Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje je ključni razlog zavrnitve tožbenega zahtevka dejstvo, da je na parceli št. 946 k. o. B., ki v naravi prestavlja javno občinsko cesto in vzdolž nje celoten sporni jarek, javna pot, na kateri pa ni mogoče pridobiti posesti, zato je izključeno tudi posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na ugotovitev, da jo je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) motila v njeni mirni posesti in uporabi njenega zemljišča ID znak parcela X-911 s tem, da je v drugi polovici meseca decembra 2018 na njej izkopala približno 45 m dolg jarek, širine 50-80 cm in globine 30-50 cm, in v posledici česar je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje stvari tako, da izkopani jarek zasuje. Prav tako je zavrnilo zahtevek na prepoved bodočih zgoraj opisanih ravnanj ter povrnitev stroškov pravdnega postopka (točka I. izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.769,59 EUR (točka II. izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi ter se vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s pripadajočo stroškovno posledico. V laični pritožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je sodišče prve stopnje iz nerazumljivega razloga izpustilo iz argumentacije vse dokaze, ki jih je predložila. Bistvo predmetnega spora ni zgolj motenje posesti kot tako, ampak gre za nezakonito prilastitev njenega zemljišča v korist soseda M.F.. Gradbenega načrta za meteorno in fekalno kanalizacijo ni podpisala, saj je iz njega izhajal cilj uničenja njenega bivalnega okolja, pri čemer je s strani županje Občine L. prejela tudi grozilno pismo s predočenjem slabšalnih posledic, ki so se v celoti uresničile. Ker iz odločb Ministrstva za okolje in prostor ter Upravnega sodišča Mariboru jasno izhaja, da privatna lastnina ne more biti javno dobro, je investitor enostavno preimenoval del njenega zemljišča v parcelo št. 946 in ta del asfaltiral v takšni širini kot so sosedu F. razširili parkirišče in cesto, prav tako niso postavili nobenih mejnikov. Sklep sodišča prve stopnje temelji na dokumentu, ki ni bil predložen na glavni obravnavi, prav tako je ta dokument provizoričen izris fiktivne parcele in ni verodostojen. Motenje posesti se je nadaljevalo s tem, da so jarek močno razširili in poglobili, odpeljali nekaj tovornjakov zemlje in zahtevali, da se določi najnižja točka. Pred tem so uničili in dobesedno zmleli in odpeljali ostanke cipres. V okviru tega ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz fotografij izhaja, da je ta del zemljišča zaraščen in zapuščen ter ga že dalj časa ni nihče čistil. Do takšnega zaključka sodišče prve stopnje brez ogleda na kraju samem ni moglo priti, pa tudi sicer, četudi je na tem delu zemljišča rastlinje, to ne pomeni, da tožnica na tem delu posesti ni izvrševala. Ne osporava pravni podlagi za izgradnjo kanalizacije, trdi le, da je toženka pri izkopu jarka posegla v njeno zadnjo mirno posest. Sodišču prve stopnje je oddala vse podatke o njenem lastništvu, tudi elaborat Geodetske uprave RS. Izmišljena parcela 946 je bila vpisana 24. 6. 2019, tj. le 12 dni po prvem naroku v tej zadevi in je brez označbe lastnika. Na njenem zemljišču so za potrebe sosedov položili tudi ogromno število kablov, zaradi blokiranja vode z betonskimi elementi s strani soseda F., pa so sedaj vse odplake (fekalne in meteorne) usmerjene na njeno stran in v podtalnico, kjer je teren že zamočvirjen in se zemlja vdira pod nogami, zaradi tega pa ji nastaja tudi velika škoda. Navaja še, da so ji ob parceli št. 912 betonsko ograjo v dolžini 50 m popolnoma uničili, zemljo za njeno ograjo pa so zamenjali odpadki in cevi za kanalizacijo. Zahteva ponovno odmero njenega zemljišča s postavitvijo mejnikov in povrnitev odškodnine za nezakonite in samovoljne posege izvajalcev v režiji toženke. Sicer se zaveda potrebnosti nove komunalne ureditve in se je v ta namen pripravljena dogovoriti za sporazumno rešitev, kanalizacijo na njenem zemljišču pa naj toženka uredi po prvotnem načrtu. Zaradi dvoma v nepristranskost sodišča v L., predlaga prenos sojenja na drugo sodišče. 3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in 366. členom ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnica, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva in sprejelo sicer pravilen zaključek, da toženka tožnice v njeni posesti ni motila, vendar so razlogi s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, napačni. V nadaljevanju sodišče druge stopnje pojasnjuje pravilne materialnopravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka ter odgovarja na pritožbena navajanja.

