Jedro

Res je, da zakon dopušča, da dolžnik lahko pripozna dolg ne le z izrecno podano izjavo, temveč tudi posredno (drugi odstavek 364. člena OZ). Hkrati zakon primeroma našteva kot konkludentna ravnanja dolžnika, iz katerih naj bi izhajala pripoznava dolga: delno plačilo na račun upnika, plačilo obresti ali zagotovitev zavarovanja. Že iz navedenih primerov, ki jih primeroma opredeljuje zakon v smislu konkludentnega ravnanja dolžnika, ki naj bi imela za posledico pretrganje zastaranja dolga, je razvidno, da je zakonodajalec takšne učinke pripisal zgolj aktivnemu ravnanju samega dolžnika. Opustitvenemu ravnanju dolžnika, ki se ni odzval na s strani tožeče stranke enostransko prikazano višino terjatev v svojih knjigovodskih evidencah, zato ni mogoče pripisati učinka pripoznave dolga v smislu drugega odstavka 364. člena OZ. Tudi sicer v pogodbenem pravu molku naslovnika ni mogoče pripisati učinka sprejema ponudbe (prvi odstavek 30. člena OZ). Za učinek molka tožene stranke v smislu pripoznave dolga bi morala biti izrecno podana zakonska podlaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2693 Ig 607/2008 z dne 7. 10. 2008 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala plačilo 125.499,91 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 22.660,82 EUR od 25. 5. 2004 dalje, od zneska 40.321,73 EUR od 25. 10. 2004 dalje in od zneska 62.517,32 EUR od 6. 7. 2005 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 5.083,01 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo treh situacij za izvršena dela na dveh objektih. Za izvršena dela na objektu X je uveljavljala plačilo končne situacije št. 412-0685 (priloga A2) v znesku 40.321,77 EUR z zapadlostjo 25. 10. 2004. Za opravljena dela pri nadgradnji, dogradnji in rekonstrukciji hotela M. v Republiki Črni Gori pa je na podlagi sklenjene pogodbe s toženo stranko uveljavljala plačilo III. začasne situacije št. 115-0685 v delnem znesku 22.600,82 EUR z zapadlostjo 25. 5. 2004 in končne situacije št. 196 – 0685 v znesku 62.517,32 EUR z zapadlostjo 6. 7. 2005. 6. Tožena stranka je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem primarno uveljavljala ugovor zastaranja vseh treh vtoževanih terjatev, podrejeno temu pa je tudi zatrjevala, da terjatve tožeče stranke ne obstojijo oziroma, da so v posledici plačila oziroma medsebojne kompenzacije s toženo stranko prenehale.

7. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Glede na to, da je tožena stranka izrecno uveljavljala ugovor zastaranja vseh treh vtoževanih terjatev, to pomeni, da tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ne bi mogla uspeti, v kolikor bi bile izpolnjene predpostavke za zastaranje. Pritožbeno sodišče se bo zato najprej opredelilo do dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ki so relevantna za presojo tega ugovora tožene stranke. V kolikor se izkaže, da je glede na dejanske ugotovitve ugovor zastaranja utemeljen, je nadaljnje razpravljanje o obstoju terjatev tožeče stranke odveč, saj tožeča stranka zaradi učinkov zastaranja s svojim tožbenim zahtevkom ne more več uspeti.

8. Iz samih navedb tožeče stranke je razvidno, da naj bi vtoževane situacije zapadle 25. 10. 2004 (končna situacija 412 – priloga A2), 25. 5. 2004 (III. začasna situacija 115 – priloga A4) in 6. 7. 2005 (končna situacija št. 196 – priloga A3). Glede na to, da je tožeča stranka predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se šteje kot tožba, vložila 22. 9. 2008, to pomeni, da je od zapadlosti vtoževanih terjatev do vložitve tožbe potekel čas, ki je daljši od predpisanega triletnega zastaralnega roka za terjatve iz gospodarskih pogodb po prvem odstavku 349. člena OZ.

