Jedro

Res je dokazni standard v civilnem postopku (kamor spada tudi individualni delovni spor) nižji kot v kazenskem postopku, a to še ne pomeni, da za utemeljitev očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja zadošča že stopnja verjetnosti oziroma celo stopnja konkretizacije suma, ki je potrebna za vložitev obtožnega predloga.

Izpodbijani zaključek, da po sodni presoji prilaščanja gotovine in popravkov arhivskih izvodov plačilnih nalogov v nobenem od 8 primerov ni mogoče (z gotovostjo) povezati s tožnikom, temelji na ugotovitvi, da tožnik ni bil edini, ki je lahko dostopal do predala, v katerega so policisti skozi režo vlagali plačilne naloge z gotovino.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 30. 6. 2023 in 5. 12. 2023 (sklep v I. točki izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Razveljavilo je sklep Republike Slovenije (RS), Ministrstva za notranje zadeve, Policije z dne 1. 3. 2023 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 25. 4. 2023 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč je trajalo do 30. 6. 2023, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati razliko v plači za čas prepovedi opravljanja dela za februar 2023 v višini 270,36 EUR, za marec 2023 v višini 1.081,43 EUR, za april 2023 v višini 1.081,43 EUR in za maj 2023 v višini 470,18 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) ter mu za obdobje od 13. 5. 2023 do 30. 6. 2023 plačati nadomestilo plače v višini 2.162,85 EUR mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (V. točka izreka). Naložilo ji je tudi plačilo denarnega povračila v višini 13.945,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (VI. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (trajanje delovnega razmerja od 1. 7. 2023 dalje, poziv tožnika nazaj na delo, plačilo nadomestila plače nad priznanim zneskom v višini 1.333,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo nadomestila plače v višini 3.496,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2023 dalje, plačilo denarnega povračila nad priznanim zneskom v višini 40.054,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 2.669,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno njen ugodilni del in stroškovno odločitev, se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napravilo neprepričljivo dokazno presojo, ki ni v skladu z zahtevami iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazložene sodbe glede obstoja elementov tožnikovih kršitev, zaradi česar je kršena tudi toženkina pravica do pritožbe, saj je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega postopka. V skladu z (ustavno) sodno prakso mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne smejo nasprotovati. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP (kar načeloma vodi v relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP) ali vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili (in posledično zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Po prepričanju toženke sodišče v izpodbijani sodbi ni ustrezno pojasnilo, katere dokaze in zakaj je ocenilo kot verodostojne in katere ne, dokazna ocena ni atomistično holistična oziroma analitično sintetična, gre za sodbo presenečenja. Dokazna ocena ni le neskladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, temveč je po mnenju toženke v celoti izostala, saj sodišče le povzema bistveno in nebistveno vsebino izvedenih dokazov, ne da bi se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti ter ne da bi ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Ni razvidno, kako je sodišče dokazno ovrednotilo posamezne dokaze in vse skupaj kot celoto in zakaj je med drugim verjelo tožniku in ne tudi zaslišanim pričam A. A., B. B. in C. C., ki so izpovedale, da so tožnika opozorile, da je treba napisati uradni zaznamek, če se policist pri plačilnem nalogu zmoti, zaslišani policisti pa so izpovedali, da na teh nalogih niso pisali zaznamkov. Dokazna presoja sodišča je arbitrarna in neprepričljiva, saj na njeni podlagi ni mogoče priti do sprejetega sklepa sodišča glede neobstoja tožnikovih kršitev. Po sodni presoji v izpodbijani sodbi prilaščanja gotovine in popravkov arhivskih izvodov plačilnih nalogov v nobenem od 8 primerov ni mogoče povezati s tožnikom, pri čemer se je sodišče pretežno oprlo na izpoved tožnika o tem, katera pisava in podpis na plačilnih nalogih sta njegova. Izpostavilo je tudi, da v nekaterih primerih policisti ob razdolžitvi plačilnih nalogov teh skupaj z gotovino niso izročali neposredno tožniku. Taki zaključki so neprepričljivi in neobrazloženi, toženka se z njimi ne strinja. V notranje-varnostnem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 ter naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. V okviru podane trditvene podlage strank in zanjo predlaganih dokazov je pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti in utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana s sklepom RS, Ministrstva za notranje zadeve, Policije z dne 1. 3. 2023 v zvezi s sklepom Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 25. 4. 2023 na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zaradi očitane kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 ter naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

