Jedro

Če sodiče v odškodninskem sporu navede le to, katere cestnoprometne predpise je udeleženec prekršil, ne pa tudi tega, v čem so te kršitve prispevale k nastanku škodnega dogodka, potem sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v tem primeru o vzročni zvezi kot sestavini odškodninske obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (vtoževana odgovornost toženca za nastalo škodo nad ugotovljeno 1/4) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo po obravnavanem tožbenem zahtevku do 1/4. Odločitev o višini odškodnine, pripadkih ter povrnitvi pravdnih stroškov je sodišče pridržalo za končno sodbo. Proti sodbi se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožnik po pooblaščencih v prvi vrsti opozarja na dejstvo, da je pritožnik sugestibilen, da ni zmožen v obliki tekoče pripovedi opisati dogodka. Ko ga je sodišče zaslišalo, pravi pritožnik, je na vsako vprašanje odgovoril pozitivno. Sodišče njegovim osebnostim lastnostim ni dalo nobene teže, navaja dalje pritožba, zato je tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Izpoved tožnika bi bilo po pritožnikovem mnenju potrebno upoštevati skupaj z izpovedjo priče H. N., po drugi srani pa ne bi smelo slediti izpovedbi priče S. K.. Pritožnik navedeno stališče utemeljuje z logičnega vidika, pri čemer posebej izpostavlja, da je nemogoče, da bi voznik tovornjaka zadel tožnika takrat, ko naj bi ta nepravilno zapeljal s pločnika nazaj na cesto. V tem primeru bi voznik namreč zadel H. N., ki je vozil za tožnikom. Pravi razlog za zadetje, je tako nepravilno prehitevanje kolesarja oziroma prehitro končan manever prehitevanja. Vožnja tožeče stranke tako ni v nikakršni vzročni zvezi z nesrečo, zaključuje pritožnik. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Uvodoma je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam, ko grajajo prvostopno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem glede ključnega vprašanja: ali je tožnik v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi zapeljal na cesto ali pa je v času nezgode peljal ob robu vozišča. Tudi prvo sodišče ugotavlja določene nelogičnosti, na katere opozarja pritožba, vendar pa se pritožbeno sodišče o navedbah pritožnika podrobneje ne more izjasniti, saj sodba razlogov o odločilnih dejstvih ne vsebuje in je v tej smeri torej niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni podalo dokazne ocene in tako ni mogoče slediti njenemu miselnemu toku pri ugotavljanju dejanskega stanja, predvsem pa ni razvidno kakšno težo je prvo sodišče dalo posameznim dokazom, pri čemer pritožba posebej izpostavlja dokaz z zaslišanjem tožnika kot stranke. Le-ta naj bi bil zlahka vodljiv, na sleherno vprašanje naj bi odgovarjal pritrdilno, zato naj bi po mnenju pritožbe njegovo pričanje ne smelo imeti poseben teže oziroma bi ga bilo potrebno upoštevati skupaj z izpovedjo H. N.. Pritožbeno sodišče upoštevajoč nesporno dejstvo, da je tožnik shizofrenik, lahko pritožbenim navedbam le pritrdi in v zvezi s tem zaključi, da prvo sodišče ni ovrednotilo dokaza z zaslišanjem stranke, niti ga ni presojalo v povezavi z drugimi dokazi (8.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498. člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Povedano je še dodatno utemeljeno, če se upošteva mnoga protislovja v tožnikovi izpovedbi. Tako slednja, notranja protislovja kot tudi ostala nasprotja med izvedenimi dokazi bo moralo prvo sodišče v novem postopku odpraviti. Ne glede na to, da je bilo potrebno sodbo razveljaviti že iz navedenih razlogov, pa pritožbeno sodišče zato, da bi opozorilo še na to napako, poudarja, da prva sodba tudi ne vsebuje razlogov glede deljene odgovornosti. Sodba namreč le našteva, katere kršitve cestnoprometnih predpisov sta tožnik in zavarovanec toženke zagrešila, nič pa ne pojasni kakšen vpliv so te kršitev imele na nastalo nezgodo ali povedano z drugimi besedami: sodba obide vprašanje vzročne zveze. Iz navedenih razlogov (13.točka 2. odstavka 354. čkena ZPP/77 in 355.člen ZPP/77) je bilo potrebno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (369/1 člen ZPP/77). V novem postopku naj prvo sodišče razreši nakazana nasprotja med že ugotovljenimi dejstvi ter nato ob pravilno ugotovljenih vzrokih za nastanek nezgode tudi ugotovi, v kolikšni meri so k škodnemu dogodku prispevali vzroki na strani tožnika in v kolikšni meri tisti, ki so na strani zavarovanca tožene stranke. Ker se tožena stranka ni pritožila, je bilo treba razveljaviti tisti del sodbe, ki je za tožnika neugoden.