Jedro

Pritožbene navedbe, da je tožnica toženki sporočila svoj izostanek z dela in razlog za izostanek, za ta spor niso bistvene. Toženka namreč tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero bi bilo odločilno (tudi), ali je tožnica toženko obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Toženka je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi neupravičenega izostanka z dela, ker je tožnica najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (obveznost opravljati delo), kar predstavlja razlog za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da delovno razmerje tožnice ni prenehalo z dnem 29. 9. 2020, ampak je trajalo do vključno 12. 11. 2020. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 29. 9. 2020 do 12. 11. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in delovno dobo ter ji urediti vpis zavarovalne dobe (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2020, ki jo je toženka podala tožnici dne 12. 11. 2020, in da delovno razmerje med strankama še obstoji; da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja – to je od 13. 11. 2020 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo in urediti vpis zavarovalne dobe; da je toženka dolžna tožnici za čas od 29. 9. 2020 do vrnitve nazaj na delo obračunati in izplačati nadomestila plače, kot da bi delala (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno zoper njen zavrnilni del in odločitev o stroških) se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče predmetno odpoved presojalo po prestrogo formalističnem principu, na način, da je presojalo zgolj očitano kršitev, ne pa okoliščin, v katerih naj bi se očitana kršitev zgodila. Ker je izredna odpoved skrajno sredstvo, meni, da bi moralo sodišče pretehtati, ali bi delodajalec kršitev lahko mileje sankcioniral. Sodišče bi moralo celovito presojati razmere pri delodajalcu, upoštevaje temeljna načela obligacijskih razmerij. Nadalje navaja, da je iz dela izostala od 29. 9. 2020 dalje, 6. 10. 2020 pa je toženka že sprožila postopek odpovedi. Toženka ji ni podala izredne odpovedi zaradi neupravičenega izostanka, ampak iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Trdi, da je dokazala, da si je zaradi hude bolezni psa prizadevala s toženko vzpostaviti kontakt, da bi dobila odobritev dopusta; v ta namen je toženko večkrat klicala in ji pisala sporočila, a se toženka ni odzvala. Ker toženke ni mogla priklicati, je odšla na delo. Ker pa se je stanje psa poslabšalo, je od 29. 9. 2020 izostala z dela, o čemer je obvestila toženko. Toženka pa ni dokazala, da bi bila odobritev dopusta tožnici nemogoča zaradi potreb delovnega procesa. Ker je toženko o odsotnosti pravočasno obvestila, meni, da ne sme biti tako strogo sankcionirana. V preteklosti ni smela koristiti dopusta. Brez utemeljenega razloga neodobren dopust pa ne more imeti za posledico izredne odpovedi. Ponovno opozarja, da pri toženki ni imela urnika in predvidenega delovnega časa, le-tega je toženka določala sproti; opravljala je vrsto del, ki niso bila zajeta v pogodbi o zaposlitvi; odvzeto ji je bilo koriščenje letnega dopusta. V ta namen je predlagala izvedbo dokazov, ki pa jim sodišče ni ugodilo, s čimer ji je onemogočilo dokazovanje zahtevka, kar predstavlja postopkovno kršitev. Sodišču očita, da ni upoštevalo njene izpovedbe, da je bila v stiski in da je bilo v stiski izrečeno tudi njeno sporočilo toženki, naj jo da na zavod. Zaključuje, da je obrazložitev sodišča neprepričljiva in da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni prišla na delo od 29. 9. 2020 dalje (pa vse do podaje izredne odpovedi dne 26. 10. 2020), njena odsotnost z dela pa ni bila upravičena. Skladno s 33. členom ZDR-1 je temeljna obveznost delavca, da opravlja delo za delodajalca. To temeljno obveznost je tožnica kršila.

7. Pritožbene navedbe, da je tožnica toženki sporočila svoj izostanek z dela in razlog za izostanek, za ta spor niso bistvene. Toženka namreč tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero bi bilo odločilno (tudi), ali je tožnica toženko obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Kot rečeno, je toženka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi neupravičenega izostanka z dela, ker je torej tožnica najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (obveznost opravljati delo), kar predstavlja razlog za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da razlog tožničine odsotnosti z dela – bolezen njenega psa ne predstavlja opravičenega razloga za odsotnost z dela. Tožnica ni bila odsotna z dela zaradi nobenega od v ZDR-1 navedenih razlogov, ki predstavljajo opravičeno odsotnost z dela. Neutemeljeno je tožničino pritožbeno sklicevanje na koriščenje letnega dopusta in s tem v zvezi očitanje toženki, da ni dokazala, da bi bila odobritev dopusta tožnici nemogoča zaradi potreb delovnega procesa. Tožnica namreč ni z ničemer dokazala, da bi toženko sploh zaprosila za koriščenje letnega dopusta za čas od 29. 9. 2020 dalje, na katerega se nanaša izpodbijana odpoved. Tožnica tudi ni dokazala, da bi toženko obvestila, da bo v tem času izrabila letni dopust (skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZDR-1 bi brez soglasja toženke tudi sicer lahko koristila le en dan dopusta). Iz tožničinih sms sporočil toženki izhaja, da je tožnica 28. 9. 2020 toženki sporočila, da je ne bo na delo, in sicer dalj časa, mesec, dva ali več, dokler njen pes ne bo dobro; dne 29. 9. 2020 pa je tožnica toženki sporočila, naj jo s 1. 10. kar prijavi na zavod. Tožnica se je torej sama odločila, da ne bo nadaljevala delovnega razmerja s toženko. Pritožbene navedbe, da naj bi bilo sporočilo z dne 29. 9. 2020 napisano v stiski, ne morejo vplivati na pravilnost presoje izpodbijane odpovedi. Tožnica je namreč od 29. 9. 2020 dalje neupravičeno izostala z dela in se vse do podaje izredne odpovedi dne 26. 10. 2020 na delo ni vrnila.

9. Glede na navedeno in ker tožnica vse do podaje izpodbijane odpovedi tudi ni pokazala interesa, da bi si želela nadaljevati delovno razmerje s toženko, saj se na delo, kljub pričetemu postopku izredne odpovedi in dne 6. 10. 2020 prejetem vabilu na zagovor, ni vrnila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Upoštevaje navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojalo zgolj očitano kršitev, ne pa tudi ostalih okoliščin, oziroma da ni upoštevalo, da je izredna odpoved skrajni ukrep delodajalca.

10. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da s strani tožnice zatrjevane kršitve njenih pravic iz delovnega razmerja (glede delovnega časa, koriščenja dopusta, opravljanja del izven opisa del po pogodbi o zaposlitvi), ne morejo vplivati na razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (neupravičen izostanek tožnice z dela). Glede na navedeno in ker tožnica v tem postopku ni postavila tožbenega zahtevka v zvezi z navedenimi kršitvami pravic iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje v zvezi s temi kršitvami utemeljeno ni izvajalo dokazov in jih je zato pravilno zavrnilo kot nepotrebne. Dejstva, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve pravic iz delovnega razmerja, za ta spor niso relevantna. Pritožbeni očitek o postopkovnih kršitvah zaradi zavrnitve v ta namen podanih dokaznih predlogov je tako neutemeljen.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).