7.Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi sistematično in obrazloženo opredelilo do vseh sklopov očitkov tožnikovih kršitev, tako nepredložitve dveh seznamov neuporabljenih plačilnih nalogov ob splošnem nadzoru 4. 10. 2022 kot tudi osmih primerov prilastitve gotovine po prevzemu plačilnega naloga in vpisa lažnih podatkov v arhivski izvod plačilnega naloga ter v poročilo vodje izmene. Zato ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da izpodbijana sodba ne dosega standarda obrazložene sodbe glede obstoja elementov tožnikovih kršitev, s čimer je toženka smiselno, a neupravičeno in neutemeljeno, uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

8.Pri presoji zakonitosti tožniku podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in utemeljenosti očitkov, na katerih ta temelji, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz porazdelitve dokaznega bremena po 84. členu ZDR-1. V primeru izredne odpovedi je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru torej na toženki. Prvostopno sodišče je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka povsem utemeljeno zaključilo, da toženka tega bremena v obravnavani zadevi ni zmogla, kar je narekovalo zaključek o nezakonitosti izpodbijane odpovedi in posledično ugoditev tožbenemu zahtevku. Neutemeljen je pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s kršitvijo načela proste presoje dokazov po 8. členu ZPP s tem, ko po stališču pritožbe ni ustrezno pojasnilo, katere dokaze in zakaj je ocenilo kot verodostojne in katere ne, dokazna ocena pa ni atomistično holistična oziroma analitično sintetična in naj bi šlo za sodbo presenečenja. Tudi v kolikor je bila toženka nad zaključkom postopka (subjektivno) presenečena, to še ne pomeni, da je šlo za sodbo presenečenja. Ta je podana takrat, kadar sodišče uporabi materialnopravno podlago, na katero stranki kljub zadostni procesni skrbnosti nista bili dolžni računati, o čemer v obravnavani zadevi vendarle ni mogoče govoriti. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem učinkovitega varstva svojih pravic. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. O sodbi presenečenja zato ne moremo govoriti v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka zgolj ne strinja, kot je to v obravnavanem primeru. Na mestu tudi ni pavšalni pritožbeni očitek neustrezne pojasnitve, katere dokaze in zakaj je sodišče ocenilo kot verodostojne in katere ne. Ta implicitno predpostavlja, da je sodišče razpolagalo z velikim številom nasprotujočih si dokazov, iz katerih bi moralo na podlagi proste presoje dokazov (8. člen ZPP) izluščiti, kateri od teh dokazov so verodostojni in zanesljivi ter posledično služijo kot podlaga za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Dokazni postopek v obravnavani zadevi ni ponudil tako pestrega nabora dokaznih sredstev. Nasprotno, toženka v utemeljitev tožniku podane izredne odpovedi zadostnih dokazov, da je tožnik storil očitana dejanja, ni predlagala, kot je ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka pravilno zaključilo sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da toženka svojega dokaznega bremena ni zmogla (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 41).

