Jedro

Pomembno je, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča. Določila ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.

Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana.

Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP.

Za obravnavano zadevo je potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti.

Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega.

Dolgotrajna razmerja niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.

Z novelo ZFPPIPP-G po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb. V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost. V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu.

Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev.

Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov.

Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti, je zato tudi v javnem interesu.

Odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov.

Zloraba pravic je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.

Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžan sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.

Upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.

Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.

Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum, pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja.

Celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) ugodilo ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je 26.11.2015 vložila upnica N. d.d. ter 2.) ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. V bistvenem so njegove navedbe naslednje: a) vlagatelj ugovora zanj ni legitimiran, saj upraviteljica ni bila o odstopu terjatve obveščena s strani prevzemnika ali odstopnika, temveč s strani pravdnega sodišča, in tudi prenos terjatve ni bil dokazan, ker je predložena pogodba v tujem jeziku, pri čemer se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dodatnih navedb dolžnika; ni namreč razumnega razloga, da se 2. odstavek 226. člena ZPP ne bi uporabljal v postopku med upniki in upraviteljem, sodišče pa tudi ni preverilo, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, do katere lahko pride šele ob predpisani obvestitvi upravitelja; b) A. je svoje terjatve do B. d.o.o. tudi prenesla z dnem 30.10.2014, torej pred začetkom postopka osebnega stečaja; c) zato odločitev ni ustrezno obrazložena, s čimer je kršen 22. člen Ustave; d) vlagatelj je ugovor vložil iz razloga po 4. točki 399. člena tedaj veljavnega ZFPPIPP – da je dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem in je razpolagal neodplačno, sodišče pa je vezano na te ugovorne razloge, kar izhaja tako iz 2. člena ZPP kot iz 2. odstavka 406. člena ZFPPIPP; e) ugovor je treba vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka odpusta obveznosti, v prehodnih določbah pa ZFPPIPP-G ne določa retroaktivne uporabe novih določb za postopke, ki so že v teku, saj v zvezi s 404. členom ZFPPIPP ni take prehodne določbe kot za 399. člen; ugovorni postopek se tako lahko izvede zgolj glede navedb, ki so podane v šest mesečnem prekluzivnem roku, kasnejših navedb pa sodišče ne bi smelo upoštevati; do teh navedb se sodišče prav tako ni opredelilo; f) prvotni ugovorni razlogi so sedaj vsebovani v okviru nove domneve iz 3. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, torej so ugovorni razlogi zajeti v okviru navedene domneve; če se domnevo izpodbije, pa ni izkazana zloraba pravice do odpusta obveznosti; pri tem je sodišče ugotovilo, da ne obstaja nobeno izmed spornih ravnanj, ki so podlaga domneve, da pa obstaja zloraba pravice, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj obstajajo nasprotja med odločilnimi dejstvi; g) retroaktivna uporaba spremenjene ureditve 399. člena ZFPPIPP je neustavna, saj je 3. odstavek 34. člena ZFPPIPP-G neustaven, ker je v nasprotju s 155. členom Ustave, ker je v nasprotju s pravno varnostjo; pravne določbe imajo lahko učinek za nazaj le, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice; javna korist mora biti v zakonodajnem postopku posebej ugotovljena in to že v samem zakonodajnem gradivu; h) z retroaktivno uporabo 399. člena se je poseglo v pričakovano pravico dolžnikov, po katerih predlogih za odpust obveznosti se je ta postopek že začel – poseženo je bilo v njihovo pričakovanje, da jim bodo po poteku preizkusnega obdobja obveznosti odpuščene ob upoštevanju pogojev in ugovornih razlogov, ki so veljali ob vložitvi predloga; iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja utemeljujoča javna korist, brez katere ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja ureditve, pri čemer iz gradiva ne izhaja niti, zakaj je bilo 399. člen ZFPPIPP sploh treba spremeniti; i) pri tem je napačna utemeljitev v razveljavitvenem sklepu, sodišče prve stopnje pa se nanjo le sklicuje; j) na podlagi sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti je imel dolžnik pričakovano pravico, da bo sklep o odpustu podan, če ne bo podan nobeden od tedaj taksativno naštetih ugovornih razlogov, ti pogoji pa so se kasneje zaostrili tako glede ugovornih razlogov kot glede roka za vložitev ugovora, dolžnik pa je imel tudi pričakovano pravico, da se bo po poteku šestmesečnega roka ugovor lahko uveljavljal le še zaradi kršitve obveznosti iz 384., 386. in 401. člena ZFPPIPP; k) prepoved retroaktivne veljave je bila kršena s tem, da je sodišče vlagatelju dalo možnost, da podaja dodatne ugovorne razloge, ki jih je z uporabo