč podane trditve tožene stranke zato niso pomembne. Povsem irelevantno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na določila OZ o komisijski pogodbi, saj trditvena podlaga pravdnih strank, kot sta jo podali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne omogoča uporabe teh določb. 8. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s pravili prodajne pogodbe zaključilo, da je šlo za dobavo v okviru profesionalnega programa, češ da za to ni nobenega pisnega dokazila, temveč le ustne izpovedbe zaslišanih prič. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sami dobavi blaga in postopku dobave sploh ni nasprotovala. Poleg tega pa ZPP v 8. členu predpisuje prosto presojo dokazov, kar pomeni, da spoznavni proces v pravdnem postopku (z nekaterimi izjemami) ni vezan na dokazna pravila. Zato ni treba, da se določeno zatrjevano dejstvo dokazuje z listinskimi dokazili, temveč lahko za ugotovitev takšnega dejstva zadostuje že ustna izpovedba prič.

9. Pritožnik nadalje sodišču prve stopnje očita, da v dokaznem postopku ni bilo potrebno ugotavljati postopka naročanja blaga med pravdnima strankama, saj to ureja OZ in prodajna pogodba, prav tako pa se ni mogoče sklicevati na vzpostavljeno prakso med pravdnima strankama, če zakon določa pravila. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ko je v zvezi s postopkom naročanja blaga ugotavljalo poslovno prakso med strankama glede na pravilno ugotovitev, da prodajna pogodba tega ne določa. V obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov namreč upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama (12. člen OZ). Ob tem ne drži pritožbeno stališče, da ta določba ne pride v poštev, v kolikor že zakon določa pravila. Narava pravnih pravil, ki jih predpisuje OZ, je namreč dispozitivna, kar pomeni, da lahko udeleženci uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v tem zakoniku (če iz posamezne določbe ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega, za kar v obravnavanem primeru ne gre; prim. 2. člen OZ).

10. Tožena stranka je navajala, da so se vsa naročila kooperantov izpolnjevala po predhodnem dogovoru in soglasju pri toženi stranki zaposlenih A. R. in F. S.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v letu 2008 med pravdnima strankama ni bilo vnaprej določenega in dogovorjenega sistema naročanja s strani kooperantov tožene stranke. Naročanje se je na podlagi sklenjene prodajne pogodbe A2 in predloženega seznama kooperantov tako vršilo bodisi neposredno preko B. G. (zaposlenega pri tožeči stranki), bodisi posredno preko A. R. (zaposlene pri toženi stranki), ki je prejeta naročila prav tako oddala G. V konkretnem primeru je kooperant J. A. oddal naročilo za dobavljeno blago preko B. G., kar je bilo torej skladno z utečeno prakso med pravdnima strankama. Zato pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala svojih ugovornih trditev, da blaga v konkretnem primeru ni naročila. Na takšni dejanski podlagi je pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

11. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je dolžna kriti svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka sama, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

(1) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 344/2007 z dne 23. 6. 2009.