Jedro

Tožnik ne more hkrati zahtevati tako pozitivnega kot tudi negativnega pogodbenega interesa, vendar je na tožniku izbira, katerega bo zahteval.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 5.961,40 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo plačilo 5.612,74 EUR toženkinih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka. Ugotovilo je, da je pravni posel med pravdnima strankama ničen, ker so sporne parcele, ki pomenijo „zamenjano“ parkirišče, predmet denacionalizacijskega postopka (88. člen Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen) in ker so opredeljene kot javno dobro in so zato zunaj pravnega prometa. Toženka je poleg tega razpolagala z nepremičninami, na katerih ni imela lastninske pravice. Skladno s 104. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) je sodišče prisodilo plačilo odškodnine v višini ocenjene vrednosti (prej) tožnikovih zemljišč in odstranjenega kozolca, saj tega ni bilo mogoče vrniti v naravi, sicer pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in obrestni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 6. 1. 2005 (dneva vložitve tožbe), sicer je pritožbo tožnika zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svojo odločitev je oprlo na določbe o razdrtju pogodbe (132. člen ZOR) in tožbeni zahtevek presojalo kot kondikcijski zahtevek, sicer pa presodilo enako kot prvostopenjsko sodišče, in sicer, da mora toženka tožniku vrniti protivrednost tistega, kar je tožnik dal na podlagi razdrte pogodbe. Ocenilo je, da tožnik ne more zahtevati povrnitve škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa v zahtevanem obsegu, saj bi bil ob vzpostavitvi prejšnjega stanja neupravičeno obogaten. Ker je sam del obveznosti v naravi izpolnil, ni upravičen do odškodnine v višini pozitivnega pogodbenega interesa, ampak le do vrnitve protivrednosti tistega, kar je (že) izpolnil. 3. Tožnik z revizijo izpodbija zavrnilni del odločbe pritožbenega sodišča iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve oziroma podrejeno sodišču druge stopnje. Tožnik je razvezal pogodbo na podlagi 132. člena ZOR zaradi njene neizpolnitve in zahteval odškodnino v višini pozitivnega pogodbenega interesa (vrednost parkirišča in izgube koristi). Nižji sodišči sta odškodnino napačno prisodili le v višini negativnega pogodbenega interesa. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila pogodba med pravdnima strankama nična, ker naj bi bilo parkirišče, ki bi ga tožnik moral dobiti v last in posest, predmet denacionalizacijskega postopka, delno pa javno dobro. Zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je sporno parkirišče javno dobro, ker gre po zemljiškoknjižnih izpiskih za družbeno lastnino, saj družbena lastnina ni avtomatično javno dobro. Tožnik je presojo sodišča o ničnosti pogodbe z vidika procesnih kršitev grajal že v prvostopenjskem postopku, saj so bila dejstva, na katerih temelji ugotovitev ničnosti, ugotovljena ex offo (brez trditvene podlage) in na podlagi dokazil, o katerih se stranki nista imeli možnosti izreči. S tem je sodišče zagrešilo kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka je namreč kasneje umaknila svoje trditve in izrecno izjavila, da denacionalizacijski postopek o predmetu pogodbe ne teče, sodišče pa je na podlagi potrdila Upravne enote Tržič, ki ni omenjeno niti med dokazili, naredilo drugačen zaključek.

4. Nosilni argument pritožbenega sodišča je, da se lahko pozitivni pogodbeni interes v primeru razdrtja pogodbe zahteva le, če nobena stranka ne zahteva razdrtja pogodbe oziroma če vztraja pri njeni izpolnitvi. To stališče je samo s seboj v nasprotju, saj do razdrtja pogodbe lahko pride le, če je takšna volja upnika neizpolnjene pogodbe. Če upnik pri izpolnitvi vztraja, do razdrtja ne pride. Stališče pritožbenega sodišča pomeni, da pri razvezi pogodbe upnik pozitivnega pogodbenega interesa ne more uveljaviti. To je v nasprotju s prvim odstavkom 132. člena ZOR, iz katerega izhaja pravica pogodbenih strank do povračila škode. Škoda pomeni tako navadno škodo (v tem primeru negativni pogodbeni interes) kot tudi izgubljeni dobiček (pozitivni pogodbeni interes). Drži sicer, da upnik ne more biti neupravičeno obogaten s tem, da bi zahteval tako negativni kot tudi pozitivni pogodbeni interes, ima pa pravico do izbire. Sodišče druge stopnje na pritožbene očitke v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava glede upravičenosti do odškodnine v višini pozitivnega pogodbenega interesa ni odgovorilo, s čimer je kršilo 22. in 23. člen Ustave RS, 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 344/2011 z dne 18. 9. 2014 revizijo zavrnilo. Sprejelo je stališče, da tožnik ne more hkrati zahtevati pozitivnega in negativnega pogodbenega interesa, vendar je tožnikova izbira, katerega izmed njiju bo zahteval. To, da je tožnik pogodbo razdrl in svoj del pogodbe (že) izpolnil, še ne pomeni, da je upravičen le do negativnega pogodbenega interesa (kondikcijskega zahtevka). Kljub temu je Vrhovno sodišče potrdilo zaključek, da je tožnik upravičen le do kondikcijskega zahtevka (do povrnitve negativnega pogodbenega interesa), saj je izkazal le navadno škodo, ki pomeni vrednost njegove dajatve (v tem primeru negativni pogodbeni interes). Škode v obliki izgubljenega dobička (pozitivni pogodbeni interes), ki ga je obravnavalo kot tožnikovo izgubljeno korist, ker parkirišča ni mogel uporabljati, pa ni uspel izkazati.

7. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-6/15-13 z dne 6. 10. 2016 sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 344/2011 z dne 18. 9. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Obrazložilo je, da iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča ne izhaja odgovor na izrecne pritožnikove tožbene in revizijske navedbe. Vrhovno sodišče na načelni ravni ni izključilo možnosti, da bi pritožnik v obravnavanem primeru lahko uveljavljal bodisi negativni bodisi pozitivni pogodbeni interes, a je kljub temu odločitev pritožbenega sodišča, ki pritožniku na podlagi 132. člena ZOR priznava samo negativni pogodbeni interes, štelo za pravilno s pojasnilom, da je tožnik izkazal le navadno škodo, ki pomeni vrednost njegove dajatve (negativni pogodbeni interes), škode v obliki izgubljenega dobička (pozitivnega pogodbenega interesa), ki ga je utrpel, ker ni mogel uporabljati parkirišča, pa mu ni uspelo izkazati. S takšno obrazložitvijo je na pritožnikove tožbene in revizijske navedbe, s katerimi je utemeljeval svoj pozitivni pogodbeni interes, odgovorilo le delno. Pojasnilo je, zakaj je na mestu zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala, ker ni mogel uporabljati parkirišča. Iz obrazložitve pa ne izhaja, zakaj mu ne gre odškodnina v protivrednosti parkirišča, ki naj bi ga dobil po pogodbi.

8. Revizija je utemeljena.

9. Pravdni stranki sta 16. 6. 1997 sklenili pogodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik lastnik nepremičnin, po katerih je potekala rekonstrukcija ceste ... Z zemljišča, ki ga je tožnik ob rekonstrukciji ceste izgubil, je bil ob graditvi ceste brez njegovega soglasja odstranjen tudi del kozolca. V zameno oziroma kot odškodnino za to naj bi toženka kot lastnica tožniku prepustila v posest parc. št. 271/2, 272/2 in 866/3, vse k. o. ..., v naravi parkirišče pred tovarno A., nato pa uredila izmero in izpeljala ustrezen postopek pri Geodetski upravi. Po izvedenih postopkih se je toženka zavezala sestaviti aneks k pogodbi, v katerem bi bile opredeljene nove številke parcel, da bi jih tožnik lahko prevzel tudi v last. Tožnik je parcele sprejel v posest, ko pa je želel vknjižiti lastninsko pravico, je ugotovil, da tega ne more storiti. Ko je toženki to očital, je ta z njegovim podjetjem za sporna parkirišča sklenila najemno pogodbo za 99 let, predmet katere je bilo zemljišče (parkirišče) v obsegu 700 m2. Tožnik je na parkirišču imel posest in tam parkiral do leta 2001, dokler s strani občinskega redarja ni prejel poziva za odstranitev vozila. To se je ponavljalo in zato se je tožnik odločil, da od toženke zahteva ureditev zadeve. Toženka se na njegov poziv ni odzvala.

10. Na podlagi izvedenskega mnenja sta nižji sodišči ugotovili, da sta dve tretjini spornega zemljišča (parkirišča) na parc. št. 866/3, nastali iz parc. št. 866/1, ki je bila leta 1972 vpisana v vl. št. 653 k. o. ... Na tej parceli je bila vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe Ž., vpisana kot javno dobro. Parc. št. 271/1 in 272/2 k. o. ... se nahajata drugje in nista dela parkirišča, zato tudi ne predmet prvotne pogodbe ne predmet najemne pogodbe med tožnikovim podjetjem in toženko. Tretja tretjina parkirišča je parc. št. 854/18 k. o. ..., ki pa s pogodbo ni zajeta, bila pa je del prejšnje parc. št. 858/1 k. o. ..., ki se je v letu 1996 delila in je zdaj vpisana kot javno dobro.

11. Vrhovno sodišče vztraja pri materialnopravnem stališču, ki ga je sprejelo v razveljavljeni sodbi II Ips 344/2011 z dne 18. 9. 2014, da opredelitev, ali je bila pogodba med pravdnima strankama razdrta ali je nična, nima vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku, saj so posledice razdrte pogodbe v predmetni zadevi enake, kot bi bile posledice nične pogodbe.(2) Revizijski očitki procesnih kršitev v zvezi z ugotavljanjem dejstev brez pravočasne trditvene podlage, ki bi vplivale na to opredelitev, so zato nepomembni.

