Jedro

Razlastitveni upravičenec lahko v primeru dejanske razlastitve uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ, vendar skladno z obogatitvenim načelom ne more zahtevati več, kot je njegovo prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe ter ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 6.201,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.104,77 EUR od dne 2. 6. 2015 ter od zneska 2.096,30 EUR od dne 3. 6. 2018 dalje do plačila. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v višini 209,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka obogatena za toliko, za kolikor je on prikrajšan v uporabi kmetijskega in gozdnega zemljišča, nepravilna. Meni, da bi morala toženka plačati ustrezno odmeno v višini tržne najemnine za stavbno zemljišče, saj je njeno okoriščenje v brezplačni rabi njegovih nepremičnin, medtem ko je njegovo prikrajšanje v odsotnosti koristi, ki jo prinaša lastninska pravica, to je nezmožnost košnje in spravila lesa. Pri določitvi višine uporabnine bi bilo treba upoštevati stanje zemljišč v spornem obdobju in ne v obdobju pred izgradnjo ceste. Navedeno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik priložil tožbi, v katerem je vrednost toženkine koristi ocenjena z upoštevanjem vrednosti zemljišča za cesto. Meni, da je upravičen do povrnitve toženkine koristi že zaradi prisilnega odvzema oziroma zaradi uzurpacije zemlje brez njegovega soglasja.

3. Zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik zavrnil podpis ustrezne pogodbe namesto razlastitve, zato je upravičen zgolj do odškodnine zaradi razlastitve, ne pa tudi do plačila iz naslova neupravičene obogatitve. V nasprotnem primeru bo namreč neupravičeno obogaten, saj bo odškodnino prejel dvakrat. Poudarja, da gre za javno cesto, ki je v korist vseh in tudi v korist tožnika. Toženka zato ni bila obogatena, saj cesta ni v njeno korist. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče K. J., da tožnik cesti ni nasprotoval. Meni, da nenasprotovanje tožnika pomeni, da je podano njegovo soglasje za gradnjo in kategorizacijo ceste oziroma da je podana njegova privolitev v prikrajšanje. Sodišče bi lahko ugotovilo, da tožnik s kategorizacijo ceste kot občinske ceste ni soglašal le, če bi tožnik toženki izrecno prepovedal uporabo nepremičnin. Opozarja, da tožnik zaradi slabega zdravstvenega stanja ni pristopil na noben narok, zato je neresnična izpovedba priče K. J., da njen mož kosi travnike in seka les ter da torej travnike in gozdove uporablja. Če je tožnik tako slabega zdravja, da ne more pristopiti na narok, vsekakor tudi ni sposoben kositi travnikov in sekati lesa. Navedeno pomeni, da tožnik ni prikrajšan, posledično pa toženka ni obogatena.

4. Obe pravdni stranki sta pravočasno odgovorili na pritožbo nasprotne stranke ter predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi toženke:

6. Presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila vtoževane uporabnine v višini 6.201,07 EUR zaradi toženkine nezakonite kategorizacije ceste in uporabe po delu njegovih nepremičnin, je pravilna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so namreč podane vse predpostavke za verzijski zahtevek iz 198. člena Obligacijskega zakonika.

7. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe, da je tožnik zavrnil podpis ustrezne pogodbe namesto razlastitve, zato naj bi bil upravičen le do odškodnine zaradi razlastitve, ne pa tudi do plačila iz naslova neupravičene obogatitve. Toženka je bila dolžna v primeru nepodpisa pogodbe s strani tožnika pred kategorizacijo ceste izvesti razlastitveni postopek. Ker tega ni storila ter je torej tožniku nezakonito odvzela posest, je prišlo do "dejanske razlastitve". V takem primeru pa lahko razlastitveni upravičenec (tožnik) uveljavlja nadomestilo koristi ne glede na pravico do odškodnine v kasneje izvedenem razlastitvenem postopku. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene. Pravna podlaga je 198. člen OZ in tožnik lahko uveljavlja oba zahtevka.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da gre za javno cesto, ki je v korist vseh, uporablja jo tudi tožnik, vendar pa naj ne bi bila v korist toženke. Bistveno namreč je, da obstoji dolžnost toženke, da kategorizira ceste po zakoniti poti. Toženka pa je v predmetni zadevi protipravno kategorizirala cesto kot občinsko ter torej nezakonito izkoriščala tožnikovo lastninsko pravico, zato je njena korist in s tem obogatitev nedvomno podana. Toženka bi bila tista, ki bi morala izpeljati razlastitev.

9. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik zaradi nenasprotovanja gradnji in kategorizaciji ceste podal soglasje oziroma privolitev v prikrajšanje. Pasivnosti tožnika v obliki nenasprotovanja namreč že po naravi stvari ni mogoče šteti kot izraz volje oziroma pristanka, da njegove nepremičnine uporablja toženka. Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da bi tožnik moral izrecno zahtevati prenehanje uporabe s strani toženke. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče K. J., da tožnik cesti ni nasprotoval, saj je sodišče ta del izpovedbe izrecno povzelo, vendar je pravilno zaključilo, da nenasprotovanje ne pomeni privolitve v prikrajšanje.

10. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik zaradi ravnanja toženke ni bil prikrajšan. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožniku z dejansko razlastitvijo od lastninskih upravičenj ostala le gola pravica, zato je podano njegovo prikrajšanje. Dodatno je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedbe priče K. J. ugotovilo, da tožnik kosi travnike in seka gozd ob cesti, pri čemer je kot izkustveno prepričljivo zaključilo, da bi tožnik uporabljal tudi tiste dele nepremičnin, po katerih poteka javna cesta. Nerelevantna je pritožbena navedba, da tožnik zaradi slabega zdravstvenega stanja naj ne bi bil sposoben kositi trave in sekati gozdov. Način izkoriščanja v tem primeru ni zahteva, da tožnik osebno to dela. Odločilno je, da je tožniku ostala gola pravica na delih nepremičnin, kjer poteka cesta, v posledici česar teh delov nepremičnin ne more uporabljati. Prav tako se tožnik ni bil dolžan udeleževati postopka na prvi stopnji, zato na podlagi njegove odsotnosti ni mogoče zaključiti, da je bil tako slabega zdravja, da ne bi bil sposoben opravljati navedenih opravil. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo izpovedbi priče. O pritožbi tožnika:

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka obogatena za toliko, za kolikor je on prikrajšan v uporabi kmetijskega in gozdnega zemljišča, nepravilna. Po obogatitvenem načelu je namreč prejemnik dolžan vrniti le toliko, za kar je obogaten, vendar ne več, kot je druga stranka prikrajšana. Bistvo obogatitvenih zahtevkov je torej v izravnavi pravnih položajev akterjev tega razmerja, zato velja obveznost nadomestitve dosežene koristi največ do višine tožnikovega prikrajšanja. Na navedeno ne more vplivati dejstvo, da tožnik nikoli ni privolil v prisilni odvzem nepremičnin, kot to zmotno navaja pritožba. Tožnik namreč tudi v pritožbi navaja, da je prikrajšan v odsotnosti koristi, ki jo prinaša lastninska pravica, to je nezmožnost košnje in spravila lesa, kar je zatrjeval tudi v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo tožnikovo prikrajšanje ter s tem doseženo korist toženke na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca kmetijske in gozdarske stroke. Pri tem je neodločilna pritožbena navedba, da je v izven pravde pridobljenem izvedenskem mnenju ocenjena vrednost toženkine koristi z upoštevanjem vrednosti zemljišča za cesto. To mnenje ni bil dokaz v tej pravdi.

12. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe obeh pravdnih strank neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, njegov odgovor na pritožbo tožnika pa ni prispeval k predmetni odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnik stroškov pritožbe in odgovora na pritožbo ni priglasil.