9.Glede konkretnih očitkov zoper dokazno oceno in posledično pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, ki jih vzeto iz konteksta v pritožbi naniza toženka, zakaj je sodišče verjelo tožniku in ne tudi zaslišanim pričam A. A., B. B. in C. C., ki so izpovedale, da so tožnika opozorile, da je treba napisati uradni zaznamek, če se policist pri plačilnem nalogu zmoti, je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje sledilo obojim. Verjelo je tako izpovedbi tožnika, ki je bila potrjena z izpovedbo več policistov, da se napake pri plačilnih nalogih dogajajo, kakor tudi, da v primeru, če se policisti zmotijo na kraju, napako na plačilnem nalogu popravijo in se zraven podpišejo. Če se napaka odkrije kasneje, pa naredijo uradni zaznamek (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 28). Izpodbijani zaključek, da po sodni presoji prilaščanja gotovine in popravkov arhivskih izvodov plačilnih nalogov v nobenem od 8 primerov ni mogoče (z gotovostjo) povezati s tožnikom, temelji na ugotovitvi, da tožnik ni bil edini, ki je lahko dostopal do predala, v katerega so policisti skozi režo vlagali plačilne naloge z gotovino, saj je bil način poslovanja s plačilnimi nalogi takšen, da se ti niso neposredno izročali pomočniku načelnika, temveč so se odlagali skozi režo v za to predviden zaklenjen predal, katerega ključ (v skodelici za kavo na mizi v administraciji) je bil (takrat še) dostopen tudi drugim pooblaščenim uradnim osebam oziroma celo tretjim osebam, če bi izkoristile priliko (kot je sodišče prve stopnje pravilno razbralo iz izpovedbe priče D. D.). Način poslovanja s plačilnimi nalogi za ugotovitev utemeljenosti očitkov in koncentracije le-teh zgolj na tožniku zato ni bil zanemarljiv in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno podrobneje raziskovalo. Res se je sodišče pri izpodbijanem zaključku o nedokazanosti povezave med tožnikom in popravki arhivskih izvodov plačilnih nalogov oprlo tudi na izpoved tožnika o tem, katera pisava in podpis na plačilnih nalogih sta njegova, pri tem pa je upoštevalo tudi osebno zaznavo (na prvi pogled vidno razliko med podpisom tožnika in podpisom ob spornem popravku posameznega od zgolj štirih v sodnem postopku predloženih plačilnih nalogov od očitanih osmih). Vendar pa tudi ni spregledalo drugačnosti podpisov policistov, ki so sicer izpolnjevali posameznega od plačilnih nalogov, od podpisov ob spornih popravkih na plačilnih nalogih. Glede na to in ob upoštevanju širše dostopnosti skozi režo odloženih plačilnih nalogov več osebam, ki bi lahko prav tako vnesle sporne popravke in si prilastile priloženo gotovino, je zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti ekskluzivne povezave med tožnikom in spornimi popravki arhivskih izvodov plačilnih nalogov ter odtujeno gotovino povsem na mestu. Sicer bi postavitev izvedenca za preiskave rokopisov in pisav utegnila pomagati pri ugotavljanju verjetnosti, da je tožnik vnesel sporne popravke na arhivskih izvodih plačilnih nalogov ter da je pri spornih popravkih vendarle njegov podpis. Ker pa je ta dokazni predlog podal le tožnik in ne toženka, slednja ne more s pritožbo uspešno izpodbijati zavrnitve tega dokaza, ki ga sama ni predlagala, in na tej podlagi uveljavljati procesnih kršitev niti nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa je bilo, kot že pojasnjeno, dokazno breme za utemeljenost očitanih kršitev na toženki tako v skladu s 84. členom ZDR-1 kot tudi upoštevaje, da je tožnik zatrjeval negativno dejstvo, da sporni popravki in podpisi niso njegovi, s čimer se dokazno breme, da so, v vsakem primeru prenese na toženko.

10.Sklicevanje toženke na notranje-varnostni postopek in v njem "nesporno ugotovljeno", da je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake očitanih kaznivih dejanj, ne more prispevati k drugačni odločitvi, glede na to, da toženka v sodnem postopku niti ni predložila vseh dokazov, na katerih je utemeljevala svoje očitke, čeprav naj bi z njimi v notranje-varnostnem postopku razpolagala. Tako niso bili predloženi niti štirje sporni plačilni nalogi v povezavi z očitki kršitev med 20. 9. 2022 in 21. 9. 2022, ki naj bi bili v arhivskem izvodu spremenjeni, in to kljub opozorilu tožnika na te manjkajoče dokaze že med postopkom na prvi stopnji. Toženka notranje‑varnostnemu postopku pripisuje napačno vrednost, saj ne gre za postopek, ki bi bil komplementaren sodnemu postopku, temveč za interni postopek pri njej, v katerem toženka šele zbira dokaze, s katerimi lahko nato v sodnem postopku dokazuje tožniku očitane kršitve. Uspeh dokaznega postopka v notranje-varnostnem postopku še ne zagotavlja uspeha v sodnem postopku, tembolj če v slednjem niso ponujeni vsi relevantni dokazi.

