Jedro

Ravnanje bank in hranilnic podrobneje opredeljuje Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi. Slednji v prvem odstavku 2. člena določa, da mora ponudnik plačilnih sredstev, takoj ko prejme sklep o davčni izvršbi, zarubiti denarna sredstva na dolžnikovih računih, ki jih vodi, do višine dolga, navedenega v sklepu o davčni izvršbi. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je za rubež denarnih sredstev na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe odločilen datum, ko sklep prejme banka, in ne datum, ko ta sklep prejme davčni dolžnik, niti ni odločilen nastop dokončnosti oziroma pravnomočnosti tega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Finančna uprava Republike Slovenije, je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva v 1. točki odredila, da je dolžnica dolžna plačati znesek denarne kazni v višini 500,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR, na podlagi izvršilnega naslova, sklepa o denarni kazni, št. 06173-18/2014/33 z dne 14. 3. 2016, Inšpektorata RS za okolje in prostor, ki je postal pravnomočen 8. 4. 2016. Določila je način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri C d.d.. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da je predlagatelj izterjave denarne kazni, Inšpektorat RS za okolje in prostor, po ugotovitvi, da dolžnik ni poravnal denarne obveznosti, ravnal v skladu z določbo 146. člena ZDavP-2, prvostopenjski organ pa je izpodbijani sklep izdal na podlagi 143. člena istega zakona.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, je v 1. točki izreka izpodbijani sklep spremenil tako, da je pravilno poimenoval izvršilni naslov, ter v ostalem delu sklep potrdil in pritožbo zavrnil. Zavrnil je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper sklep prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa in sodišču uvodoma predlaga, da obravnavano zadevo združi z zadevo, ki se vodi pod št. IV U 93/2016. Pojasnjuje, da je tožnica pred rubežem spornega zneska 500,00 EUR prejela opomin pred izvršbo, zato je pri davčnem organu zaprosila za odlog davčne izvršbe. Prošnja je bila poslana predlagatelju izvršbe, ki je 23. 8. 2016 predlogu za odlog davčne izvršbe, s sklepom, ki je bil pooblaščenki tožnice vročen 5. 9. 2016, ugodil in obvestilo poslal tudi toženi stranki. Na ta sklep se tožnica ni pritožila, zato je menila, da bo tožena stranka postopek davčne izvršbe odložila. Ker se to ni zgodilo, meni, da ji je bil s transakcijskega računa neupravičeno in preuranjeno odvzet znesek 500,00 EUR, prav tako pa so tožnici neupravičeno nastali bančni stroški v višini 58,70 EUR.

4. Tožnica se sklicuje na pritožbene navedbe, pri katerih v celoti vztraja in jih v izogib ponavljanju povzema v tožbi. Pojasnjuje, da je tožena stranka z obrazložitvijo, ki se nanaša na sklep o dovolitvi izvršbe, zgrešila bistvo pritožbe in se ni opredelila do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odlog neupravičene in preuranjene davčne izvršbe. Ne verjame trditvi drugostopenjskega organa, da je tožena stranka sklep o odlogu izvršbe prejela šele 7. 9. 2016 in kot neodgovorno, neresno in nezakonito šteje postopanje tožene stranke, ki ni počakala na odgovor predlagatelja izvršbe, ampak je denarna sredstva zarubila. Predlagatelju izvršbe očitno ni postavila roka. Glede na navedeno je bila izdaja sklepa o rubežu samovoljna in preuranjena, tožnici pa povzročena škoda, saj do danes ni dokončno odločeno o tem, ali je ona tista, ki je denarno kazen dolžna plačati. Nezakonito in nesprejemljivo je tudi, da so ji bila denarna sredstva zarubljena, še preden je prejela sklep prvostopenjskega organa. Predlaga vpogled v spis upravnega organa, iz katerega bo razviden dejanski datum prejema elektronske pošte (7. 9. 2016) in zaslišanje uslužbenca prvostopenjskega organa, ki naj izpove, kdaj je prejel ta sklep. Predlaga tudi pregled vsebine njegovega elektronskega predala z izvedencem, ki naj ugotovi datum prejema tega sklepa. Dodatno predlaga zaslišanje A.A. in pregled njenega službenega računalnika z izvedencem oziroma njenega elektronskega predala, s katerega je bil poslan sklep o odlogu toženi stranki – g. B, vse zato, da se ugotovi, kdaj je bil prvostopenjskemu organu poslan sklep inšpektorata o odlogu izvršbe.

