Jedro

Ni mogoče šteti, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji (1. odstavek zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), če je odšla na delo v tujino, v Slovenijo pa občasno prihaja na obisk k sorodnikom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogi tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi svoje odločbe je navedla, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik prišel v Slovenijo 1984 in bil tu zaposlen šest let, tožnica pa je prišla v Slovenijo po sklenitvi zakonske zveze s tožnikom leta 1989, zaposlena je bila le pogodbeno tri mesece. Tožnika sta živela na različnih naslovih, stalno prebivališče pa sta imela prijavljeno na naslovu svojih znancev. Tožnika od marca 1992 živita v Avstriji, ob obiskih v Sloveniji živita pri različnih sorodnikih. Iz teh ugotovitev nesporno izhaja, da tožnika v Sloveniji dejansko ne živita, zato ne izpolnjujeta enega od osnovnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnika v tožbi navajata, da sta v Avstriji le začasno in izključno zaradi zaslužka, ker bi rada prihranila toliko, da bi si kupila stanovanje, kar pa jima je onemogočeno, če ne pridobita državljanstva Republike Slovenije. Tožnik je tu živel več kot šest let in si tu ustvaril družino. Tožnika se v Slovenijo pogostoma vračata, saj jo štejeta za svoj dom in zanju je zelo boleče, da je bilo državljanstvo priznano mnogim osebam, ki ne izpolnjujejo pogojev niti se ne čutijo kot Slovenci. S tem ju je tožena stranka postavila v neenakopraven položaj, zato predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijano odločbo izdala na podlagi ugotovitve, da tožnika dejansko ne prebivata v Sloveniji. Med tožnikoma in Republiko Slovenijo ni nobene pristne zveze in zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da sta se tožnika preselila v Avstrijo marca 1991, kjer sta tudi redno zaposlena. Pred odhodom v tujino je tožnik prebival v Sloveniji od leta 1985, tožnica pa od leta 1990 (dopolnitev vloge za pridobitev državljanstva iz maja 1992). Pred odhodom v Avstrijo sta živela v hiši sodelavca tožnikovega brata, po rojstvu otroka pa v stanovanju tožnikovega sodelavca. Ob obiskih v Sloveniji se zadržujeta pri različnih sorodnikih, v hiši, kjer sta stalno prijavljena, ne prespita (izjava tožnikov z dne 8.12.1992). Tožnika sta torej odšla iz Republike Slovenije in tu dejansko ne živita že od marca 1991. Pri takšnem dejanskem stanju je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da tožnika ne izpolnjujeta enega izmed pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91 - ZDS). Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato sodišče tožbi ni moglo ugoditi.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.