Jedro

Terjatev zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje proti zavarovalnici iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja nima podlage v prvem odstavku 271. člena ZPIZ-1, ampak v določbah ZOZP kot specialnem predpisu. Določba ZPIZ-1 daje podlago tožnikovi terjatvi zoper povzročitelja, ne pa zoper zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno obvezno zavarovanje. Za presojo, ali so z obveznim zavarovanjem kriti tudi zahtevki pokojninskega zavoda, je odločilen ZOZP kot specialni predpis, ki ureja zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

Tako kot v drugih primerih zavarovanja avtomobilske odgovornosti se tudi v tem primeru obseg zavarovane škode ne prekriva nujno z obsegom škode, za katero odgovarja lastnik vozila. Ker je po 18. členu ZOZP zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upravičen do poplačila iz zavarovanja šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev, oseba, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe še ni bila poplačana, je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.669,48 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na plačilo sorazmernega dela prispevkov in stroškov v višini 373,19 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica v pritožbi zoper odločbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da tožbeni zahtevek temelji na 271. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) pa daje le podlago za izterjavo nekaterih dodatnih vrst škode, naštetih v tej določbi. Sam ima kot civilnopravni subjekt status oškodovanca in kot tak pravico zahtevati povrnitev škode v skladu z 274. členom ZPIZ-1, tj. stroške in celotne zneske pokojnin oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje. Znesek 373,19 EUR, glede katerega je bila tožba zavržena, ne predstavlja sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v smislu 18. člena ZOZP. Ker iz sodbe ni razvidno, na podlagi česa je bil sprejet tak zaključek, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Znesek 373,19 EUR predstavlja seštevek pritožnikovih stroškov, ki so mu nastali pri izplačevanju dajatev. Trdi še, da ne zahteva odškodnine v smislu 18. člena ZOZP in da te škode sploh ni mogoče izračunati. Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja ne temelji na splošnem zavarovalniškem načelu, po katerem je zavarovalna vsota odvisna od višine vplačane premije, ampak je načelo vzajemnosti korigirano z načelom solidarnosti. Poleg tega je preostala delovna doba poškodovanca, na katero zakon veže izračun, bodoče negotovo dejstvo. Ustavno sodišče je v sklepu U-I-116/09, Up-495/09 z dne 20. 5. 2010 podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih je socialnim zavodom dan privilegiran položaj v primerjavi z drugimi subjekti. Glede na te razloge in uveljavljeno sodno prakso je edina možna razlaga določb ZOZP, da je pritožnik v skladu s 274. členom ZPIZ-1 upravičen do povračila nastalih stroškov in celotnih zneskov pokojnin in drugih dajatev, ki jih izplačuje. Ker je višino odškodnine mogoče določno opredeliti le po določbah ZPIZ-1, je ta zakon lex specialis v razmerju do ZOZP.

3. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik opira svoj zahtevek na določbo prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1. Po tej določbi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju zavod) zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz navedene določbe, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod (274. člen ZPIZ-1). Toženec se je branil, da je tožbeni zahtevek lahko utemeljen le ob izpolnjevanju predpostavk iz prvega odstavka 18. člena ZOZP, ki se v relevantnem delu glasi: "Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za ... pokojninsko in invalidsko zavarovanje za … sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote."

6. Izpodbijana odločba zavzema stališče, 1) da podlago zahtevka lahko predstavlja le 18. člen ZOZP, 2) da bi bil na podlagi te določbe tožnik upravičen zahtevati le sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar v okviru vtoževanega zneska predstavlja znesek 373,19 EUR, in 3) da ta terjatev še ni nastala, ker pride tožnik po 18. členu ZOZP s svojim zahtevkom na vrsto šele po poplačilu ostalih oškodovancev, do tega pa v obravnavanem primeru še ni prišlo.

7. Pravilno je stališče izpodbijane odločbe, da uveljavljena terjatev nima podlage v prvem odstavku 271. člena ZPIZ-1, ampak v določbah ZOZP. Določba ZPIZ-1 daje podlago tožnikovi terjatvi zoper povzročitelja, ne pa zoper zavarovalnico, pri kateri je imel sklenjeno obvezno zavarovanje. Za presojo, ali so z obveznim zavarovanjem kriti tudi zahtevki pokojninskega zavoda, je odločilen ZOZP kot specialni predpis, ki ureja zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

8. Nadaljnja dilema, ki jo odpira pritožba, tj. ali je tožnik tretji v smislu 15. člena ZOZP, kar zatrjuje sam, ali posredni oškodovanec v smislu določb OZ, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni brez teže. Po ZOZP je zavarovanje opredeljeno kot zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (15. člen). Pojma tretjega ZOZP ne opredeljuje. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je oškodovanec tisti, ki mu je lastnik vozila na podlagi določb Obligacijskega zakonika kot temeljnega predpisa, ki določa predpostavke odškodninske odgovornosti, dolžan povrniti škodo. Glede na to, da tožnik ni neposredni oškodovanec v smislu določb OZ, posrednim oškodovancem pa je po OZ priznana pravica do povrnitve škode le v določenih primerih (smrt ali posebno huda invalidnost bližnjega), tožnikov pa ni tak, ni tretji v smislu 15. člena ZOZP. Pritožnikovo stališče, da je lastnik vozila ob predpostavkah, določenih v ZPIZ-1, odškodninsko odgovoren tudi njemu in da ima zato tudi sam položaj oškodovanca in s tem položaj tretjega v smislu določb ZOZP, ni brez teže. Odgovor na opisano dilemo pa (vsaj) v obravnavani zadevi ni potreben.

9. Ne glede na to, ali ima tožnik položaj tretjega v smislu 15. člena ZOZP (kar zatrjuje pritožba) ali gre za oškodovanca, čigar zahtevek ustvarja šele 18. člen ZOZP (kar je stališče izpodbijane sodbe), je tudi za presojo, za kateri del oziroma obseg škode je podano zavarovalno kritje, odločilen ZOZP kot specialni predpis. Posredno izražen nasprotni pritožbeni argument, da je obseg škode, za katero je po določbah ZPIZ-1 odgovoren lastnik zavarovanega vozila, večji, ne more pretehtati v prid uporabe ZPIZ-1. Tako kot v drugih primerih zavarovanja avtomobilske odgovornosti se tudi v tem primeru obseg zavarovane škode ne prekriva nujno z obsegom škode, za katero odgovarja lastnik vozila. Ker je po 18. členu ZOZP tožnik upravičen do poplačila iz zavarovanja šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev (in do višine zavarovalne vsote), oseba, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe še ni bila poplačana, je tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

10. Ker že iz navedenega razloga zahtevek ni utemeljen, ni treba odgovoriti na pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem, ali gre tožniku odškodnina v višini, opredeljeni v drugem odstavku 18. člena ZOZP, ali v višini, opredeljeni v 274. členu ZPIZ-1. 11. Odločitev o zavrženju dela zahtevka, ker naj bi bil prezgoden, je materialnopravna napačna. Ugotovitev, da tožnik v trenutku odločanja nima zahtevka, ki ga uveljavlja v pravdi, ima za posledico neutemeljenost zahtevka in s tem njegovo zavrnitev. Ker bi moral biti zahtevek tudi v delu, v katerem je tožba zavržena, zavrnjen, pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za spremembo tega dela sodbe.

12. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).