Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje, kar je v skladu z določbo 1. odstavka 97. člena ZVojI. Zdravniška komisija II. stopnje je bila tudi pravilno sestavljena iz petih članov zdravnikov specialistov, kot to določa 99. člen ZVojI. Na podlagi predložene medicinske dokumentacije je zdravniška komisija II. stopnje ugotovila, da gre pri tožnici za degenerativno okvaro hrbtenice, zato navedene okvare ni možno upoštevati kot podlago za priznanje vojne invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožničini pritožbi, odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 22.9.2004, in odločila, da se tožnici od 1.12.2003 dalje prizna status vojnega invalida - vojaškega vojnega invalida X. skupine z 20 % invalidnostjo, ki se jo določi za trajno. Odločila je tudi, da je tožnica od 1.12.2003 dalje upravičena do invalidnine X. skupine, ki znaša mesečno 8.416,05 SIT, vnaprej pa se invalidnina usklajuje tako, kot se usklajujejo pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Tožena stranka je pritožbi tožnice delno ugodila, ker je na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje ugotovila, da se kot okvara zdravja, ki se za priznanje vojne invalidnosti upošteva, pri tožnici upošteva le poškodba zapestja leve roke, okvare hrbtenice pa pri oceni vojne invalidnosti ni upoštevala, ker je na podlagi medicinske dokumentacije ugotovila, da gre pri tožnici za degenerativne spremembe hrbtenice oziroma za starostno okvaro hrbtenice.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke. V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo, da odločba tožene stranke temelji na izvidu in mnenju zdravniške komisije II. stopnje, ki je v pritožbenem postopku na novo ocenila posledice tožničine poškodbe, ki se je upoštevala kot podlaga za priznanje stopnje invalidnosti. Komisija je v postopku ocenjevala posledice poškodbe levega zapestja, ki je po podatkih v zadevi, tožnici nastala med drugo svetovno vojno zaradi padca pri izvajanju evakuacije ranjencev iz bolnice M. vrh v letu 1944. Preverjala pa je tudi morebitni nastanek poškodb, ki naj bi jih po zatrjevanju tožnice prav tako utrpela ob istem padcu. Iz izvida in mnenja komisije je razvidno, da je kot podlago za svojo odločitev uporabila medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v zadevi. Na podlagi te dokumentacije je ugotovila, da je tožnica zaradi padca leta 1944 utrpela le poškodbo levega zapestja, za kar ji je bila tudi priznana 20 % invalidnost. Zavrača pa ugovor tožnice, da je njena invalidnost večja od tiste, ki jo je ugotovila komisija, saj med predloženimi listinami ni dokazov za tak zaključek, kot tudi ne dokazov, da si je pri padcu poleg zapestja poškodovala tudi hrbtenico. Iz izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje je razvidno, da je komisija pregledala vso zdravstveno dokumentacijo, ki se nahaja v zadevi, zato so tožbeni očitki tožnice, da ni bila pregledana vsa dokumentacija, v nasprotju z ugotovitvami komisije.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bistvo spora v dejstvu, ki je podprto z dokazi , da je utrpela poškodbo hrbtenice v istem vojnem dogodku iz leta 1944, kot zlom levega zapestja. Že zdravniško spričevalo iz leta 1949 omenja težave s hrbtenico, ki so ji bile povzročene s padcem v drugi svetovni vojni. Rentgenski posnetki iz leta 1955 kažejo, da je utrpela poškodbe hrbtenice, kar je bilo že nakazano v zdravniškem spričevalu iz leta 1949, ko je imela komaj 24 let. Leta 1968 je njen lečeči zdravnik predlagal njeno upokojitev pod posebnimi pogoji in je pri tem navedel, da je v času druge svetovne vojne bila poškodovana pri prenosu ranjencev na M. vrhu, kjer je prišlo do zloma leve roke in poškodbe hrbtenice. Prav ta dokument predstavlja zanjo tisti del zdravniške dokumentacije, ki ga ni možno spremeniti. Ta dokument pa je zdravniška komisija II. stopnje povzela v izvid in mnenje z drugimi besedami in tudi upravno sodišče je nasedlo napačni interpretaciji. Pretežni del svojega življenja po poškodbi se je zdravila v KBC R., ki je v potrdilu zapisal, da se je zdravila od leta 1948 do 2004 na R., na oddelku ortopedija zaradi poškodb roke in hrbtenice, ki jih je utrpela v času druge svetovne vojne. Tudi po letu 2003, ko se je preselila v L. opravlja razne specialistične preglede in se zdravi. V celotnem postopku je prišlo do kršitev postopka, saj v tolmačenju in interpretaciji zdravniških mnenj ni v celoti povzeto vse tisto, kar je navedeno, ampak samo nekateri deli, kar pa v celotni zadevi ne daje celovite slike, saj so izpuščene bistvene ugotovitve, ki bi se ji štele v korist. Trditev komisije, da gre pri njej za degenerativne spremembe na hrbtenici ne držijo. Upravno sodišče je brez preverjanja pritrdilo razlagi zdravniške komisije, namesto da bi razpisalo glavno obravnavo, na kateri bi bilo možno ugotoviti dejstva, ki jih zatrjuje in ki so v nasprotju z ugotovitvami zdravniške komisije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba tožničino pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Tožnica v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo upravnega sodišča, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je bilo odločeno o tožničinem statusu vojnega invalida po Zakonu o vojnih invalidih (ZVojI). Po presoji revizijskega sodišča so bile v obravnavanem primeru materialne določbe ZVojI pravilno uporabljene. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje, kar je v skladu z določbo 1. odstavka 97. člena ZVojI. Zdravniška komisija II. stopnje je bila tudi pravilno sestavljena iz petih članov zdravnikov specialistov, kot to določa 99. člen ZVojI. Na podlagi predložene medicinske dokumentacije je zdravniška komisija II. stopnje ugotovila, da gre pri tožnici za degenerativno okvaro hrbtenice, zato navedene okvare ni možno upoštevati kot podlago za priznanje vojne invalidnosti.

Ker gre po vsebini tožničine revizije tudi za zmotno oziroma za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ta revizijski razlog pa po ZUS-1 ni dovoljen, vrhovno sodišče ni presojalo tistih revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na presojo zdravstvene dokumentacije s strani zdravniške komisije.

V tej zadevi tudi ni podan revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ker upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnica predlagala. Tožnica ni navedla, v čem bi lahko dopolnila svoje izjave, ki bi kakorkoli vplivale na odločitev, izvedbe drugih dokazov pa ni predlagala. Kršitev pravil postopka zaradi opustitve oprave glavne obravnave je podana le, če je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, kar se v tem primeru ni zgodilo. Tožnica v tožbi tudi ni navedla konkretnih dejstev in dokazov, ki naj bi jih upravno sodišče izvedlo na glavni obravnavi in ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev v tem primeru.

Ker je odločitev upravnega sodišča pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.