6. V obravnavani motenjski pravdi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti z izkopom 45 m dolgega, 50-80 cm širokega in 30-50 cm globokega jarka, ki potrditvah tožnice poteka po njeni parc. št. 911, potrditvah toženke pa po parc. št, 946, ki je v njeni lasti, na njej pa je tudi zaznamba javnega dobra.

7. Namen posestnega varstva je v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja pravic. Ekonomski in pravni interes tožeče stranke za posestno varstvo je zato treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Iz določila 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sledi, da sodišče v sporih zaradi motenja posesti daje varstvo glede na zadnje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posestno varstvo torej ne izhaja iz pravice do posesti, ampak iz gole posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo.1 Temeljnega pomena je torej, da sodišče ugotovi, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je posest sploh bila motena oziroma odvzeta. Kdor ima dejansko oblast nad stvarjo v času pred motilnim dejanjem, je aktivno legitimiran v motenjski pravdi. V kolikor pa je določen (sporni) del zemljišča zaznamovan kot javno dobro, posest kot dejanska oblast nad tem zemljiščem ni mogoča, zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo.2

8. Tekom postopka na prvi stopnji ni bilo sporno, da se je toženka v letu 2018 lotila ureditve komunalne infrastrukture v naselju B. na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 7. 3. 2018 in 25. 4. 2018, sporno med pravdnima strankama pa je bilo (in je tudi v pritožbenem postopku), ali je toženka s tem, ko je 20. 12. 20183 izkopala jarek ob občinski cesti, prekoračila okvir ureditvenih del in s tem motila tožnico v njeni posesti.

9. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje iz argumentacije izpustilo vse s strani tožnice predložene dokaze, presplošna in neobrazložena, da bi jo bilo mogoče presojati. Tožnica ne pove, katere dokaze, ki jih je predlagala naj bi sodišče povsem izpustilo iz dokazne ocene, prav tako z ničemer ne pojasni, kako bi naj izpuščeni dokazi vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Razlog neizvedbe dokaznega predloga tožnice po ogledu kraja je sodišče prve stopnje obrazložilo v zadostni meri, pa tudi sicer, izvedba tega dokaza ne bi mogla pripeljati do drugačnega zaključka v tej zadevi kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve te odločbe.

10. Povsem nerelevantna za konkretno motenjsko pravdo, kakor tudi za ta pritožbeni postopek, so vsa pritožbena izvajanja tožnice, ki se nanašajo na njeno lastninsko pravico, na nezakonito prilaščanje njenega zemljišča v korist soseda M.F., na zahtevo po ponovni odmeri njenega zemljišča s postavitvijo mejnikov ter na zahtevo za povrnitev odškodnine zaradi nezakonitih in samovoljnih posegov izvajalcev v režiji toženke, pri čemer ji škoda nastaja tudi zaradi vseh odplak, ki so usmerjeni na njeno stran in v podtalnico, kjer je teren že zamočvirjen in se zemlja vdira pod nogami. Namreč vsa ta navajanja tožnice, četudi bi se izkazala za resnična, ne morejo biti obravnavana v tej pravdi, kjer se presojata samo dve stvari, tj. zadnjo posestno stanje in nastalo motenje. Da bi sodišče lahko obravnavalo in presojalo tudi zgornja zatrjevanja, bi tožnica morala vložiti lastninsko oz. negatorno tožbo,4 ali pa v konkretni pravdi morebiti razširiti tožbeni zahtevek, pri čemer bi ga morala uperiti tudi zoper soseda M.F.. Kljub pravilnem pozivu sodišča prve stopnje prava neuki stranki (12. člen ZPP),5 danem na prvem naroku za glavno obravnavo, tožnica svojih trditev glede vznemirjanja glede odplak meteornih in fekalnih vod, kakor tudi glede škode, ki ji nastaja, ni dopolnila, niti postavila pravilnega zahtevka. Kar pa se tiče zahteve po ponovni odmeri njenega zemljišča s postavitvijo mejnikov, pa bi tožnica morala varstvo svoje pravice uveljavljati v posebnem nepravdnem postopku,6 na kar je bila tudi opozorjena.

