Jedro

Tožeča stranka je z lastninsko tožbo (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) zahtevala od tožene stranke vrnitev v tožbenem zahtevku navedenih premičnih stvari in plačilo odškodnine. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ne poseduje nobene od v tožbenem zahtevku navedenih premičnih stvari, tožeči stranki pa tudi ni uspelo dokazati, da naj bi tožena stranka poškodovala ali uničila kakšno premično stvar, ki naj bi bila last tožeče stranke. Vindikacijski in odškodninski zahtevek tožeče stranke, ki sta bila naperjena proti toženi stranki, sta bila zato materialnopravno pravilno zavrnjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora tožena stranka izročiti v tožbenem zahtevku navedene premične stvari in ji plačati odškodnino v znesku 92.000 SIT. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 24.600 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka revizijo, v kateri izrečno ne uveljavlja nobenega revizijskega razloga. Nepravilna je odločitev sodišča, da se stvari, ki so last tožeče stranke, dodelijo bivši tožnikovi ženi. Ta je po razvezi prejela več, kot pa ji je pripadalo. Premičnih stvari, ki so predmet tožbenega zahtevka, tožnikova razvezana žena ni nikoli uporabljala. Sodišče je bilo tožeči stranki zelo nenaklonjeno. V bistvu je o zadevi odločala odvetnica tožene stranke in ne sodišče. Z izpodbijano sodbo je tožeča stranka oškodovana. Sodnico, ki je vodila postopek, naj se odstrani z delovnega mesta.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Tožeča stranka je z lastninsko tožbo (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) zahtevala od tožene stranke vrnitev v tožbenem zahtevku navedenih premičnih stvari in plačilo odškodnine. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ne poseduje nobene od v tožbenem zahtevku navedenih premičnih stvari, tožeči stranki pa tudi ni uspelo dokazati, da naj bi tožena stranka poškodovala ali uničila kakšno premično stvar, ki naj bi bila last tožeče stranke. Vindikacijski in odškodninski zahtevek tožeče stranke, ki sta bila naperjena proti toženi stranki, sta bila zato materialnopravno pravilno zavrnjena.

Tožeča stranka očita izpodbijani sodbi, da je neutemeljeno prisodila premične stvari, ki so navedene v tožbenem zahtevku, razvezani ženi, ki do teh stvari sploh ni upravičena. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki ni bil naperjen proti razvezani ženi tožeče stranke, pa o čem takem sploh ni bilo odločeno.

Ostala revizijska zatrjevanja (potek sodnega - verjetno razdružitvenega - postopka pred sodiščem v Novem mestu, odhodi razvezane žene na morje, njeno posedovanje nekaterih predmetov, ki jih ne potrebuje ali pa sploh ne zna uporabljati, tožnikova ocena dela pooblaščenke tožene stranke in njegovo mnenje, da je potrebno sodnico, ki je vodila postopek, odstraniti z delovnega mesta itd.) pa ne predstavljajo revizijskih trditev, ki bi lahko bile odločilnega pomena za odločitev v tej pravdni zadevi. Zato revizijsko sodišče na te revizijske trditve ne odgovarja (375. in 399. člen ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).