Jedro

V maju 2014 je pri toženi stranki prišlo do spremembe vodstva in je nova direktorica tožene stranke pričela z optimizacijo poslovanja. Ker je kljub začetku sezone poslovalnica, v kateri je bila zaposlena tožnica, še vedno poslovala slabše kot v primerljivih preteklih obdobjih, je tožena stranka sprejela sklep, da se poslovalnica zapre. To pa je avtonomna poslovna odločitev tožene stranke, v katero sodišče ne more posegati in ni podvrženo sodni kontroli. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 11. 7. 2014 nezakonita, da delovno razmerje tožnici s potekom odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže; da je tožena stranka dolžna tožnici od poteka odpovednega roka do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače 800,00 EUR mesečno, pri čemer je dolžna od bruto zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati denarno povračilo v višini 9.600,00 EUR in odškodnino v znesku 3.000,00 EUR (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 604,02 EUR (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da reorganizacija in odpoved pogodbe o zaposlitvi v tožničinem primeru ni bila zgolj navidezna. Tožena stranka je namerno ustvarila okoliščine, v katerih je kasneje prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnici je bilo namreč v marcu 2014 odrejeno delo v poslovalnici tožene stranke v A. (dotlej je ves čas delala v poslovalnici na B.), četudi njeno delo v A. ni bilo potrebno. Gre za diskriminatorno ravnanje v razmerju do ostalih zaposlenih, ki so delo opravljali v poslovalnici na B., to pa utemeljuje tudi navideznost razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, v skladu z 8. členom ZPP, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožena stranka namenoma prirejala dokaze za potrebe tega spora, izpovedi prič pa so neskladne z ostalimi dejanskimi ugotovitvami. Zato je podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je šele na zadnji glavni obravnavi 10. 2. 2016 predložila evidenco delovnega časa, čeprav je tožnica to predlagala že v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2014. Tožnica je opozorila, da v evidencah ni navedeno, kaj pomeni opomba * - „zvezdica“, ki jo je tožena stranka iz listine namenoma in za potrebe tega postopka izpustila, saj je namreč ravno ta oznaka pomenila, da delavec, ki je označen z zvezdico, opravlja delo vodje izmene. To dokazuje, da so ta dela opravljali vsi delavci v enoti A. in nikakor ne le tožnica in njena sodelavka C.C.. Dejstvo, da je tožena stranka iz legende izpustila ta znak, kaže na njeno namerno izkrivljanje dejanskega stanja in prilagajanje listin in drugih podatkov potrebam v tej pravdi. Dodatnega vodje izmene tožena stranka očitno ni potrebovala. Iz evidenc, ki jih je dostavila tožena stranka, izhaja, da delavki, ki sta bili premeščeni iz B., torej D.D. in tožnica, nista delali le v vmesni izmeni, temveč sta bili na delo razporejeni enako kot ostali sodelavci. Zato ne drži izpoved direktorice tožene stranke, da naj bi pokrivali vmesno izmeno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi C.C., da se je zaradi tega, ker je bilo delavcev preveč, saj je bilo pet delavcev za polni delovni čas, tožnica in D.D. pa za skrajšan delovni čas, vsem delavcem začele nabirati minus ure, nekateri so imeli v času odpovedi tudi po 90 ur. Ob pravilni uporabi 89. člena ZDR-1 v zvezi z 90. členom ZDR je potrebno presoditi vse specifične okoliščine primera, ki so vodile k odpovedi in ugotavljati, ali ni morebiti s predhodno premestitvijo prišlo do zlorabe delodajalčevih pravic. Tožena stranka ni izkazala zatrjevanega razloga, da so se z reorganizacijo dela dejansko znižali stroški poslovanja. Z listinami tudi ni izkazano, koliko so znašali stroški pred in po premestitvi tožnice in sodelavke, saj tožena stranka teh trditev ni podala, niti ni izkazala višine stroškov. Tožnica je bila diskriminirana najprej s premestitvijo, posledično pa z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih opravljala delo s skrajšanim delovnim časom. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali bi tožnico lahko zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, glede na to, da je zaprla poslovalnico A. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v primorski regiji oziroma natančneje za lokacije B., E., F., G. in A., kar pomeni, da bi tožena stranka morala dokazati, da v nobeni od teh trgovin ni potrebovala tožničinega dela in bi morala dokazati obstoj organizacijskega razloga na ravni svojih primorskih poslovalnic.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ugotovilo, da je tožena stranka namenoma prirejala dokaze za potrebe tega spora in da so izpovedi prič neskladne z ostalimi dejanskimi ugotovitvami. Sodišče prve stopnje je sprejelo prepričljivo dokazno oceno, ki jo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. V tem delu tožnica dejansko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalcev (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti po določbi prvega odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedana v pisni obliki, drugi odstavek 87. člena ZDR-1 pa določa, da mora delodajalec v njej obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njegovi strani. Kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi se v skladu s 1. alinejo 90. člena ZDR-1 med drugim šteje odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu. Po 1. odstavku 186. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati pravico do odsotnosti z dela ali krajšega delovnega časa delavca zaradi izrabe starševskega dopusta, določenega z zakonom.

Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja, na strani delodajalca.

Nadalje ZDR-1 v 8. členu določa, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kot nepremoženjska škoda, ki je nastala kandidatu ali delavcu, se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma zaradi nezagotavljanja varstva pred spolnim ali drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1, ki ga je utrpel kandidat ali delavec. Pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev.

8. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 190/2014 z dne 16. 1. 2015 ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnici priznalo reparacijo za čas od poteka odpovednega roka do vključno 16. 1. 2015, to je dan odločitve sodišča prve stopnje, prisodilo nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 800,00 EUR ter tožnici iz naslova 118. člena ZDR-1 priznalo denarno nadomestilo v višini 7.200,00 EUR. Tožnici je tudi prisodilo odškodnino zaradi diskriminacije v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2014 dalje. Po pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 373/2015 z dne 19. 11. 2015 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je prognoza prihodkov v poslovalnici na A.A. v prvih mesecih 2014 kazala slabše rezultate poslovanja ter da je tožena stranka utemeljeno zaprla poslovalnico. Šlo je za odločitev, ki je v sferi delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Izkaz poslovnega izida za obe poslovalnici na A.A. je izkazoval izgubo, ki je naraščala od januarja 2014 do marca 2014, nato pa je z aprilom 2014 padla za dve tretjini na minus 4.099,00 EUR in v maju na minus 1.065,00 EUR. Julija 2014 je bilo poslovanje sicer pozitivno, z dobičkom 2.323,00 EUR. To je utemeljevalo odločitev tožene stranke za zaprtje trgovine A.A. izstop dne 17. 3. 2014. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnica ni bila izpostavljena neposrednemu šikaniranju, saj je tožena stranka ni diskriminirala glede plačevanja delovne uspešnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče nadalje ugotovilo, da je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ko je tožnici 26. 2. 2014 kot vodji izmene s skrajšanim delovnim časom odredila delo, ki je pretežno pomenilo delo prodajalke in ne vodje izmene, zgolj zaradi zmanjšanja potnih stroškov, čeprav se je vedelo, da bo tožnica s skrajšanim delovnim časom delala največ do 27. 6. 2014. Sodišče prve stopnje se je namreč spuščalo v odločitev tožene stranke o organizaciji delovnega procesa, čeprav le-te ne morejo biti predmet sodne presoje. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga se lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Za odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe je pritožbeno sodišče izpostavilo, da je tožena stranka navajala, da sta delavki, ki sta bili razporejeni iz poslovalnice B. (tožnica in D.D.) nadomestili eno delavko na A.A., saj sta delali s skrajšanim delovnim časom. Po izpovedi priče C.C., vodje poslovalnice na A.A., sta bili razporejeni zato, da bi rešili dopuste in bolniške odsotnosti, saj je bilo pet delavcev na A. premalo. Podobno je izpovedala tudi priča H.H., področni vodja pri toženi stranki za območje B., E., F., I., G., in pred ukinitvijo tudi za A. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vprašanja, zakaj tožena stranka ne bi smela tožnice in njene sodelavke zaposliti na A., niti ni ugotovilo vsebine tožničinega dela. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče izpostavilo, da je bistveno, ali je tožnica opravljala delo v okviru njenih pogodbenih zadolžitev.

9. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo oziroma ugotavljalo dejansko stanje v nakazani smeri, torej glede obsega in vrste del, ki jih je tožnica opravljala na A. in glede zatrjevane navideznosti odpovednega razloga ter diskriminacije. Glede obstoja odpovednega razloga je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta razlog obstajal. Svojo odločitev je oprlo na izpoved direktorice tožene stranke J.J., ki je izpovedala, da je vodenje tožene stranke prevzela 1. 5. 2014 ter takoj začela spremljati rezultate poslovanja poslovalnic in tudi poslovalnice A., kot še edine poslovalnice na A. Ker je kljub začetku sezone poslovalnica še vedno poslovala slabše kot v primerljivih preteklih obdobij, je dne 10. 7. 2014 sprejela sklep (B1), da se poslovalnica A. z dnem 14. 7. 2014 zapre. Takšno izpoved je potrdila tudi H.H. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je v maju 2014 prišlo do spremembe vodstva ter da je nova direktorica pričela z optimizacijo poslovanja. Ker je bilo odločeno, da se bo zaprla poslovalnica, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da gre za utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Izpoved direktorice tožene stranke in področne vodje potrjujejo podatki v spisu in sicer skupni izkaz poslovnega izida za obe trgovini, ki sta poslovali z izgubo, ki je naraščala od januarja 2014 (- 9.658,00 EUR) do marca 2014 (- 13.300,00 EUR), nato pa je z aprilom 2014 padla za 2/3 na - 4.099,00 EUR in v maju na - 1.065,00 EUR. Junija 2014 je poslovala z dobičkom 2.323,00 EUR. To je utemeljevalo odločitev tožene stranke za zaprtje trgovine A. dne 17. 3. 2014, ker je potem izguba drastično upadla. Gre torej za avtonomno poslovno odločitev tožene stranke, v katero sodišče ne more posegati in ni podvrženo sodni kontroli. Glede na navedeno je torej podan poslovni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 10. Ker je tudi pravilno ugotovljeno, da tožena stranka ni imela potrebe po zaposlitvi vodje izmene v nobeni od svojih poslovalnic na primorskem, je pravilen zaključek, da ni mogla tožnici zagotoviti dela skladno z njeno pogodbo o zaposlitvi v nobeni poslovalnici, ki štejejo kot kraj opravljanja dela po 4. členu pogodbe o zaposlitvi. V tem členu je namreč določeno, da tožnica dela v K. in drugih lokacijah tožene stranke in sicer B., E., F., G. in A. Tožnica ne pove, v kateri poslovalnici naj bi takšna potreba obstajala, zato na podlagi povsem splošnih pritožbenih trditev ne more ovreči pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

