Jedro

Po določbah 4. odst. 24. čl. Zakona o računskem sodišču zoper dokončno poročilo ni dopusten upravni spor, zato tudi vmesni akti, kamor je šteti tudi izpodbijana sklepa, ne morejo uživati drugačnega in ne širšega pravnega varstva, kot ga predvideva citirani zakon za akte, ki so v postopku izdani, predno senat na drugi stopnji sprejme končno poročilo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 22.1.1998 zavrnila ugovor tožeče stranke proti sklepu št. ... z dne 5.12.1997 in ta sklep spremenila tako, da se glasi: "Nadzorovana oseba mora za odpravo dejanj, ki so v nasprotju z zakoni in drugimi predpisi in so bila ugotovljena v Poročilu o nadzoru z dne 28.10.1997: 1. Zagotoviti pravilno obračunavanje in izplačevanje plač in drugih osebnih prejemkov vseh zaposlenih v skladu z Zakonom o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti in drugimi predpisi, in sicer od 1.1.1996 dalje tako, da preveri obračun plač in za eventuelno ugotovljena previsoka izplačila plač in drugih osebnih prejemkov vzpostavi terjatve in začne postopek izterjave.

2. Nadzorovana oseba mora vzpostaviti terjatev v višini ugotovljenega zneska neupravičeno izplačanih plač in drugih osebnih prejemkov za leto 1995 v višini 50.363.871,00 SIT in začeti postopek izterjave. 3. Nadzorovana oseba mora ta sklep izvršiti v roku 15 dni od prejema in v svojih poslovnih knjigah evidentirati vse spremembe po izvršenem sklepu.

4. Nadzorovana oseba mora Računskemu sodišču poročati o izvršitvi tega sklepa v roku 15 dni od izteka roka po prejšnjem odstavku.

Poročilu mora priložiti ustrezna pisna dokazila (verodostojne listine)." Tožena stranka je ugotovila, da se večji del ugovora tožeče stranke nanaša na ugotovitve v poročilu z dne 28.10.1997, ki je postalo dokončno in je zato v izpodbijani sklep vneslo le potrebne dopolnitve glede obdobja, na katerega se nanaša. Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je sklep Računskega sodišča oblastni akt izdan s strani državnega organa kot nosilca javnih pooblastil. Na obveznost uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pri izpodbijanem sklepu napotujeta 1. člen ZUP in 22. člen Poslovnika o delu Računskega sodišča RS. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločala o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke, pri čemer je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, so bila bistveno kršena pravila postopka in so bila prekoračena zakonska pooblastila. To izhaja iz strukture pridobljenih sredstev za delo tožeče stranke v letu 1995, saj je ta sredstva tožeča stranka pridobila iz naslova opravljanja lastne dejavnosti in ne predstavljajo sredstva javnih financ. Ob reševanju ugovora zoper sklep iz leta 1997, pa je tožena stranka kot pritožbeni organ postopek ugotavljanja izplačil ter izterjave razširila tudi na čas po 1.1.1996 in tako spremenila v škodo tožeče stranke kot pritožnika.

Tožeča stranka zato predlaga, da izpodbijani sklep Računskega sodišča z dne 22.1.1998 po opravljeni glavni obravnavi odpravi ter s sodbo odloči o stvari oziroma podrejeno, da tožbi ugodi tako, da izpodbijana sklepa z dne 22.1.1998 in 5.12.1997 odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek in odločanje.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Pri predhodnem preizkusu tožbe je sodišče presojalo, ali sta sklepa, ki ju tožeča stranka izpodbija, upravna akta, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu oziroma taka akta, ki jih opredeljuje 1. odstavek 3. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS).

Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da je tožena stranka - Računsko sodišče organ, ki mora postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86), kar naj bi imelo tudi za posledico, da so akti, izdani v postopku nadzora in revidiranja, upravni akti. ZRačS opredeljuje v 1. členu, da je Računsko sodišče Republike Slovenije najvišji organ nadzora državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe. S tem, ko v okviru svojih zakonitih pooblastil izvaja nadzor nad premoženjem, ki je v lasti države, ne posega v pravice, obveznosti in interese, ki bi lahko bili nasprotni, saj uporabnik proračunskih sredstev in upravljalec državnega premoženja (stranka v revizijskem postopku) pri uporabi teh sredstev in ravnanju z njimi ne more imeti lastnih interesov in tudi ne drugačnih interesov kot lastnik. Dejavnost Računskega sodišča Republike Slovenije po samem zakonu ni opredeljena kot dejavnost upravnega organa in prav zato po presoji sodišča tudi ZRačS ne predpisuje njegovega poslovanja po ZUP. Določba 2. odstavka 15. člena Poslovnika Računskega sodišča Republike Slovenije, ki sicer napotuje na smiselno uporabo ZUP, pomeni, le izvedbo pooblastila iz 4. člena ZRačS, ki nalaga Računskemu sodišču Republike Slovenije ureditev podrobnejše organizacije in načina dela s poslovnikom in drugimi splošnimi akti. Poslovnik je interni predpis, ki ne more urejati področja, ki ga lahko uredi le zakon, in zakonodajalec očitno ni imel namena predpisati uporabe ZUP za poslovanje in odločanje najvišjega organa nadzora nad državnim premoženjem ter posebnega sodnega varstva proti njegovim odločitvam.

Ker je Računsko sodišče Republike Slovenije najvišji organ nadzora in revidiranja in zato akti, izdani med tem postopkom nadzora in revidiranja, ne morejo biti podvrženi presoji kakšnega drugega organa in tudi ne presoji sodišča v upravnem sporu, saj se postopek Računskega sodišča Republike Slovenije zaključuje z dokončnim poročilom, ki ga sprejme senat tega sodišča na drugi stopnji (potem, ko je stranka v postopku lahko izčrpala vsa pravna sredstva, ki jih predvideva ZRačS). Po določbah 4. odstavka 24. člena ZRačS zoper dokončno poročilo ni dopusten upravni spor, zato tudi vmesni akti, kamor je šteti tudi izpodbijane sklepe, ne morejo uživati drugačnega in ne širšega pravnega varstva, kot ga predvideva citirani zakon za akte, ki so v postopku izdani, predno senat na drugi stopnji sprejme končno poročilo. Glede pravne narave naloga Računskega sodišča in možnosti sodnega varstva zoper dokončen sklep je zavzelo enako stališče tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. V svojih sklepih z dne 9.7.1998 in z dne 11.9.1997 je presodilo, da akti Računskega sodišča niso podvrženi izpodbijanju s sodnimi in upravnimi pravnimi sredstvi in celo ne z ustavno pritožbo, saj dobi ta akt svoj učinek šele tedaj, ko bi ga revidirana oseba uporabila proti delavcem ali tretjim osebam. V primeru, ko bi z izvršitvijo naloga Računskega sodišča prišlo do kršitve pravic posameznikov, pa je mogoče izpodbijati akte revidirane osebe, v kolikor bi izvršitev akta Računskega sodišča nezakonito posegla v njihove pravice in pravno zavarovane koristi.

Sodišče je zavrglo tožbo na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.