12. Sodišče druge stopnje je (v okviru trditvene podlage tožnika) zaključilo, da je bila sporna pogodba med pravdnima strankama razdrta (drugi in tretji odstavek 126. člena ZOR). Tožnik je trdil, da je toženko z dopisom svojega pooblaščenca pozval k izpolnitvi, a se na to ni odzvala. Ta posledica kršitve pogodbe je nastopila, ker toženka kljub dodatnemu roku svoje obveznosti ni izpolnila. Takšnim trditvam (pravočasno) ni nasprotovala. Svojo odločitev o delni ugoditvi zahtevka sta nižji sodišči (pravilno) oprli na 132. členu ZOR, ki določa, da sta v primeru razdrtja pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev škode. Stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, pa je upravičena do tistega, kar je dala.

13. Tožnik je svojo obveznost v celoti izpolnil, toženka pa svoje obveznosti ni izpolnila. Tožnik zahteva odškodnino v višini pozitivnega pogodbenega interesa, in sicer ga opredeli kot vrednost zemljišč, ki bi jih po pogodbi moral dobiti v last in posest in vrednost izgubljenih koristi, ker parkirišča (zemljišč) ni mogel uporabljati. Sodna praksa priznava tako negativni kakor tudi pozitivni pogodbeni interes.(3) V skladu z načelom negativnega pogodbenega interesa lahko nekriva stranka zahteva od krive povrnitev izdatkov in izgube, ki jih ne bi imela, če pogodba ne bi bila razdrta.(4) Pozitivni pogodbeni interes pa je odškodnina za škodo, ki jo ima upnik, ker pogodba ni bila izpolnjena, pri čemer je bistveno, da mora kriva pogodbena stranka v premoženjskem smislu zagotoviti tak položaj poštene sopogodbenice, v katerem bi se ta nahajala, če pogodba ne bi bila razdrta.(5) Po našem pravu ima stranka pravico do izbire: pri razveljavljeni oziroma razdrti pogodbi lahko zahteva negativni ali pozitivni pogodbeni interes.(6) Vrhovno sodišče vztraja pri tem, da je stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik ne more terjati tako pozitivnega kot negativnega pogodbenega interesa sicer pravilno, vendar je izbira, katerega bo zahteval, na tožniku,(7) ki je izbral uveljavljanje pozitivnega pogodbenega interesa. Dejstvo, da je tožnik pogodbo razdrl in svoj del pogodbe (že) izpolnil, še ni razlog, da je upravičen le do negativnega pogodbenega interesa (kondikcijskega zahtevka).

14. Ker je pritožbeno sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča zmotno zaključilo, da tožnik ne more zahtevati pozitivnega pogodbenega interesa, in sicer v višini vrednosti zemljišč (parkirišča), ki naj bi ga dobil po pogodbi, in škode v obliki izgubljenega dobička, ker ni mogel uporabljati parkirišča,(8) sta ostali pritožbi v zvezi s tem neizčrpani. V novem sojenju bo moralo pritožbene očitke ponovno presojati v luči navedenega materialnopravnega stališča. 15. Odločitev o revizijskih stroških je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1) Skladno s 1060. členom Obligacijskega zakonika se za presojo razmerja med pogodbenima strankama uporablja ZOR.

(2) Večinsko stališče teorije je v možnosti uveljavljanja odškodnine v obliki ali pozitivnega ali negativnega pogodbenega interesa, ne glede na to, ali gre za nično pogodbo (krivda na strani ene stranke) in s tem za civilni delikt ali za poslovno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe (gl. A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 520, M. Juhart, prav tam, str. 589 in S. Cigoj, Komentar ZOR, 1. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, str. 373,374 in 429). Obstajajo tudi drugačna stališča, in sicer, da je v primeru neveljavnosti pogodbe mogoče uveljavljati le negativni pogodbeni interes (gl. D. Možina, Kršitev pogodbe, 1. natis, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 337).

(3) Gl. odločbi VSRS II Ips 65/2011 z dne 15. 5. 2014 in II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014. (4) V konkretnem primeru vrednost tožnikovih zemljišč, ki jih je tožnik izgubil (so mu bila vzeta) in morebitne škode, kakor tudi vračilo koristi, ki jih je od tega imela nasprotna stranka.

(5) Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014. V konkretnem primeru gre za vrednost zemljišč, ki bi jih tožnik po pogodbi dobil, in škodo v obliki izgube koristi, ki bi jih imel ob uživanju in posedovanju teh zemljišč.

(6) S. Cigoj, Komentar ZOR, 1. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, stran 431. (7) Prav tam.

(8) Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi onemogočene uporabe parkirišč prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker ni bilo zadostnih trditev in dokazov, da je tožniku ta del škode nastal.