11.Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi se moralo sodišče v tem individualnem delovnem sporu zadovoljiti z nižjim dokaznim standardom, z verjetnostjo. Sodišče v individualnem delovnem sporu ne presoja kazenske odgovornosti, temveč v konkretnem primeru ali ima očitana kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake očitanih kaznivih dejanj (prva alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Res je dokazni standard v civilnem postopku (kamor spada tudi individualni delovni spor) nižji kot v kazenskem postopku, a to še ne pomeni, da za utemeljitev očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja zadošča že stopnja verjetnosti oziroma celo stopnja konkretizacije suma, ki je potrebna za vložitev obtožnega predloga, kot se smiselno zavzema toženka. Čeprav so očitki dosegli zadostno stopnjo utemeljenosti v kazenskem postopku, da se je državna tožilka odločila vložiti obtožni predlog zaradi očitanih kaznivih dejanj, to nima nobenega vpliva na presojo v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče v delovnem sporu namreč lahko samo presoja in ugotavlja, ali ima določena kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja ne glede na odločitev upravičenega tožilca o kazenskem pregonu. V primeru identičnega dejanskega stanja je sodišče v pravdnem postopku v skladu s 14. členom ZPP vezano samo na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Odločitev državnega tožilca v predhodnih stadijih kazenskega postopka pa nima in ne more imeti nikakršnega vpliva na odločitev v individualnem delovnem sporu. Po vsem obrazloženem je ne glede na vzporedni tek kazenskega postopka neutemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da toženka ni zadostila dokaznemu bremenu po 84. členu ZDR-1. Zato je pravilen zaključek o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi in posledična razveljavitev izpodbijanih sklepov.

12.Po ugotovljeni nezakonitosti izpodbijane odpovedi je sodišče prve stopnje sledilo predlogu toženke za sodno razvezo. Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen skoraj 25 let, je prisodilo denarno povračilo v višini petih mesečnih plač, pri čemer višina uporabljene osnove (mesečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), ni predmet pritožbene graje. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da naj bi bilo denarno povračilo odmerjeno previsoko, saj je upoštevaje obdobje zaposlitve tožnika pri toženki denarno povračilo odmerjeno na spodnji meji. Sodišče prve stopnje je pri njegovi odmeri ustrezno upoštevalo tudi ostale kriterije, ki so v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 relevantni pri določitvi višine denarnega povračila: delavčeve možnosti za novo zaposlitev (ki so pri 44-letnem tožniku, diplomiranem ekonomistu, glede na ugodno stanje na trgu delovne sile dobre, tožnik se je s 1. 7. 2023 že tudi zaposlil pri drugem delodajalcu); okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (tožniku je delovno razmerje prenehalo nezakonito zaradi nedokazanosti očitkov v izredni odpovedi); pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (priznana mu je bila razlika v plači za čas prepovedi opravljanja dela od 22. 2. 2023 do 12. 5. 2023 in reparacija do prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča, torej za obdobje od 13. 5. 2023 do 30. 6. 2023). Svojo odločitev je prvostopno sodišče izčrpno pojasnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 44 do 48), kar je omogočalo njen preizkus tudi v tem delu. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere okoliščine, zakaj in v kakšnem deležu je upoštevalo pri odmeri višine denarnega povračila.

13.Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) v celotnem izpodbijanem delu, tudi v odločitvi o stroških postopka, ki jo je toženka izpodbijala zgolj v povezavi z odločitvijo o glavni stvari.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Stroške pritožbenega postopka je priglasil le tožnik v obliki stroškov odgovora na pritožbo. Ker z njim ni v bistvenem pripomogel k odločitvi o pritožbi, je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da jih krije sam.

-------------------------------

1Tako VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.

2Tako tudi VSRS VIII Ips 177/2014 z dne 15. 12. 2014.