Jedro

Stvarnopravni zakonik res ne pozna več posesti pravice, zato tožnik ne more zahtevati varstva pred motenjem posesti v obsegu stvarne služnosti, vendar pa navedeno ne pomeni, da tožnik nima posestnega varstva v obsegu posesti, ki ustreza služnostni pravici vožnje po služečem zemljišču. To pa je v tej pravdi tožnik tudi zahteval. Tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval varstvo posesti same poti vožnje in peš hoje in je le v pojasnilo uporabil besedo služnost. Začasne odredbe, s katero ne bo dosežen namen zavarovanja, sodišče ne more izdati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožniku za osebne potrebe in potrebe družine dovoli nemotena uporaba poti, ki poteka po toženčevem dvorišču parc. št. 667/62, k.o. X in sicer od parc. št. 667/41, k.o. do javne poti proti parc. št. 2356/7 k.o. X, toženka pa je to uporabo dolžna trpeti.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter Zakona o pravdnem postopku. Poudarja, da je njegov predlog vložen v skladu s SPZ, predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil vložen zaradi motenja stvari in ne pravice, pri čemer je tožnik deležen posestnega varstva v obsegu posesti, ki ustreza pravici vožnje in hoje po služečem zemljišču. Tožnik je izkazal predpostavke za izdajo začasne odredbe v skladu z 272. členom ZIZ. Terjatev zoper toženca obstoji, ker izhaja iz navedb v tožbi in njeni dopolnitvi, tožnik pa je izkazal tudi predpostavko potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode. Tožnik in njegovi družinski člani trpijo zaradi nasilja toženca in njegovih družinskih članov, pri čemer so grožnje stalne in resne. Tožnik z družino nima drugega dostopa do javne poti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 272. člena ZIZ lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode; da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz dveh razlogov: - ker namen, ki ga s predlogom za izdajo začasne odredbe zasleduje tožnik, s predlagano začasno odredbo ne bi bil dosežen; - in ker terjatev tožnika ni verjetno izkazana, saj Stvarnopravni zakonik posestnega varstva služnosti ne pozna.

6. Zmotno prvo sodišče meni, da tožnik terjatve s stopnjo verjetnosti ni izkazal. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je 48 let uporabljal oziroma imel v (so)posesti (del) toženčeve nepremičnine (667/62 k.o. X) vse do zatrjevanega motenja, ko naj bi toženec zaklenil drsna vrata ograje ob vhodu na parc. št. 667/62 k. o. X in s tem tožniku onemogočil prehod na njegovo nepremičnino. Tožnik torej zasleduje neoviran dostop do svoje parcele preko parcele služečega zemljišča. Na voljo ima dve poti in sicer, da uveljavlja varstvo služnostne pravice ali pa varstvo pred motenjem posesti.

7. Trditvena tožbena podlaga in vsebina tožbenega zahtevka kažeta na to, da tožnik uveljavlja posestno varstvo. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ). Sodišče daje sodno varstvo zaradi motenja posesti oziroma odvzema glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (32 in 33 člen SPZ). Stvarnopravni zakonik res ne pozna več posesti pravice, zato tožnik ne more zahtevati varstva pred motenjem posesti v obsegu stvarne služnosti, vendar pa navedeno ne pomeni, da tožnik nima posestnega varstva v obsegu posesti, ki ustreza služnostni pravici vožnje po služečem zemljišču. To pa je v tej pravdi tožnik tudi zahteval. Tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval varstvo posesti same poti vožnje in peš hoje in je le v pojasnilo uporabil besedo služnost1. Pravni temelj je pri odločanju o posestnem varstvu nepomemben, saj posestno varstvo varuje izvrševanje dejanske oblasti neodvisno od tega, vendar pa lahko služi kot dodaten argument za obstoj tožnikove soposesti na delu toženčeve parcele.

8. Po prvem odstavku 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, kar je materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim sodiščem, da predlagana začasna odredba ni v zvezi oziroma primerno sredstvo zavarovanja v zvezi z zahtevkom katerega zavarovanje s tožbenim zahtevkom zasleduje tožnik. Takšno izdajo začasne odredbe, s katero ne bo dosežen namen zavarovanja, pa sodišče ne more izdati.

9. V obravnavanem primeru pa je predlagan sklep o začasni odredbi tudi neizvršljiv2. Sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku ima namreč učinek sklepa o izvršbi zato mora vsebovati vse bistvene sestavine predloga za izvršbo iz 40. člena ZIZ, med drugim tudi natančno konkretiziranost dolžnikove obveznosti3, da je mogoče ugotoviti, kakšno konkretno varstvo želi tožnik in v kakšnem obsegu, vsebovati pa mora tudi sredstvo izvršbe (prvi odstavek 40. člena ZIZ)

10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSL Sklep II Cp 2400/2009 2 Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve je breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga tako glede same terjatve, ki naj se zavaruje, sredstva zavarovanja in povezave med njim in terjatvijo. 3 V konkretnem primeru, npr. da toženec odklene vrata drsne ograje ter s tem tožniku omogoči neovirano uporabo sporne poti za vožnjo in peš hojo.