9. Glede na takšne ugotovitve je relevantna zgolj še presoja, ali je tožeča stranka učinke zastaranja vtoževanih terjatev uspela izpodbiti s trditvami, da naj bi pred nastopom zastaranja terjatev prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga s strani tožene stranke.

10. Tožeča stranka je učinek pretrganja zastaranja utemeljevala na konkludentnem ravnanju tožene stranke v smislu priznanja terjatve, ki naj bi izhajalo iz naslednjega ravnanja tožene stranke: - da se ni izjavila in ni vrnila tožeči stranki izpisa konta na dan 30. 11. 2006 (priloga A9), katerega je tožeča stranka 31. 1. 2007 predložila toženi stranki in v katerem so navedene vtoževane situacije (navedbe v V. točki prve pripravljalne vloge z dne 11. 4. 2011), - da je 16. 1. 2007 revizijska družba K. d. o. o., ki je izvajala revizijo v G. za leto 2006, poslala tožeči stranki zaprosilo o saldu terjatev in obveznosti na dan 31. 12. 2006 (priloga A10), v katerega je tožeča stranka vpisala svoje terjatve v znesku 45.977.556,65 SIT, temu izpisku pa tožena stranka ni ugovarjala.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepanju prvostopenjskega sodišča, da iz tako zatrjevanih okoliščin s strani tožeče stranke ni možno sklepati na konkludentno pripoznavo dolga s strani tožene stranke. Res je, da zakon dopušča, da dolžnik lahko pripozna dolg ne le z izrecno podano izjavo, temveč tudi posredno (drugi odstavek 364. člena OZ). Hkrati zakon primeroma našteva kot konkludentna ravnanja dolžnika, iz katerih naj bi izhajala pripoznava dolga: delno plačilo na račun upnika, plačilo obresti ali zagotovitev zavarovanja. Že iz navedenih primerov, ki jih primeroma opredeljuje zakon v smislu konkludentnega ravnanja dolžnika, ki naj bi imela za posledico pretrganje zastaranja dolga, je razvidno, da je zakonodajalec takšne učinke pripisal zgolj aktivnemu ravnanju samega dolžnika. Opustitvenemu ravnanju dolžnika, ki se ni odzval na s strani tožeče stranke enostransko prikazano višino terjatev v svojih knjigovodskih evidencah, zato ni mogoče pripisati učinka pripoznave dolga v smislu drugega odstavka 364. člena OZ. Tudi sicer v pogodbenem pravu molku naslovnika ni mogoče pripisati učinka sprejema ponudbe (prvi odstavek 30. člena OZ). Za učinek molka tožene stranke v smislu pripoznave dolga bi morala biti izrecno podana zakonska podlaga. Zato določbe drugega odstavka 364. člena OZ ni mogoče razlagati v smeri, da naj bi opustitev tožene stranke, na katero se je sklicevala tožeča stranka, pomenila pripoznavo dolga, ki je bil enostransko naveden s strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje materialnopravnemu razlogovanju prvostopenjskega sodišča v 32. točki izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni uspela izkazati pretrganja zastaranja za vse vtoževane terjatve v tem postopku.

12. Ob takšnem zaključku se izkaže, da se prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem obstoja samih vtoževanih terjatev, čemur je namenilo pretežni del dokaznega postopka in obrazložitve izpodbijane sodbe. Ta del obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi predmet pretežnega dela pritožbenih očitkov, ki se nanašajo tako na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (nezaslišanje priče M. N. in postavitve izvedenca finančno-računovodske stroke) ter zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti učinkov zastaranja, na katerega se je sklicevala tožena stranka, pa tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne bi mogla uspeti, četudi bi sodišče na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka prišlo do drugačnih ugotovitev glede obstoja terjatve do tožene stranke. Zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da so terjatve tožeče stranke prenehale, za odločanje pritožbenega sodišča neodločilne. Zato se pritožbeno sodišče do njih niti ni dolžno opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker pritožbeno sodišče v odločilnem delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na vprašanje učinkov zastaranja terjatev tožeče stranke, ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora zato sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.