11. Glede zatrjevane navideznosti poslovnega razloga je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v okviru reorganizacije v letu 2014 zaprla večjo poslovalnico na A., ter da ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas dvema delavcema v tej poslovalnici. Ker je predhodno še dvema delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je na A. ostalo zaposlenih pet delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z zaposlitvijo tožnice in D.D. na A. dosegla optimalno število ljudi za poslovanje poslovalnice, ki je bila odprta cel dan in vse dni v tednu. Skupaj sta D.D. in tožnica predstavljali enega delavca, stroški prevoza pa so se za tožnico sicer zvišali, za D.D. pa znižali. Bistveno je torej, da sta tožnica in D.D. predstavljali, glede na skrajšani delovni čas, ki sta ga opravljali, enega zaposlenega. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, kako je poslovala poslovalnica in sicer, da je delala vse dni v tednu, v dveh izmenah, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da njuna zaposlitev na A. ni bila navidezna oziroma posledica njunega dela s skrajšanim delovnim časom, temveč je posledica odločitve tožene stranke, da na ta način zagotovi ustrezno število delavcev v tej poslovalnici. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nujno, da bi tožnica in D.D. vedno delali v t.i. vmesni izmeni, kar je hotela tožnica izpostaviti z vpogledom v razpored dela v poslovalnici. Obstoj minus ur pri drugih delavcih na A. ne dokazuje dejstva, da je bila premestitev navidezna oziroma da bi se tožena stranka zavedala, da bo s premestitvijo tožnice in D.D. lahko odpustila tožnico zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Tožena stranka je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje štela, da s petimi delavci na A. ne more na dolgi rok zagotoviti optimalnega poslovanja, ta odločitev pa je v sferi delodajalca in zaradi tega ni mogoče šteti, da je pri razporeditvi tožnice na A. ravnala diskriminatorno in z namenom, da bi kasneje tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v sezoni prišlo do dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, tožnica in delavka D.D. pa zaradi zakonske prepovedi (skrajšani delovni čas zaradi starševskega dopusta) nista smela dela opravljati dela v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za ostale delavce je torej po stališču sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da bi lahko ure porabili oziroma izostanek nadoknadili v času sezone. Ker je bila odločitev za zaprtje te trgovine sprejeta šele 10. 7. 2014, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v času, ko je tožnico razporedila na delo na A., še ni imela namena to trgovino zapreti, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila razporejena na A. z namenom, da se ji pogodba o zaposlitvi odpove. V okviru sodne presoje je bilo torej ugotovljeno, da razporeditev ni bila navidezna, da sta tožnica in tudi D.D. na A. opravljali delo, da pa se je trgovina zaprla zaradi slabih poslovnih rezultatov.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala tudi nekatere naloge iz opisa del vodje izmene, saj je opravljala administrativne naloge, razporejala delo, nadomeščala vodji in komunicirala z ostalimi službami v sistemu. Ker tožničino delo po opisu del in nalog njenega delovnega mesta obsega prodajo, ji je bilo utemeljeno odrejena prodaja. Zaradi navedenega ne gre niti za navidezni razlog niti za diskriminacijo v smislu 6. člena ZDR-1. Niso odločilne pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka iz svojih evidenc dela izbrisala oznako *, ki naj bi pomenila, da delavec, ki je označen z zvezdico, opravlja delo vodje izmene. Bistveno je, da je tožnica na A. opravljala delo, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

13. Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi 8. člena ZDR-1. Tožena stranka je dokazala, da ni šlo za diskriminacijo pri podaji odpovedi, niti ni bila podana protipravnost ravnanja kot temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pritožbeno sodišče se s tem strinja ter ugotavlja, da niso podani elementi civilnega odškodninskega delikta, zato je bil v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).

16. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.