Jedro

S tem, ko obsojenčev zagovornik o zaslišanju priče v preiskavi ni bil obveščen, je bila kršena določba kazenskega postopka iz 3. odstavka 178. člena ZKP. Da pa bi šlo v tem primeru za kršitev določb kazenskega postopka po določilu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, bi navedena kršitev morala vplivati na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. I.B. se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 13.6.2000 so bili obsojeni A.Č., I.B., B.Ž. in A.M. spoznani za krive kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 218. člena ter v zvezi z 22. členom KZ. Vsem so bile izrečene kazni po 1 leto zapora, v katero jim je bil vštet čas, prebit v priporu. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.10.2000 deloma ugodilo pritožbam okrožne državne tožilke, obs. B.Ž. in njegovega zagovornika in je prvostopenjsko sodbo v odločbah o kazni spremenilo tako, da je obs. A.Č. kazen zvišalo na 1 leto in 6 mesecev zapora, obs. A.M. pa na 1 leto in 3 mesece zapora, obs. B.Ž. pa z uporabo 2. odstavka in 2. točke 1. odstavka 43. člena KZ kazen znižalo na 8 mesecev zapora. V ostalem pa je pritožbe okrožne državne tožilke, obs. B.Ž. in njegovega zagovornika, v celoti pa pritožbe obs. A.Č. in njegovega zagovornika, obs. I.B. in njegovega zagovornika ter zagovornika obs. A.M. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. I.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 3. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker obsojencu ni bila v popolni enakopravnosti zagotovljena pravica izvajanja dokazov v njegovo korist. Zatrjevano kršitev obrazlaga s tem, da je obsojenec predlagal zaslišanje prič B.Č., R.J. in M.K., vendar pa je sodišče zaslišalo le pričo B.Č., ne da bi v skladu z določilom 178. člena ZKP o zaslišanju te priče obvestilo obsojenčevega zagovornika, ni pa zaslišalo ostalih dveh prič, čeprav sta čakali pred razpravno dvorano. Zato obsojencu ni bila dana možnost, da bi se dokazi izvajali v njegovo korist. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve določb kazenskega postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki naj bi vplivale na zakonitost sodbe, niso podane, saj okoliščina, da obsojenčev zagovornik ni bil navzoč pri zaslišanju priče B.Č., ni vplivala na zakonitost sodbe. Tudi s tem, ko sodišče ni zaslišalo vseh prič, katerih zaslišanje je predlagal obsojenec, zakon ni bil kršen, saj ima sodišče pravico odločiti, da predlaganih dokazov ne izvede, če to ni nujno in potrebno, odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov pa je sodišče v razlogih sodbe obrazložilo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. I.B. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. I.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 3. odstavka 178. člena ZKP so državni tožilec, obdolženec in zagovornik lahko navzoči pri zaslišanju priče, kar torej pomeni, da jih mora sodišče obvestiti o kraju in času zaslišanja priče. Iz kazenskega spisa je razvidno, da je bila priča B.Č. zaslišana dne 11.1.2000, ni pa razvidno, da bi preiskovalni sodnik o njenem zaslišanju obvestil državnega tožilca, obt. I.B. in njegovega zagovornika ter tako pri zaslišanju priče B.Č. državni tožilec, obsojeni I.B. in njegov zagovornik niso bili navzoči. Zato je potrebno pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da so bile s tem, ko obsojenčev zagovornik o zaslišanju priče ni bil obveščen, kršena določba kazenskega postopka 3. odstavka 178. člena ZKP, ni pa pritrditi njegovemu stališču, da gre zato za kršitev določb kazenskega postopka po določilu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Kršitev določb kazenskega postopka, razen če ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, mora vplivati na zakonitost sodne odločbe. V obravnavani zadevi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, saj niti zagovornik obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti ne obrazloži, zakaj naj bi bila pravnomočna sodba, ker stranke in obsojenčev zagovornik o zaslišanju priče niso bili obveščeni, nezakonita.

Obsojenčev zagovornik je sicer na glavni obravnavi predlagal, da se zaslišita tudi priči R.J. in M.K., pri čemer trdi, da sodišče njegovemu dokaznemu predlogu ni ugodilo, čeprav sta bili obe priči navzoči pred razpravno dvorano. Navedbe obsojenčevega zagovornika o tem, da sta se navedeni priči nahajali pred razpravno dvorano, so le golo zatrjevanje, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.6.2000, ko je predlagal izvedbo teh dokazov, in z dne 12.6.2000, ko je dokazni predlog ponovil, ne izhaja, da bi bili priči navzoči pred razpravno dvorano. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog obsojenčevega zagovornika, da se priči zaslišita, niso bile kršene določbe kazenskega postopka in tudi ne določilo 29. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga stranke predlagajo, saj morajo biti predlagani dokazi materialnopravno relevantni, stranke pa morajo obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga, da se zaslišita priči R.J. in M.K. obrazložilo (stran 10 in 11 prvostopenjske sodbe) in je tako ravnalo v skladu z določilom 7. odstavka 364. člena ZKP. Sicer pa obsojenčev zagovornik s tem, ko trdi, da bi moralo sodišče zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja kot priči zaslišati tudi priči R.J. in M.K., uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s tem pa tudi dokazno oceno sodišča, ki je z zaslišanjem priče I.K. ugotovilo, da je bil obs. I.B. s soobsojenci navzoč tudi 17.9.1999 v lokalu "N." v M. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. I.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.