Jedro

Davčni zavezanec, ki vrne davek od prometa proizvodov tujim fizičnim osebam, ki so blago prenesle v tujino, mora za pridobitev pravice do vračila davka od države verodostojno izkazati, da je davek res vrnil osebam, ki so do njega upravičene.

Prisilna poravnava vpliva le na terjatve, ki v trenutku potrditve prisilne poravnave še obstajajo, ne pa tudi na tiste, ki jih je davčni zavezanec pred tem že izpolnil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper odločbo Davčnega urada ... z dne 10. 10. 2006, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 18. 5. 2007, s katero je bila revidentova pritožba zoper prvostopno odločbo zavrnjena kot neutemeljena. Prvostopni davčni organ je odločil, da znaša davčna obveznost revidentovega univerzalnega pravnega prednika za leto 1998 12.709.824,00 SIT in za leto 1999 23.670.421,00 SIT (točka I. izreka); da je revident navedeno obveznost v znesku 33.234.132,00 SIT deloma že poravnal v letih 2000 in 2001, ter da neplačana razlika znaša še 3.316.161,00 SIT, ki se na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Krškem St 16/2001 z dne 17. 4. 2002 zniža na 20% ugotovljene obveznosti v znesku 66.232,00 SIT (točka II. izreka).

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ima prodajalec izvoženega blaga, ki je predmet davka od prometa proizvodov po Zakonu o prometnem davku – ZPD, pravico zahtevati od države vračilo plačanega davka le, če so izpolnjeni vsi pogoji iz ZPD in Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (v nadaljevanju: Pravilnik). Sicer pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

3. Revident utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena, ker izpolnjuje pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 36.550.293,00 SIT oziroma 152.521,67 EUR, kar presega znesek 20.000,00 EUR.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja, da se je revidentov pravni prednik v letih 1998 in 1999 ukvarjal s prodajo pohištva na drobno. Večino pohištva je prodajal tujim fizičnim osebam – državljanom Republike Hrvaške. Davčni organ je ugotovil (drugi odstavek na 13. strani odločbe tožene stranke), da listin o vračilu davka (blagajniških izdatkov) v smislu trinajstega odstavka 85. člena Pravilnika (v nadaljevanju: obrazci VPD) niso podpisali kupci – tuje fizične osebe, torej osebe, ki so po prvem odstavku 67. člena ZPD in po prvem odstavku 85. člena Pravilnika upravičene do vračila plačanega davka od prometa proizvodov.

Glede vračila davka od prometa proizvodov:

8. Po prvem odstavku 67. člena ZPD ima kupec – tuja fizična oseba pravico do vračila plačanega davka od prometa proizvodov, ki jih odnese s seboj iz Republike Slovenije, če vrednost kupljenih proizvodov presega 15.000,00 SIT. Ta določba je konkretizirana v 85. členu Pravilnika, ki poleg natančnejše opredelitve pogojev ureja tudi postopek vračila davka fizični osebi – tujcu ter tudi postopek kasnejše povrnitve davka zavezancu za davek od prometa proizvodov. Za obravnavano zadevo je po presoji Vrhovnega sodišča bistven prvi del prvega odstavka 85. člena Pravilnika, ki določa, da se tuji fizični osebi, ki se ob nakupu izkaže s tujim potnim listom, povrne prometni davek, ki ga je plačala ob nakupu.

9. Iz prvega odstavka 67. člena ZPD in prvega dela prvega odstavka 85. člena Pravilnika izhaja, da je do vračila davka od prometa proizvodov upravičen kupec – tuja fizična oseba, ki je prometni davek plačala, in ne kdorkoli. Kadar gre za gotovinsko vračilo, mora prejem denarja s podpisom na blagajniškem izdatku v smislu trinajstega odstavka 85. člena ZPD potrditi sam kupec – tuja fizična oseba. Prodajalec – davčni zavezanec za prometni davek mora pred izplačilom preveriti, ali gre za pravo osebo. Tretjemu pa bi lahko znesek nakazal le, če bi se izkazal s pooblastilom tuje fizične osebe – kupca za prevzem denarja. Brez takšne listine izplačilo denarja tretjemu ni skladno z navedenima določbama ZPD in Pravilnika.

10. Neutemeljene so zato revizijske navedbe, da je za uveljavljanje pravice do povrnitve plačanega prometnega davka bistveno le, da nabavljeno blago prečka carinsko črto, kajti že sam zakon omejuje pravico do vračila davka na tujce, ki so fizične osebe. Vrhovno sodišče pa se ne opredeljuje do revizijskih navedb, ki se nanašajo na vprašanje prevoza blaga čez carinsko črto, saj te za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvene.

Glede upoštevanja prisilne poravnave:

11. Neutemeljena je revizijska navedba, da je prvostopna odločba nezakonita, ker naj ne bi upoštevala potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Krškem St 16/2001 z dne 17. 4. 2002, ki je bil izdan pred izpodbijano odločbo, izdano v obravnavani zadevi v ponovnem postopku.

