Jedro

V sporu majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Po tem pravdni stranki lahko vložita še vsaka po eno vlogo. V njej lahko tožeča stranka odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo, tožena pa na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. VL 62668/2017 z dne 11. 7. 2017 – z njim je toženi stranki naložena obveznost plačila glavnice 1.205,49 EUR z obrestmi in 130,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi – in zahtevek zavrnilo.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo sklep o izvršbi vzdržan v veljavi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je R. F. zaposlen pri tožeči stranki. Ima neomejeno pooblastilo za sklepanje poslov in podpisovanje listin v zvezi s poslovanjem tožeče stranke. Res je posel preskrbel C. F., oče R. F., kar pa ne pomeni, da je posel tudi izvršil. C. F. je upokojenec, ne posluje več, zato ne more izdajati računov. R. F. pa ima svojo firmo, zato je logično, da je posel sklenil v imenu tožeče stranke. Če bi R. F. posel dogovarjal kot fizična oseba, bi šlo za delo na črno, kar je prepovedano. Prepovedano je tudi omogočanje dela na črno. Ni res, da so bile listine prirejene in naknadno izdelane. Tožeča stranka je z izstavitvijo računa počakala; skladno z dogovorom, da bi toženec zagotovil denar za plačilo. Ko se je toženec začel izgovarjati, da ne bo plačal, je bila tožeča stranka račun prisiljena izstaviti. Posel je bil sklenjen in delo opravljeno, zato je naročnik storitev dolžan plačati. V sodbi je nepravilno navedeno, da se niti C. niti R. F. o ceni ali vrednosti del nista pogovarjala. Povzema izpoved R. F., da je med izvajanjem del o ceni vprašala toženčeva žena. R. F. je popis materiala dal toženi stranki takoj po končanem delu. Tožena stranka je bila torej seznanjena s ceno in vrednostjo storitve. Opozarja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo priznavala, da je storitev opravila tožeča stranka. Šele v pripravljalni vlogi je navedla, da se je dogovarjala s C. F. Ugovor aktivne legitimacije bi morala podati v odgovoru na tožbo, ker gre za spor majhne vrednosti. Ker je ugovor prepozno postavljen, sodišče o njem ne bi smelo odločati. Sklicuje se na izvpoved R. F., ki je izpovedal, da je posel opravljal preko podjetja. Sam nima s.p. ali kakšne druge možnosti opravljanja del. Zaposlen je pri tožeči stranki in delo opravlja zanjo. Tožeča stranka je nabavila vgrajeni material. Toženec ga je dolžan plačati, sicer je obogaten. Sodišče je arbitrarno izbralo določene dele izpovedb. Ni upoštevalo izpovedi priče M. P., ki je povedal, da je plačilo dobil od tožeče stranke. Za označbo, da je izpoved neprepričljiva, ni podlage. Ni upoštevana izpoved R. F., da se je dogovarjal v imenu in za račun tožeče stranke. Niso navedeni opravičljivi razlogi za zavrnitev teh prič. Toženec se izmika plačilu nečesa, kar je prejel, sodišče pa mu pri tem pomaga. Toženec je potrdil, da je prejel račun in opomin, pa ni ugovarjal. Izpovedal je, da je mislil, da se delo opravlja preko C. firme. Da bi toženec posel sklepal z R. in C. F. kot fizičnima osebama, ne potrjuje noben dokaz. Nepravilno je uporabljen 619. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugovor aktivne legitimacije je le izmikanje plačilu. S postavljanjem izvedenca so bili tožeči stranki po nepotrebnem povzročeni stroški, saj izvedensko mnenje pri odločitvi ni uporabljeno. Predujem za stroške izvedenca je plačal tožnik. Postavitev izvedenca je postopek zavlekla. Takšno ravnanje je relativna bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP. Zaradi izvedbe dokaza z izvedencem so tožeči stranki nastali nepotrebni stroški v višini 500,00 EUR.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožnik uveljavlja kršitev 451. čl. Zakon o pravdnem postopku, ki določa, da mora v sporu majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Po tem pravdni stranki lahko vložita še vsaka po eno vlogo (drugi odstavek 452. čl. ZPP). V njej lahko tožeča stranka odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo, tožena pa na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka ugovora aktivne legitimacije ni podala. Nasprotno! Pritrdila je tožeči stranki, da sta se dogovarjali glede izvedbe del v kotlovnici tožene stranke, da so bila dela izvršena in plačana na roko. Ker pa je pravno poslovno razmerje s tožečo stranko zanikala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, je v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2017 ta ugovor zgolj ponovljen. Tudi pritožbeno sodišče zato šteje, da je tožena stranka ugovor aktivne legitimacije pravočasno podala. Sodišče prve stopnje, ki ga je upoštevalo, procesnih pravil ni kršilo. Tožeča stranka je imela možnost, da se tudi o tem ugovoru izjavi: že v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) in drugi pripravljalni vlogi (z dne 22. 11. 2017). Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ki je podana, če kateri od strank z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato ni podana.

8. Ugotovitev, da tožena stranka ni bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko, ampak s C. in R. F., je razumljivo in natančno obrazložena. V 10. točki obrazložitve je naveden temeljni razlog za táko stališče: gotovinsko poslovanje. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje svoj zaključek argumentiralo z ugotovitvijo, da so bile listine – račun tožeče stranke in električarja ter druge listine – izdelane naknadno, prirejene za potrebe te pravde. Tudi ta del obrazložitve je razumljiv in preverljiv: takó ponudba, s katero se dokazuje porabljen material in njegova vrednost, kot račun električarja izvirata iz obdobja po izdaji računa; vse listine, vključno z računom, so bile izdane oz. napisane več mesecev po zaključku del; potrdilo o avansu, ki je bil plačan pred koncem leta 2016, je datirano z datumom 10. 4. 2017. Ker je P. izpovedal, da mu je bila storitev plačana pred začetkom leta 2017, račun pa je izdal 23. 5. 2017, je njegova izpoved označena za neprepričljivo. R. F., zaposlen pri tožeči stranki, ima interes za izid tega postopka, zato je razumljivo, da mu prvostopenjsko sodišče ni nekritično sledilo, ampak je dalo večjo težo listinam. Razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo ugotovljena dejstva in zaključke, so jasni, razumljivi in logični ter medsebojno skladni. Zato tudi kršitev iz 14. točke drugega dostavka 339. čl. ZPP ni podana.

9. Ali sta montažo kotlovnice, zaračunane z računom tožene stranke, dogovorili pravdni stranki ali ne, ali jo je izvedla tožeča stranka ali ne, je dejansko vprašanje, ki zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet obravnave v pritožbenem postopku. Po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je za pritožbeno sodišče danost. Pritožbeno sodišče se zato ne izreka o pritožbenih razlogih, s katerimi pritožnik graja ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost dokazne ocene.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).