Jedro

Čeprav tožena stranka pred spremembo razporeda delovnega časa (splošnega akta delodajalca) ni pridobila soglasja sindikata, je bil tožnik nov razpored dolžan upoštevati in prihajati na delo, kot je bilo določeno. Ker ni tako ravnal, ampak je na delo zamujal, mu je tožena stranka utemeljeno izdala sklep o disciplinski odgovornosti in mu izrekla denarno kazen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: „1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2009, s katerim je tožnik spoznan za odgovornega za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo storil zavestno in namerno, ker je dne 18. 5., 19. 5. in 20. 5. 2009 zamudil na delo, se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odtegnjeni znesek denarne kazni 5 % bruto plače za mesec maj 2009 v višini 49,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 61,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila. Tožnik sam krije svoje pravdne stroške.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 33,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2009 o tožnikovi disciplinski odgovornosti in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti znesek 49,41 EUR ter mu povrniti njegove pravdne stroške v višini 542,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne in mu naloži v plačilo vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožnik ni kršil svojih obveznosti, ker se ni ravnal po razporedu dela, saj k temu razporedu dela ni bilo podano soglasje sindikata. Ob tem pa je spregledalo, da ima sindikat na podlagi četrtega odstavka 88. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti železniškega prometa (KPDŽP) v primeru neuskladitve razporedov dela zahtevati odločitev arbitraže. Tega sindikat ni zahteval, saj je dejansko z njo soglašal in soglaša tudi sedaj. Ker je bil sindikat pravočasno obveščen o spremenjenem razporedu dela, pa ni ukrepal niti ni zahteval drugačnega razporeda, za uveljavitev razporeda delovnega časa ni bilo nobenega zadržka. Morebitne nepravilnosti pri uveljavljanju delovnega razporeda bi mogle biti lahko le predmet kolektivnega delovnega spora. Tožnik je vedel za spremenjeni razpored, vendar se po njem ni ravnal. Ravnanje tožnika ni bilo v skladu z njegovimi obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje tudi na splošna načela pogodbenega prava.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka se v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo sklicuje na bistvene kršitve določb postopka), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil disciplinski ukrep denarne kazni, ki ga je tožena stranka izrekla tožniku, ker naj bi 18. 5. 2009, 19. 5. 2009 in 20. 5. 2009 namerno zamudil na delo, nezakonit zato, ker tožena stranka nove razporeditve delovnega časa ni sprejela v soglasju s sindikatom. Na podlagi te ugotovitve je zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti.

Razpored delovnega časa je po svoji naravi splošni akt, ki ga v individualnem delovnem sporu ni mogoče izpodbijati. Če je sindikat pri toženi stranki (oziroma tožnik in drugi delavci) menil, da je ta splošni akt v nasprotju z določbami kolektivne pogodbe, bi bilo potrebno v skladu z 47. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sprožiti kolektivni delovni spor po členu 6/c ZDSS-1. Dejstvo, da tožena stranka pred spremembo razporeda delovnega časa ni pridobila soglasja sindikata, ne pomeni, da pri toženi stranki delavcem (tudi tožniku) enostavno ni bilo potrebno prihajati na delo v skladu z novo razporeditvijo delovnega časa. Tožnik je bil dolžan prihajati na delo v času, ki ga je določil delodajalec z razporeditvijo delovnega časa. Na podlagi člena 31/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je dolžnost delavca, da vestno opravlja delo, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Glede na navedeno določbo je bil tožnik dolžan prihajati na delo v času, ki ga je določila tožena stranka z razporeditvijo delovnega časa.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik v ponedeljek 18. 5. 2009, v torek 19. 5. 2009 in v sredo 20. 5. 2009 na delo prišel ob 6.50 uri (pravočasno glede na dotlej veljavni razpored delovnega časa z dne 3. 3. 2009), vendar prepozno glede na razpored delovnega časa z dne 7. 5. 2009, saj se je delovni čas 18. 5. 2009 za tožnika pričel ob 6.20 uri in v torek 19. 5. 2009 ob 6.15 uri. Glede na to je tožnik v tem primeru na delo pri toženi stranki zamudil. Na podlagi 2. alinee 6. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (Pravilnik – A9) se zamujanje na delo, nedovoljeno zapuščanje dela oziroma nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa šteje za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je tožnik na delo zamudil, je kršil pogodbene obveznosti, zato mu je tožena stranka zakonito izrekla disciplinsko sankcijo (175. člen ZDR, 9. člen Pravilnika). Po oceni pritožbenega sodišča je izrečena denarna kazen (v višini 5 % njegove plače za čas enega meseca) primerna in izrečena v okviru omejitev iz 9. člena Pravilnika.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Ker tožnik z zahtevkom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka, obenem pa je dolžan toženi stranki povrniti njene utemeljeno priglašene pravdne stroške. Z ozirom na vrednost spora (vtoževani znesek 49,41 EUR je sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 22,10 EUR (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), nagrado za narok v znesku 20,40 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 8,50 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 61,20 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo le nagrado za en narok in ne za vsak narok posebej, prav tako pa ji ni priznalo stroškov kilometrine pooblaščenca tožene stranke. Tožena stranka si pooblaščenca lahko izbere tudi izven sedeža sodišča, vendar pa teh stroškov ni mogoče opredeliti kot potrebnih stroškov za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžan tožnik povrniti njene pritožbene stroške. Tožena stranka je v zvezi z vložitvijo pritožbe upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3210 (27,20 EUR) do povrnitve materialnih stroškov v višini 1,10 EUR in 20 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 33,96 EUR. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.