11. Glede pritožbenih zatrjevanj, da so ob izkopu spornega jarka tožnici uničili in dobesedno zmleli in odpeljali ostanke cipres, da so na njenem zemljišču za potrebe sosedov položili ogromno število kablov, ter da so ji ob njeni parc. št. 912 popolnoma uničili betonsko ograjo v dolžini 50 m, pri čemer so zemljo za njeno ograjo zamenjali odpadki in cevi za kanalizacijo, sodišče druge stopnje pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP7 vezano na postavljeni zahtevek in tožnici ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahtevala. Postavljeni tožbeni zahtevek mora biti določno in konkretno opredeljen ter podprt s pravočasno navedenimi dejstvi in predlagani dokazi, pri čemer pravila o vezanosti na zahtevek ni mogoče izničiti tako, da bi tožnica v tožbi le opisala pravno razmerje, sodišču pa bi bilo prepuščeno, da samo ugotovi, kakšna pravna posledica je iz tega pravnega razmerja nastala.8 Po vpogledu v postavljeni tožbeni zahtevek v tožbi z dne 10. 1. 2019, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica (sicer po nepotrebnem) postavila ugotovitveni tožbeni zahtevek glede zatrjevanega motenja in načina s katerim bi naj bilo to motenje izvršeno,9 ter (pravilno) postavljen dajatveni zahtevek z vzpostavitvijo prejšnjega stanja stvari tako, da se (zgolj) izkopani jarek zasuje z zemljo.10 Pomeni, da sodišče prve stopnje ni smelo v okviru te motenjske pravde odločati o položenih kablih v jarku in niti o uničenju betonske ograje, pri čemer uničenje in zmletje njenih cipres po tožničini izrecni navedbi v tožbi (točka II.) niso predmet tega postopka. Tudi v okviru tega je sodišče prve stopnje tožnico pravilno poučilo o možnosti dopolnitve in postavitve pravilnega tožbenega zahtevka (narok za glavno obravnavo 12. 6. 2019), pri čemer tožnica temu ni sledila.

12. Prav tako neutemeljena so pritožbena navajanja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje temelji na dokumentu, ki ni bil predložen na glavni obravnavi, da gre zgolj za provizoričen izris fiktivne parcele, pri čemer je bila parcela št. 946 izmišljena zaradi koristi soseda M.F., vpisana pa je bila le 12 dni po prvem naroku v tej zadevi in je brez označbe lastnika.

V okviru tega sodišče druge stopnje tožnici najprej pojasnjuje, da je zemljiška knjiga javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami, skladno z načelom zaupanja pa velja domneva, da so podatki vpisani v tej knjigi resnični.11 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede trditev tožnice sodišče prve stopnje med drugim izvedlo dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo tako za parcele št. 911, 912 in 946, pri čemer je ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. 911 in 912, toženka pa je lastnica parc. št. 946 vse k. o. B.,12 ki po vpogledu v skico projektne dokumentacije in izpis iz portala GURS (priloga B3 in B4) nedvomno predstavlja javno občinsko cesto in tudi del, ki v naravi sicer ni asfaltiran, šteje skladno z Zakonom o cestah za del javne ceste.13 Sodišče druge stopnje šteje ugotovitve sodišča prve stopnje za pravilne, potrjujejo pa tudi trditve toženke, da je lastnica parc. št. 946, k. o. B., kjer je zaznamovano javno dobro, na katerem pa je posest izključena.14 Namreč kot izhaja iz predloženih dokazov (priloga A4 in B2) je na parc. št. 946 že pred zatrjevanim motilnim dejanjem bilo zaznamovano dejstvo grajenega javnega dobra lokalnega pomena.15

13. Po presoji sodišča druge stopnje je ključni razlog zavrnitve tožbenega zahtevka dejstvo, da je na parceli št. 946 k. o. B., ki v naravi prestavlja javno občinsko cesto in vzdolž nje celoten sporni jarek, javna pot, na kateri pa ni mogoče pridobiti posesti, zato je izključeno tudi posestno varstvo. Ker gre v pravdi zaradi motenja posesti le za ugotavljanje, ali je tožnica imela na spornem delu posest in ker je toženka dokazala, da je na celotnem obcestnem jarku v dolžini 45 m, ki poteka ob tožničini parc. št. 911, javno dobro, pri čemer tožnica nasprotnega ni uspela izkazati, tožnica ne more biti upravičena do zahtevanega posestnega varstva.16 Razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica posesti na spornem jarku ni izvajala, saj je šlo za zaraščen in zapuščen del ob javni cesti ter da zato ni upravičena do posestnega varstva, se tako izkažejo za materialnopravno zmotni in ob dejstvu javnega dobra ne morejo biti podlaga za sicer pravilen zaključek sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.17

14. Glede tožničinega predloga in pripravljenosti za sporazumno rešitev (predvsem) komunalne ureditve, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da imajo pravdne stranke zmeraj možnost, da se sporazumno dogovorijo, tudi brez intervencije sodišča. 15. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je odpadla potreba po odločanju o predlogu za predodelitev zadeve drugemu sodniku oz. za prenos pristojnosti.

16. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato svoje pritožbene stroške krije sama (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Smiselno enako določa 426. člen ZPP. Glej tudi R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 193. in nasl. 2 Glej tudi T. Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 1993, str. 334 in nasl. 3 Datum zatrjevanega motilnega ravnanja, tj. 20. 12. 2018, med pravdnima strankama ni bil sporen. 4 V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjenje preneha. Tožba, navedena v tem določilu, se v teoriji in sodni praksi imenuje negatorna tožba in zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da je rezultat človekovega ravnanja, in da tisti, ki vznemirja, do tega nima pravice, je trajno ali ponavljajoče. 5 Stranko, ki nima pooblaščenca iz, ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. 6 Meja se po našem pravu ureja v upravnem in sodnem nepravdnem postopku, pri čemer se v upravnem postopku lahko ureja le meja, ki je med lastniki parcel nesporna, v kolikor je meja sporna se ta ureja le v posebnem sodnem postopku, kot ga določa 167. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). 7 V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. 8 Glede vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek gl. tudi gl. Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 30 in nasl. 9 „Tožena stranka je motila tožečo stranko v njeni mirni posesti in uporabi njenega zemljišča ID znak parcela X-911 s tem, da je v drugi polovici meseca decembra 2018 na njej izkopala približno 45 m dolg jarek, širine 50-80 cm in globine 30-50 cm.“ 10 „Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje stvari tako, da izkopani jarek v dolžini 45 m, širine 50-80 cm in globine 30-50 cm zasuje z zemljo, v roku 8 dni pod izvršbo.“ 11 Prvi odstavek 1. člena in 8. člen ZZK-1 12 Parcela št. 946 v naravi predstavlja cesto in ne 100 m oddaljeno zemljišče od spornega ozemlja kot to poskuša prikazati tožnica s predloženim izrisom parcele, ki ga je predložila dopolnitvi pritožbe. Iz njene strani označena parcela z rumeno barvo, predstavlja del parcele št. 915. 13 Gre za t. i. varovalni pas kot ga določa 97. člen Zakona o cestah (ZCes-1). 14 Sodišče druge stopnje je tudi samo opravilo vpogled v zemljiško knjigo in ugotovilo, da je toženka nedvomno lastnica parc. št. 946, k. o. B. in je to bila že leta 1999, ko je prišlo do prepisa podatkov o lastniku iz centralne baze zemljiškega katastra z dne 27. 12. 1999. Tudi iz zgodovinskega izpiska za parc. št. 946 k. o. B. izhaja, da je na tej parceli že zaznamovano javno dobro, pomeni, da je navedena parcela bila v lasti toženke in na njej zaznamovano javno dobro že mnogo časa preden je tožnica vložila tožbo v tej zadevi oz. je bil razpisan prvi narok za glavno obravnavo (gl. redni izpisek iz ZK ter zgodovinski izpis iz ZK do 30. 4. 2011 in zgodovinski izpisek iz ZK od 1. 5. 2011). 15 Zatrjevano motilno dejanje je bilo storjeno 20. 12. 2019, zaznamba grajenega javnega dobra lokalnega pomena pa je bila vpisana v ZK 3. 5. 2018. 16 Prim. VSL Sklep I Cp 2103/2018 z dne 30. 1. 2019, predvsem tč. 6 in 7 in VSL sklep I Cp 3015/2009 z dne 13. 10. 2009. 17 V tem okviru sodišče druge še dodaja, da sicer drži pritožbena graja, da zaraščenost (s cipresami in drevjem) nekega dela zemljišča ne pomeni nujno, da posestnik na tem delu posesti ne izvršuje, vendar v konkretnem primeru to ni relevantno, saj je posestno varstvo izključeno iz razloga javnega dobra.