Jedro

Zmotno je stališče revizije, da gre oškodovancu odmera denarnega nadomestila glede na vsak procent ocenjenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta podatek je le orientacijske narave in podvržen dokazni presoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo le še o zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine v višini 2,640.000,00 SIT, kar predstavlja za 20% nižji znesek od pravične denarne odškodnine po tožnikovem mnenju, kolikor je pač sam prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3,000.000,00 SIT, in zato naložilo toženi stranki plačilo 2,400.000,00 SIT, ker je odmerjeno odškodnino znižalo za odstotek tožnikovega prispevka k nastali škodi. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odmerjeno odškodnino znižalo na 2,000.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo kot pretiran. Prav tako je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ki je terjala celotno zahtevano odškodnino.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji ponovno povzema ugotovitve izvedenskega mnenja in opozarja na mnenje izvedenca, da mora tožnik vlagati za 20% več napora, da doseže enak rezultat kot pred nezgodo. Izpodbijani sodbi očita, da je premalo upoštevala tožnikovo mladost, saj je bil ob nesreči star komaj 12 let. Zaradi nesreče se tožnik čuti neenakopraven s svojimi vrstniki in je za marsikaj prikrajšan. Tožeča stranka v reviziji meni, da odmerjena odškodnina ni v skladu z dosedanjo sodno prakso in predlaga revizijskemu sodišču, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter zato ustrezno spremeni izpodbijano sodbo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Denarno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta sodišči izhajali iz ugotovitev, da mora po nesreči tožnik zaradi njenih posledic vlagati več truda, energije in časa za doseganje enakih rezultatov kot pred poškodbo. Izmed športnih aktivnosti se lahko ukvarja le še s kolesarjenjem, pa tudi pri tej aktivnosti je omejen zaradi bolečin v gležnju. Opustiti pa je moral košarko, ki jo je pred tem treniral, in tudi vse druge športe z žogo. Na zabavah se tožnik čuti prikrajšanega, ker ne more plesati in se sprostiti. Posebej ga je prizadelo, ker zaradi posledic poškodbe ne bo mogel služiti vojaškega roka. Poleg brazgotin na levi podlahti in nad gležnjem je tožniku ostal tipljiv defekt mišične ovojnice goleni, vidne so kite stezalke prsta stopala, kita mečnične mišice, zmanjšano ima gibljivost levega gležnja, pri hoji brez obuvala je vidna diskretna šepavost. Zaradi brazgotin tudi nosi posebej primerno obutev, s pomočjo in zaradi katere šepavost ni vidna. Sodišče je pri odmeri pravične denarne odškodnine upoštevalo opisani obseg in težo posledic poškodbe, njihovo odražanje v tožnikovi duševnosti ter tudi tožnikovo mladost in v zvezi s tem pričakovano dolgo dobo, v kateri se bo tožnik moral soočati s posledicami poškodbe.

Revizijsko sodišče je presodilo, da je odškodnina odmerjena v skladu z zgoraj opisanimi kriteriji in da je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo - kriteriji za odmero pravične odškodnine. Primerjava s sodno prakso tako presojo samo še dodatno potrdi. V primerjavi z odmerjenimi odškodninami drugim oškodovancem s podobnimi in zato primerljivimi posledicami pokaže, da je ta odškodnina, ki je bila odmerjena tožniku, v zgornji polovici odmerjenih odškodnin. Zmotno je stališče revizije, da gre oškodovancu odmera denarnega nadomestila glede na vsak procent ocenjenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta podatek je le orientacijske narave in podvržen dokazni presoji, ki mora biti opravljena skladno z 8. členom ZPP/77 ter materialnopravnimi standardi za odmero pravične odškodnine. Odmerjanje odškodnin na način, kot ga preračunava revizija - določen denarni znesek za vsak odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pri tožniku znaša za vsak odstotek le 100.000,00 SIT - bi lahko privedlo do tarifiranja odškodnin, kar pa bi bilo v nasprotju s subjektivnim kriterijem za odmero odškodnine in zanemarja individualizacijo. Zato je tak pristop k odmeri odškodnin materialnopravno zgrešen.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da so v izpodbijani sodbi upoštevala pravilna materialnopravno merila za odmero odškodnine in so zato revizijski očitki zgrešeni. Zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP/77).