12. V delu, kjer je v času izdaje izpodbijane prvostopne odločbe še vedno obstajala terjatev države iz naslova davka od prometa proizvodov (3.316.161,00 SIT), je davčni organ potrjeno prisilno poravnavo upošteval in znižal terjatev države za znesek iz prisilne poravnave na 663.232,00 SIT. V preostalem delu pa terjatve države v trenutku izdaje odločbe ni bilo več, kajti revident jo je poravnal že pred izdajo prvostopne odločbe, zato potrjena prisilna poravnava nanjo ni mogla vplivati. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč treba razlikovati med naložitvijo obveznosti (odmera davka) in izpolnitvijo obveznosti (prostovoljno oziroma prisilno). Zato je bil pravilno uporabljen tretji odstavek 64. člena Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji – ZPPSL, ki določa, da v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave proti dolžniku zaradi izplačila terjatve upnika iz tretjega odstavka 59. člena tega zakona, ugotovi sodišče ali drug pristojni organ obstoj sporne terjatve in naloži dolžniku plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Terjatev je namreč revident poravnal že pred potrjeno prisilno poravnavo.

13. V zvezi s tem pa tudi niso utemeljene revizijske navedbe, da je z odpravo prvostopne odločbe in vrnitvijo zadeve prvostopnemu davčnemu organu nastala revidentu pravica do vračila plačanega davka. Po upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sodba X Ips 583/2006 z dne 26. 3. 2009) namreč davčnemu zavezancu pripada pravica do vračila prostovoljno plačanega ali prisilno izterjanega davka le, kadar je prvostopna odmerna odločba pravnomočno odpravljena zaradi ugotovitve, da davčne obveznosti ni bilo oziroma je njena odmera zastarala, torej brez vrnitve zadeve v ponovni postopek.

14. Pa tudi sicer je postopek vračila davka poseben upravni postopek, ki se začne bodisi po uradni dolžnosti bodisi na zahtevo stranke. Obravnavana zadeva pa ni takšna, ampak gre za zadevo, kjer se davčna obveznost ugotavlja po uradni dolžnosti. V takih primerih davčni zavezanec tudi ne more prvič postaviti zahtevka za vračilo davka šele v tožbi, ampak bi moral takšen zahtevek vložiti pri pristojnem davčnem organu. Obravnavani spor je namreč spor o zakonitosti odmerne odločbe, ne pa odločanje o zahtevku za vračilo davka.

Glede kršitev določb postopka v upravnem sporu:

15. Revident neutemeljeno navaja, da je obrazložitev odločbe tožene stranke, ki jo sodišče prve stopnje nekritično povzema, v nasprotju z listinami spisa in v nasprotju sama s seboj, zaradi česar ima te lastnosti tudi sodba sodišča prve stopnje. Te trditve revizija izpostavlja v zvezi z vprašanjem, ali je blago prečkalo carinsko črto, ali so imeli prevozniki pooblastilo kupcev ter ali je revident organiziral prevoz blaga na Hrvaško. Ta dejstva, ki naj bi bila različno povzeta v sodbi in v listinah spisa za obravnavano zadevo, glede na zgornjo obrazložitev Vrhovnega sodišča za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembna, zato ne morejo predstavljati bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, oziroma jih Vrhovno sodišče lahko odpravi v svoji sodbi (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

16. Neutemeljena je revizijska navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ZUS-1 odločalo na seji, torej ne da bi opravilo glavno obravnavo. Dejstva, ki naj bi bila po revidentovih navedbah sporna, po stališču Vrhovnega sodišča niso pomembna za odločitev, saj v zadevi ni sporno in zato teh dejstev ni treba ugotavljati, ali je blago prečkalo carinsko črto in kdo je organiziral prevoz, ampak je pomembno dejstvo, da revident ni imel dokumentacije, ki bi potrjevala, da je davek vrnil kupcem. Teh dejstev pa ni mogoče dokazovati drugače kot z listinami, ki jih predpisuje Pravilnik v trinajstem odstavku 85. člena, torej z dokazili o izplačilu plačanega davka kupcem – tujim fizičnim osebam. Le to dejansko stanje je bilo podlaga za izdajo upravnega akta in je torej po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 pravno pomembno za odločitev brez glavne obravnave. To dejansko stanje pa tekom upravnega postopka ni bilo sporno.

17. Glede domnevno nasprotujočih si trditev v izpodbijani sodbi, kjer sodišče prve stopnje povzema obrazložitev prvostopne odločbe, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident selektivno povzema tam (3. stran prvostopne sodbe) zapisano besedilo. Sodišče je namreč navedlo, da revident v nekaterih primerih nima podpisanih blagajniških prejemkov, v drugih primerih pa potrdil o izplačilu davka sploh ni predložil. Podpisani blagajniški izdatki so bili upoštevani, tisti s pomanjkljivostmi oziroma neobstoječi, pa ne.

18. Vrhovno sodišče se tudi ne opredeljuje do revizijske navedbe, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, kajti na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

19. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

21. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.