Jedro

Če je upravnik založil za stroške rekonstrukcije kotlovnic, ima aktivno legitimacijo za zahtevek za povrnitev teh stroškov. Sicer upravnik ne more tožiti za povračilo stroškov, ki so jih plačali za toženo stranko ostali solastniki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru tožene stranke je sklep razveljavilo v tč. 2 izreka in zadevo nadaljevalo v pravdi. Nato je s sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 232.042,00 SIT in zakonite zamudne obresti od 163.617,00 SIT od 21.1.1997 dalje do plačila. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka, smiselno zaradi vseh pritožbenih razlogov. Toženec je prejel pripravljani spis štirinajst dni po glavni obravnavi, ki je bila 3. februarja 1998. Sodišče naj pove, zakaj mora plačati zamudne obresti od 21.1.1997 in povrniti stroške pravdnega postopka. Šele v postopku je tožeča stranka ugotovila, da sta z ženo solastnika dveh stanovanj . To pomeni spremembo tožbenega zahtevka, saj je tožbeno vsoto znižala od 220.917,00 SIT na 163.617,00 SIT. Ponovno terja, da Z. d.d. izstavi račun oziroma ustrezni dokument, ki natančno določa dolžnika in opravljeno storitev za vsako stanovanjsko enoto posebej. Pravilno izstavljen račun je pripravljen poravnati brez zamudnih obresti in stroškov. Ne drži ugotovitev, da ni nikoli zahteval obračuna. Stanovalci so seznanili takratno Temeljno sodišče v Novem mestu, da tožeča stranka nima pravilnih zemljiškoknjižnih podatkov o parcelah in nima popolnega seznama lastnikov. Pravilne podatke so posredovali ZARJI, ki še naprej dosledno pošilja položnice z nepravilnimi izračuni. Sodišče se sklicuje na določbe 3. poglavja Stanovanjskega zakona in ugotavlja, da Z. d.d. ne more izdati računa, saj gre le za del stroškov, ki je obračunan po ključu solastninskih deležev. O stanovanjskih storitvah je treba z lastniki skleniti pisno pogodbo po 28. čl. Stanovanjsega zakona. Končnega računa o rekonstrukciji kotlovnice pa Z. d.d. kot organizator ni nikoli predložila. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlaga zavrnitev. Dejstvo je, da je tožeča stranka najprej vtoževala denarne zneske zoper tožence in njegovo ženo nepravilnih razmerij glede na solastninski delež. S tem toženec ni odvezan dolžnosti plačati znesek. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka najprej trdi, da je sodišče zagrešilo procesne kršitve v postopku. Treba je pritrditi toženi stranki, da iz spisa ne izhaja, da bi tožena stranka prejela pripravljalni spis tožeče stranke z dne 26.1.1998 (list.št. 10-12). Ravno v tem pripravljalnem spisu je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek, kateremu je sodišče nato ugodilo. Na zapisniku o glavni obravnavi je sodišče zapisalo le, da tožeča stranka vztraja pri tožbi in navaja kot doslej tekom postopka (list.št. 13). V zapisniku pa ni najti ugotovitve o tem, da bi tožena stranka prejela pripravljalni spis oziroma spremembo tožbe. Z opustitvijo vročitve s tem ni bila dana možnost tožencu obravnavanja pred sodišču o spremenjenem tožbenem zahtevku, zato je sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, 2. odst. 354. čl., 7. tč. ZPP/77. Poleg tega je treba dodati, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo z izrekom, v katerem je naložilo plačilo toženi stranki. Pri tem pa ni odločilo o sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je še odprt (list.št. 7). S tem je odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77). Tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče dovolilo spremembo tožbe, ne da bi toženec s tem soglašal. Ker toženi stranki sprememba tožbe ni bila vročena, sodišče pa o tem na glavni obravnavi ni zavzelo stališča, gre res za nedopusten način spreminjanja tožbe. Gre za bistvene kršitve postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe in na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (369. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je tožena stranka prejela pripravljalni spis. Nato naj o zatrjevani spremembi tožbe odloči. V ponovljenem postopku naj odgovori na ugovore tožene stranke, ki jih je smiselno podajala med postopkom, ponavlja pa jih tudi v pritožbi. Tožena stranka namreč v postopku trdi, da tožeča stranka ni izdala računa za opravljeno storitev. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi opre na določbe 3. poglavja Stanovanjskega zakona (Ur. list RS št. 18/91), ki govori o upravljanju v stanovanjski hiši. Ni mogoče mimo dejstva, da tožeča stranka sama trdi, da gre za posebne stroške in ne za stroške upravljanja. Upravnik v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih v njihovih pravicah in koristih po tem zakonu (29. čl. SZ). Ker je tožeča stranka založila za stroške rekonstrukcije kotlovnice za toženo stranko, potrebi rekonstrukcije pa toženec ne ugovarja, tedaj gre lahko za obogatitveni zahtevek. V tem primeru tožeča stranka ne more izstaviti računa, ampak terja tisto, kar je koristno založila za toženo stranko. Če gre pač za stroške, katere so založili drugi solastniki, pa bo treba tožbeni zahtevek zavrniti zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Upravnik ne more v svojem imenu terjati stroškov za ostale solastnike, razen če so mu terjatev cedirali. Sodba tudi nima razlogov o višini zahtevanega zneska o teku zamudnih obresti. Zaradi tega sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje naj zato v nadaljevanju postopka v mejah razjasnjevalne dolžnosti najprej pozove tožečo stranko, da pove, iz katerega naslova terja določene zneske in kako je do teh zneskov prišla. Od tega je odvisna aktivna legitimacija tožeče stranke. Če je tožeča stranka upravičena do zahtevanih zneskov, bo treba ugotoviti, kdaj je prišla tožena stranka v zamudo in obrazložiti tek zamudnih obresti. Toženi stranki pa je treba pojasniti, da ga v primeru, da gre za obogatitveni zahtevek, tožeči stranki ni bilo treba izstavljati računa. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. čl. ZPP/77.