5. Tožnica zahteva povrnitev celotnega zarubljenega zneska, skupaj s pripadki in vseh priglašenih stroškov v pritožbi ter stroškov tega sodnega postopka. Iz tega razloga predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh izpodbijanih aktov. V zvezi z izdajo sklepa o davčni izvršbi z dne 5. 9. 2016 pojasnjuje, da proces izdaje sklepov o izvršbi poteka avtomatizirano, tako, da se vsak dan sistemsko zaznajo dolžniki in zoper katere se pripravijo ustrezni sklepi o davčni izvršbi, ki se po zaključku delovnega dne pošljejo v tisk. Iz kronologije programa E-izvršba izhaja, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan 5. 9. 2016, ob 01:01 uri ter istega dne vročen izvrševalcu sklepa, C d.d.. S sklepom o davčni izvršbi se je, kot to določa 167. člena ZDavP-2, banki naložilo, da na dan prejema sklepa zarubi dolžničina denarna sredstva do višine davka, navedenega v sklepu o izvršbi, in prenese dolžničina denarna sredstva na predpisane račune, kar je izvrševalec sklepa tudi izvršil. Sklep o davčni izvršbi je bil po podatkih spisa tožeči stranki vročen 13. 9. 2016. Iz navedenega ne izhaja, da bi se pri rubežu denarnih sredstev moralo čakati na to, da je sklep o izvršbi tožeči stranki vročen, temveč banka rubež opravi že tisti dan, ko sama prejme sklep o izvršbi, kar lahko pomeni še pred vročitvijo tega sklepa tožeči stranki. Navaja, da je bilo že v odločbi tožeče stranke ugotovljeno, da so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke, sam predlagatelj izvršbe pa je sklep, št. 061743-18/2014/45, s katerim je predlogu stranke o odlogu izvršbe ugodil in izvršbo odložil do 31. 1. 2017, kljub dejstvu, da ga je izdal že 23. 8. 2016, prvostopenjskemu organu preko elektronske pošte poslal v vednost šele 17. 9. 2016 ob 10:30 uri, kar dokazujejo listine priloženega upravnega spisa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega organa sta po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicujeta. Sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je za odločitev ter za zavrnitev pritožbenih ugovorov navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, zato jih ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

9. Sodišče uvodoma tožnici pojasnjuje, da njenega predloga za združitev tega postopka in postopka, št. IV U 93/2016 ni moglo upoštevati, ker je bilo v zadevi, št. IV U 93/2016 že pravnomočno odločeno dne 9. 5. 2017. 10. Sodišče tožnici, enako kot je to pravilno obrazložil že drugostopenjski organ, pojasnjuje, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za začetek davčne izvršbe. Tako listine priloženega upravnega spisa izkazujejo, da je 29. 7. 2016 Inšpektorat RS za okolje in prostor davčnemu organu poslal predlog za izterjavo neplačane denarne obveznosti, ki izvira iz izvršilnega naslova, sklepa o denarni kazni, št. 06173-18/2014/33 z dne 14. 3. 2016, ki je postal pravnomočen 8. 4. 2016. Prav tako listine izkazujejo, kar med strankama upravnega spora ni sporno, da je bil tožnici pred izdajo sklepa o izvršbi poslan opomin pred izvršbo, na podlagi katerega je tožnica davčnemu organu dne 19. 8. 2016 poslala predlog za odlog izvršbe. Slednjega je davčni organ poslal predlagatelju izvršbe, pristojnemu organu iz drugega odstavka 153. člena ZDavP-2 ter o tem obvestil tudi tožnico. Sodišče nadalje ugotavlja, da je bil davčni organ o izdaji sklepa, s katerim je Inšpektorat RS za okolje in prostor dne 23. 8. 2016 ugodil tožničinemu predlogu za odlog izvršbe, obveščen 7. 9. 2016 (vhodni dokument 4933-7162572016-7), s pripisom, da bo o pravnomočnosti sklepa še obveščen, torej je bil prvostopenjski organ o odlogu izvršbe obveščen po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, zato za zadržanje davčne izvršbe na podlagi določbe 157. člena ZDavP-2 niso bili izpolnjeni pogoji. O zadržanju že začetega postopka izvršbe, če o odlogu davčne izvršbe odloča predlagatelj izvršbe za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, namreč odloči davčni organ po prejemu sklepa o dovolitvi odloga ali obročnega plačila izvršbe in tega podatka po presoji sodišča pred izdajo sklepa ni dolžan preverjati.

11. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe izdan 5. 9. 2016 ter v izvršitev, na podlagi določbe tretjega odstavka 166. člena ZDavP-2, poslan C d.d. preko informacijskega sistema za vročanje. Banka je dolžna s sklepom ravnati skladno z določbo četrtega odstavka 166. člena istega zakona. Sodišče na podlagi listin upravnega spisa ugotavlja, da je bil sklep C d.d. vročen 5. 9. 2016, zato ga je bila dolžna, skladno z določbo petega odstavka istega člena, izvršiti istega dne. Sodišče tožnici pojasnjuje, da ravnanje bank in hranilnic ni opredeljeno samo v določbah ZDavP-2, ampak ga podrobneje opredeljujejo tudi določbe Pravilnika o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi (v nadaljevanju Pravilnik). Slednji v prvem odstavku 2. člena določa, da mora ponudnik plačilnih sredstev, takoj ko prejme sklep o davčni izvršbi, zarubiti denarna sredstva na dolžnikovih računih, ki jih vodi, do višine dolga, navedenega v sklepu o davčni izvršbi. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je za rubež denarnih sredstev na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe odločilen datum, ko sklep prejme banka, in ne datum, ko ta sklep prejme davčni dolžnik, niti ni odločilen nastop dokončnosti oziroma pravnomočnosti tega sklepa. Iz tega razloga sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na preuranjen rubež denarnih sredstev.

12. Po presoji sodišča navedeno pomeni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče je zato tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker po presoji sodišča tožnica s svojimi navedbami in predlaganimi dokazi zahteve za izvedbo glavne obravnave ni uspešno utemeljila. Sodišče je namreč v spornem postopku dolžno presoditi zakonitost izpodbijanega akta, zato izpodbijani odločbi in listine upravnega spisa same po sebi praviloma ne predstavljajo dokaza, katerega presoja bi bila vezana na izvedbo zahtevane glavne obravnave, v obravnavani zadevi toliko bolj zato, ker tožnica sicer dvomi v datum prejema sklepa o odlogu izvršbe, ga pa listina upravnega spisa zap. št. 7 potrjuje, ostala elektronska korespondenca pa v zadevi ni sporna.

K II. točki izreka:

13. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.