Jedro

Če je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na območju bivše Jugoslavije, pa to ni bila Slovenija, je pogoj za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ob prenehanju prisilnega ukrepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 2027/98-6 z dne 6.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 26.11.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 23.9.1997. Z njo je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi odločitev tožene stranke. Odločitev prvostopnega organa je oprta na 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - ZZVN), na katerega se je v celoti sklicevala tožena stranka. Iz besedila prvotnega ZZVN izhaja, da je zakon sprva zajemal samo žrtve z območja Slovenije, z drugo novelo (Uradni list RS, št. 44/96), ki je začela veljati 10.8.1996, pa je zakonodajalec razširil pravice iz tega zakona tudi na osebe - žrtve vojnega nasilja, ki jim je bil povzročen prisilni ukrep ali nasilno dejanje iz 1., 2. in 3. odstavka 2. člena ZZVN, na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji in na osebe, ki so imele od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije jim je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Glede na ugotovitve, ki izhajajo iz predloženih upravnih spisov in ki jih v celoti povzema tudi prvostopno sodišče, so tožnico dne 15.5.1942 zajeli Italijani v vasi K. v občini Č. na Hrvaškem in jo odpeljali v P. in preko S. v internacijo v T. Po kapitulaciji Italije so taborišče zavzeli Nemci, zato se ni mogla vrniti domov. Vrnila se je do S., kjer so jo ponovno zaprli. Po približno enem tednu so jo pripeljali do P. in izpustili. Ker je bil dom v K. požgan, se je 6.12.1943 vrnila v P. in tam živela do aprila 1946, ko se je preselila v Republiko Slovenijo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, saj ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Prav tako tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja po sedaj veljavnem 7. odstavku 2. člena ZZVN, ki je bil v ZZVN vnesen z novelo iz leta 1999 (ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99), saj se z namenom stalnega prebivanja ni naselila v Republiki Sloveniji do 31.12.1945. Tožnica v pritožbi navaja, da ji sodišče samo zaradi "obiska pri babici ni dosodilo statusa interniranca", medtem ko njenima bratoma je, čeprav so skupaj živeli in se skupaj vrnili iz internacije. Je slovenska državljanka in že od aprila 1946 živi v Sloveniji. Prilaga odločbo za brata R.T. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih prejšnjih navedbah in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN, dodani z Zakonom o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-B, Uradni list RS, št. 44/96), je žrtev vojnega nasilja, ob pogojih iz 1. člena tega zakona, tudi oseba, ki je imela ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Iz navedene določbe, ki jo zakon še vedno vsebuje v 6. odstavku istega člena, izhaja, da ZZVN priznava status žrtve vojnega nasilja tudi osebam, ki so v času pred nasiljem živele na drugih območjih nekdanje Jugoslavije, vendar le, če so po prenehanju nasilja imele stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Tožnici je bil zahtevek, ki ga je vložila dne 31.1.1996, zavrnjen na podlagi citirane določbe ZZVN, ker ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ker ni sporno, da so tožnico zajeli Italijani v vasi K. v občini Č. na Hrvaškem in da po prenehanju prisilnega ukrepa vse do aprila 1946 ni živela v Sloveniji, kar izhaja tudi iz pritožbe, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, kateri sledi tudi prvostopno sodišče, da tožnica po določbi 2. člena ZZVN ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja tožničinima bratoma. Ni namreč bistveno, če so se skupaj vrnili iz internacije. Bistveno je, s katerega območja bivše Jugoslavije so bili odpeljani v internacijo, in če to ni bila Slovenija, tudi, kje so imeli po vrnitvi stalno prebivališče. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.