Jedro

Pravica do osebne lastnine, ki je opredeljena v 33. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33-1409/91) je temeljna pravica. Določbe SZ o lastninjenju in privatizaciji stanovanj predstavljajo hud poseg v to pravico, zato je treba razlagati ozko določbe tega zakona, ki urejajo lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš. Tako je treba šteti, da je v 129. čl. naveden "numerus clausus" (omejeno število) primerov, ko bivši imetnik stanovanjske pravice lahko zahteva nakup drugega primernega stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnica je od sodišča prve stopnje primarno zahtevala naj odloči, da ji je tožena stranka dolžna prodati stanovanje v K., C., nahajajoče v I.nadstropju v skupni izmeri 40,10 m2 in s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za navedeno stanovanje skladno z določili VIII. poglavja stanovanjskega zakona ter tožeči stranki plačati stroške postopka. Podrejeno je tožnica od sodišča prve stopnje zahtevala naj odloči, da ji je tožena stranka dolžna omogočiti nakup drugega primernega stanovanja skladno z določili VIII. poglavja stanovanjskega zakona in plačati stroške postopka. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila in sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica prvenstveno predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje in naj ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj revizijsko sodišče razveljavi odločitve sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Stroški revizije so nadaljnji stroški postopka.

Revizija je bila na podlagi 390.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. čl. ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odst. 354.čl. ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnica skupaj z možem in otroki leta 1987 nezakonito vselila v stanovanje na C. in v tem stanovanju živela neprekinjeno do uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur.l.RS, št. 18/91-I, 21/94, 23/96, v nadaljevanju SZ).

Tožnica v reviziji tudi navaja, da je njen mož decembra 1992 sklenil pogodbo za najem tega stanovanja. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje tudi izhaja, da se je stanovanje novembra 1995 porušilo.

Po 47. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l.SFRJ, št.6/80) lastninska pravica preneha, če je stvar uničena. Sporno stanovanje se je porušilo, zato je lastninska pravica tožene stranke na stanovanju prenehala. Torej sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta zavrnili primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odkup porušenega stanovanja. Revizija izrečnih razlogov glede zavrnitve tega zahtevka niti nima.

Tožnica ves čas postopka in tudi v reviziji vztraja na stališču, da je mož s tem, ko je več kot dve leti nezakonito živel v stanovanju in stanovanjski organ ni izdal odločbe o izpraznitvi stanovanja, pridobil stanovanjsko pravico. Tožnica meni, da bi ji bil lastnik stanovanja na podlagi 117. čl. SZ kot ožjemu družinskemu članu dolžan prodati stanovanje. Ker se je stanovanje porušilo pa meni, da bi ji moral lastnik stanovanja na podlagi 129. čl. SZ omogočiti nakup drugega primernega stanovanja.

Sodišče druge stopnje je svojo presojo glede utemeljenosti podrejenega zahtevka omejilo na stališče, da tožnica ne glede na to, ali je pridobila stanovanjsko pravico na stanovanju iz primarnega zahtevka ali ne, nima pravice nakupa drugega primernega stanovanja po 129. čl. SZ. Sodišče druge stopnje meni, da v tožničinem primeru ne gre za nobenega od primerov, ki so v tej določbi izrecno našteti.

Po 129. čl. SZ lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice zahteva od lastnika stanovanja, naj mu omogoči nakup drugega primernega stanovanja, če je stanovanje v stanovanjski hiši predvideni za rušenje ali teče celovita prenova oziroma ima kdo zakonito predkupno pravico na stanovanju ali stanovanjski hiši. Pravica do osebne lastnine, ki je opredeljena v 33. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33-1409/91) je temeljna pravica. Določbe SZ o lastninjenju in privatizaciji stanovanj predstavljajo hud poseg v to pravico, zato je treba razlagati ozko določbe tega zakona, ki urejajo lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš. Tako je treba šteti, da je v 129. čl. naveden "numerus clausus" (omejeno število) primerov, ko bivši imetnik stanovanjske pravice lahko zahteva nakup drugega primernega stanovanja. Odločitev sodišča druge stopnje je zato pravno pravilna.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393.čl. ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revident z revizijo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka.