Jedro

Pravno priznana škoda je tista, ki predstavlja trajno prikrajšanje oziroma trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odmeri le izjemoma, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne, neobičajne posledice.

Odškodnina za škodo zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se, če je utemeljena, praviloma upošteva pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 3.400 EUR zniža na znesek 2.400 EUR.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 136 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

<em>Odločitev sodišča prve stopnje</em>

1. V tej odškodninski zadevi je tožnica zatrjevala, da ji je zaradi naleta vozila zavarovanca toženke v njeno vozilo nastala nepremoženjska in premoženjska škoda. Sodišče je ugotovilo, da je podan temelj vtoževane terjatve, kar pritožbeno ni prerekano, ter da je tožnici poškodba, to je nateg vratnega mišičja (škodni dogodek), nastala zaradi prometne nesreče (vzročna zveza). Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ji je priznalo 1.850 EUR od zahtevanih 2.500 EUR, iz naslova začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000 EUR od zahtevanih 2.500 EUR ter iz naslova strahu 550 EUR od zahtevanih 800 EUR. Skupaj ji je iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 3.400 EUR odškodnine (I. točka izreka). V preostanku, to je za 3.900 EUR, je zahtevek iz naslova nepremoženjske škode in v celoti iz naslova premoženjske škode zavrnilo (II. točka izreka), ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

<em>Pritožba</em>

2. Toženka se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zanjo je sporna prisojena odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je v predmetni zadevi izvedenec medicinske stroke ugotovil, da pri tožnici v posledici škodnega dogodka ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta oblika škode je lahko samo škoda, ki predstavlja trajno prikrajšanje oziroma trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se praviloma odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, le izjemoma pa, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja ali če so podane druge posebne neobičajne posledice. Takšne posebne okoliščine pa v konkretnem primeru niso podane. Pri tem se sklicuje na sodno prakso, to je odločbe VSRS II Ips 68/2003, II Ips 723/2008, II Ips 600/2006, II Ips 688/2009, VSL II Cp 2940/2017, I Cp 2274/2014, II Cp 2575/2014 in VSC Cp 682/2014. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti zavrne ter priglaša pritožbene stroške.

<em>Odgovor na pritožbo</em>

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati merila intenzivnosti ter trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznemu oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo, hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Izvedenec ugotavlja, da se pri tožnici tudi sedaj pojavljajo blažje bolečine v zgornjem vratnem delu v prisilnih držah, to pomeni, da obstajajo še sedaj po sedmih letih po zadobljeni poškodbi omejitve, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in je pritožba neutemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je 18. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožnica duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni utrpela ter se je pri tem pravilno sklicevalo na ugotovitve izvedenca. Nadalje je obrazložilo, da ji odškodnino v višini 1.000 EUR za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisoja za čas, ko je bila njena življenjska aktivnost zmanjšana, to je zaradi tritedenske bolniške, zatem pa zaradi oviranosti pri delu v lokalu. Oprlo se je na ugotovitve izvedenca, da je poškodba pretežno izzvenela v času dveh mesecev, v celoti pa po šestih mesecih.

6. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna.

7. Sodni izvedenec travmatolog je ugotovil, da je tožnica ob nezgodi utrpela nateg vratnega mišičja, ki predstavlja poškodbo mišičnih vlaken ob vratni hrbtenici, in ga je kot takega mogoče objektivizirati samo z zdravniški pregledom. Poglavitne težave pri tožnici so trajale tri tedne, nato se je stanje postopoma izboljševalo, po dveh mesecih se je pretežno stabiliziralo, dodatno se je stabiliziralo po šestih mesecih. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenec pri tožnici v posledici škodnega dogodka ni ugotovil trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob pregledu v času izdelave mnenja (25. 4. 2023) ni ugotovil posebnosti, razen blažjih bolečin v zgornjem delu vratu, kar ni mogoče pripisati konkretni poškodbi, prav tako ni mogoče objektivno oceniti, ali pri delu v prisilnih držah še vedno prihaja do bolečin. Če prihaja, gre za minimalne bolečine, ki ne vplivajo pomembno na življenjsko aktivnost. Tudi sicer je verjetnost dolgotrajnih posledic po naravi poškodbe, ki jo je utrpela tožnica, zelo majhna in ni mogoče trditi, da so težave izključno posledica predmetne poškodbe. Navedel je še, da tožnica po zaključku bolniškega staleža 18. 8. 2016 ni več opravila dodatnih pregledov zaradi predmetne poškodbe.

8. Pravilno toženka opozarja, da je pravno priznana škoda tista, ki predstavlja trajno prikrajšanje oziroma trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar pri tožnici ni bilo ugotovljeno. Odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odmeri le izjemoma, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne, neobičajne posledice. Pri tem se toženka pravilno sklicuje na zgoraj navedeno sodno prakso, ki jo je pritožbeno sodišče preverilo in ji povsem pritrjuje. Primeroma izpostavlja, da iz zadeve II Ips 723/2008 izhaja, da petmesečna imobilizacija ni predstavljala začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, iz zadeve VSL II Cp 2575/2014 pa, da nekajletno trajanje blažjih bolečin ni utemeljevalo odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ni mogoče pritrditi navedbam tožnice v odgovoru na pritožbo, da njene omejitve obstajajo še sedaj, to je sedem let po zadobljeni poškodbi, saj navedenega ob pregledu tožnice 25. 4. 2023 izvedenec ni ugotovil. Nasprotno, ugotovil je, da tožnica po letu 2016 ni rabila nobenih zdravniških pregledov več, saj se pri zdravniku ni oglasila, pri čemer je nateg vratnega mišičja in posledice mogoče objektivizirati samo z zdravniškim pregledom. Nadalje pri tožnici ni ugotovil nobenih posebnosti, razen blažjih bolečin v zgornjem delu vratu, kar ni pripisal konkretni poškodbi. Dopustil je, da se pri njej pri dolgotrajnih prisilnih držah še dolgo časa po poškodbi pojavljajo blažje bolečine ali občutek nelagodja, vendar je zaključil, da gre za minimalne bolečine, ki ne vplivajo pomembno na tožničino življenjsko aktivnost. Navedel je še, da je tudi sicer verjetnost dolgotrajnih posledic pri naravi poškodbe, ki jo je utrpela tožnica, zelo majhna.

9. Ob navedenem gre ugotoviti, da so tožnici po škodnem dogodku lahko ostale blažje bolečine in občutek nelagodja, ki pa, glede na zgoraj opredeljeno sodno prakso in izvedenske ugotovitve, ne predstavljajo pravno priznane škode iz naslova začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo in skladno s prvim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v prvi točki izreka spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Kot izhaja iz zgoraj navedene sodne prakse, se odškodnina za nastalo škodo zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, če je utemeljena, praviloma upošteva pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožničine začasne težave utemeljeno umestiti v to vrsto odškodnine, kar prisojeni znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezno pokriva.

<em>Stroški</em>

11. Toženka se v stroškovnem delu ni pritožila, zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo.

12. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji mora tožnica povrniti njene pritožbene stroške, ki znašajo 136 EUR, kar predstavlja sodno takso za pritožbo v višini 126 EUR in 10 EUR materialnih stroškov za fotokopiranje in poštnino. V preostanku je njen zahtevek iz naslova materialnih stroškov pretiran in s tem neutemeljen. Glede na to, da je toženka s pritožbo v celoti uspela, nosi tožnica svoje pritožbene stroške.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 179/1, 179/2

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.