Jedro

Čeprav nista živeli skupaj, pa je toženka za tožnico primerno skrbela v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi vse do 1.12.1988, ko je šla tožnica v bolnišnico. Dotlej med strankama ni bilo nesporazumov. Iz bolnišnice je tožnico dne 19.12.1988 samovoljno odpeljala njena hči H., pri kateri živi tožnica, izolirana od ostalih družinskih članov in prijateljev. Toženka posestvo še vedno obdeluje in tožnica se lahko na svoj dom vsak čas vrne, saj jo tam čaka potrebna oskrba. Med strankama tako ni prišlo do nevzdržnih razmer, ampak sta izpolnjevanje pogodbe preprečili H. in tožnica sama. Spričo navedenih ugotovitev revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni pogojev po 2. in 3.odst. 120.čl. Zakona o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena med strankama dne 29.12.1987 za tožničino polovico nepremičnin vl.št. 431 in 448 k.o. ter vl.št. 62 k.o. in da se toženki naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis tožničine lastninske pravice ter izročitev nepremičnin v posest tožnici. Tožničino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da toženka ni izpolnjevala pogodbene obveznosti o skupnem življenju in gospodarjenju na posestvu, zaradi česar se je tožničino zdravstveno stanje tako poslabšalo, da se je morala zdraviti v bolnišnici. Od tedaj dalje živi pri hčeri A. H., ki jo je na njeno željo odpeljala iz bolnišnice. V skupnost s toženko se ne želi več vrniti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni obrazložila uveljavljanega revizijskega razloga iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijske navedbe se nanašajo predvsem na dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem toženkinih obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. V reviziji pa dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ni mogoče uspešno izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Zato se revizijsko sodišče z omenjenimi revizijskimi navedbami ni ukvarjalo.

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je prišlo revizijsko sodišče do zaključka, da sta sodišči pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo. Tožničin zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju bi bil utemeljen, če bi toženka ne izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, ali če bi bilo razmerje med strankama tako omajano, da bi postalo skupno življenje neznosno (120.čl. Zakona o dedovanju). Na podlagi obsežnega dokaznega postopka sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se toženka po sklenitvi pogodbe z dne 29.12.1987 ni preselila k tožnici na posestvo, ker je tožnica želela, da se prej konča zapuščinski postopek po njenem možu. Čeprav nista živeli skupaj, pa je toženka za tožnico primerno skrbela v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi vse do 1.12.1988, ko je šla tožnica v bolnišnico. Dotlej med strankama ni bilo nesporazumov. Iz bolnišnice je tožnico dne 19.12.1988 samovoljno odpeljala njena hči H., pri kateri živi tožnica, izolirana od ostalih družinskih članov in prijateljev. Toženka posestvo še vedno obdeluje in tožnica se lahko na svoj dom vsak čas vrne, saj jo tam čaka potrebna oskrba. Med strankama tako ni prišlo do nevzdržnih razmer, ampak sta izpolnjevanje pogodbe preprečili H. in tožnica sama. Spričo navedenih ugotovitev revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni pogojev po 2. in 3.odst. 120.čl. Zakona o dedovanju.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).