Jedro

Tožba je zavrnjena, ker v konkretni zadevi ne gre za upravno stvar. Gre namreč za sklenitev pravnega posla z državnim organom. Tožeča stranka (pravna naslednica prodajalca - fizične osebe) lahko zahteva denacionalizacijo v sodnem postopku (temeljno sodišče v nepravdnem postopku), kolikor meni, da je bil njen oče prisiljen v prodajo nepremičnine državnemu organu (5. člen ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Sekretariata za stanovanjske zadeve občine ... z dne 17.12.1992, s katerim je navedeni prvostopni organ na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo zgradbe ... s pripadajočim zemljiščem parc. št. 64, vl.št. 1021, ker je ugotovil, da ni pogojev za uvedbo postopka. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je zgradba ..., skupaj z zemljiščem parc. št. 64 prešla v družbeno lastnino na podlagi kupne pogodbe, ki jo je dne 28.10.1948 sklenil S.A. z državo FLRJ - MLO za ... mesto ..., za potrebe razširitve ... ceste. Tožena stranka se sklicuje na določbo 5. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 56/92), po kateri se za upravičenca do denacionalizacije po tem zakonu šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. O zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena zakona o denacionalizaciji odloča temeljno sodišče v nepravdnem postopku (1. odstavek 56. člena). Po mnenju tožene stranke iz navedenih določb zakona o denacionalizaciji torej izhaja, da se denacionalizacija premoženja, ki je bilo podržavljeno na način iz 5. člena tega zakona, obravnava v sodnem nepravdnem in ne v upravnem postopku. Ker je v danem primeru nepremičnina prešla v državno oziroma družbeno lastnino na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 28.10.1948, denacionalizacija navedene nepremičnine v upravnem postopku ni možna. Od tožnice pa je odvisno, ali bo uveljavljala denacionalizacijo v sodnem postopku po določbi 5. člena citiranega zakona, kolikor meni, da je bil njen oče A.S. prisiljen v sklenitev navedene kupoprodajne pogodbe.

Tožnica v tožbi meni, naj bi se dani primer obravnaval v upravnem postopku, saj je bil sklenjen pravni posel, ki ga je sklenil upravni organ. Do nacionalizacije je prišlo, ker se je morala porušiti hiša ob ... cesti zaradi njene razširitve. Sedaj je na prostoru, kjer je stala ta hiša, cesta. Zato ni nihče vprašal, ali se njen oče A.S. strinja s prodajo in postavljeno ceno, ali ne. Bil je pač postavljen pred dejstvo, da mora hišo in zemljišče prodati. Odškodnina je bila minimalna. Še ta minimalni znesek je bil razdeljen na številne obroke, od katerih pa niso bili vsi plačani. Zato ni mogoče govoriti o kupoprodajni pogodbi. V normalnih državah je to šteti za razlastitev. Prepričana je, da znesek v vrednosti dveh plaščev ni pravilna in poštena odkupna cena oziroma pravična odškodnina za hišo in zemljišče pri ..., ki je skoraj v središču mesta ... Ne drži trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gre v danem primeru za zadevo, ki sodi v presojo nepravdnega oddelka pristojnega temeljnega sodišča. Meni, da gre za upravno stvar, saj je o celotni zadevi odločal upravni organ. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (5. člen in 1. odstavek 56. člena citiranega zakona o denacionalizaciji) je po presoji sodišča pravilno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je v danem primeru navedena nepremičnina prešla v državno oziroma v družbeno lastnino na podlagi kupne pogodbe z dne 28.10.1948 in da zato denacionalizacija navedene nepremičnine v upravnem postopku ni možna. Tožena stranka je dala tudi pravilno napotilo tožnici, da je od nje odvisno, ali bo uveljavljala denacionalizacijo v sodnem postopku po določbah 5. člena citiranega zakona, kolikor meni, da je bil njen oče A.S. prisiljen v sklenitev navedene kupoprodajne pogodbe.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Navedeno določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).