spremenjene določbe 399. člena ZFPPIPP tudi upoštevalo; pri tem bi moralo sodišče prekiniti postopek in sporno določbo posredovati v presojo Ustavnemu sodišču RS; l) tudi utemeljitev sklepa na straneh od 13. dalje je nezadostna in protislovna (glede zlorabe pravice ob upoštevanju, da uveljavljena domneva ne obstaja); sodišče bi moralo ugotoviti, katera dejanja so sporna in jih ovrednotiti, saj je zakonodajalec ovrednotil le dejanja, ki jih vsebujejo domneve iz 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, ne pa le povzeti navedb vlagatelja in nekaterih navedb dolžnika, svoj sklep pa nato utemeljiti le na navedbah vlagatelja; m) navedbe v tej zvezi so tudi presplošne in se dolžnik do njih ne more opredeliti, pri čemer mu niti ni jasno, kakšen pomen imajo navedbe, da je bančni in finančni strokovnjak, da je vedel, kaj pomeni poroštvo, ter da je poznal poslovanje B. d.o.o.; n) ne drži ugotovitev, da je bil seznanjen s nezmožnostjo plačila obveznosti glavnega dolžnika še pred letom 2013, ko naj bi ga upnik pisno pozval na izpolnitev, le povzeta je navedba, da naj bi bil pozvan avgusta 2013; pri tem ni res, da naj bi se aneksi podpisovali, ker glavni dolžnik ne bi mogel izpolnjevati svojih obveznosti, saj sicer banka ne bi sklenila aneksov o podaljšanju ročnosti, temveč so se podpisovali, ker je bil tak dogovor med B. d.o.o. in A. in ne zato, ker se že v letu 2009 in 2010 ne bi mogli vračati; o) ni tudi res, da ne bi trdil, da obveznost glavnega dolžnika ni bila zavarovana s kvalitetnimi zavarovanji, ravno nasprotno, pri čemer so v času spornih dejanj zavarovanja zadostovala za poplačilo vseh zavarovanih obveznosti, kar je tudi dokazal, vlagateljica pa ni podala navedb in dokazov glede drugačne vrednosti; prav tako ni trdil, da bi bil B. že več kot štiri leta nazaj blokiran, to pa niti ni bistveno, saj dolžnik ni bil porok za vse obveznosti, temveč le za zavarovane; p) dolžnik je smatral, da se bodo obveznosti B. d.o.o. poplačale iz premoženja, ki ga je zastavil, ne pa da bo poroštvo unovčeno; q) sodišče tudi ni imelo podlage, da bi presojalo nesorazmernost med prevzetimi obveznostmi dolžnika na podlagi posojilnih pogodb z dne 26.8.2010 in 22.8.2010 ter njegovim premoženjem v času sklenitve teh posojilnih pogodb, saj vlagateljica ni podala ustreznih navedb; če upnica ni navajala, da bi sklepanje teh pogodb predstavljalo nesorazmerno zadolževanje, potem sodišče ne bi smelo navesti, da se je že takrat moral zavedati, da bo terjano poroštvo; pri tem sodišče tudi ne sme ugotavljati ničesar, česar vlagatelj ni trdil; r) če upnica ne bi verjela v izterljivost obveznosti, tudi ne bi podaljševala zapadlosti kredita, prav tako pa bi se lahko poplačala iz zastavljenega premoženja B. d.o.o.; s) tudi razdelitev premoženja med zakoncema je običajna, ni pa predstavljala oškodovanja upnikov; pri tem sodišče kontradiktorno ta posel šteje kot posel, zaradi katerega dolžnik ni upravičen do odpusta obveznosti; če določeno ravnanje ne izpolnjuje znakov iz domneve, potem tako ravnanje ne more biti ugovorni razlog po generalni klavzuli; t) sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi bilo sporno vodenje poslov z otrokoma, prav tako ne drži subjektivni zaključek, da naj bi bila razdelitev skupnega premoženja narejena zaradi zavedanja o poroštvenih obveznostih, ni pa tudi jasno, zakaj naj bi bilo to narejeno v nasprotju z vestnostjo in poštenjem; u) sodišče tudi ne pojasni, kakšne osebne interese naj bi dolžnik zasledoval s sklenitvijo posojilnih pogodb z otrokoma in v čem naj bi s tem oškodoval upnike, saj je šlo za premoženjsko nevtralno operacijo, kot je ugotovilo sodišče, pa posojila tudi niso bila fiktivna; otroka sta tudi velik del posojila namenila za poplačilo drugih upnikov dolžnika, zgolj manjši del je bil nakazan dolžniku; takrat niti ni obstajalo tveganje, da bo moral izpolniti poroštveno obveznost, česar ni trdila niti vlagateljica ugovora; v) zavrnitev odpusta mora temeljiti na ravnanjih dolžnika, ki so zavržna do te mere, da si dolžnik ne zasluži odpusta obveznosti; w) vlagatelj navedb o neobičajnosti tega, da je dolžnik leta 2004 nepremičnino podaril otrokoma, niti ni podal, zato se do tega dolžnik ni mogel opredeliti, ni pa to nič neobičajnega; x) dolžnik ima glede na vse navedeno in ker je bilo s sklepoma Cst 411/2015 in Cst 124/2016 ugotovljeno, da so bile te odločitve napačne, občutek, da je sodnik pristranski, zato predlaga v primeru razveljavitve sklepa dodelitev drugemu sodniku.

Dolžnik je zahteval tudi povračilo stroškov.

3. Vlagatelj ugovora je v odgovoru na pritožbo navedel, da predlaga zavrnitev pritožbe. V bistvenem so njegove navedbe naslednje: a) sodišče prve stopnje je bilo na podlagi napotil višjega sodišča dolžno strankama dopustiti izjasnitev o uporabi spremenjenega 399. člena ZFPPIPP; b) navedbe o obstoju zadostnega zavarovanja in o možnosti poplačila iz njih so nerelevantne in neupoštevne; c) razloge za ugoditev ugovoru je sodišče določno navedlo; d) vsi pravni posli, na podlagi katerih je upnik utemeljeval ugovor, so bili sklenjeni, in to znotraj petletnega roka; e) upnik je dokazal dolžnikovo nepošteno ravnanje, ni pa podlage za to, da bi sodišče ugotavljalo namen razpolaganja; f) upnik niti po spremenjenem ZFPPIPP nima postroženega dokaznega bremena, dokazati mora zgolj, da predstavlja ravnanje dolžnika zlorabo pravice do odpusta obveznosti; g) domneve olajšujejo dokazovanje zlorabe, ne pa ekskulpacijskega razloga za dolžnika, saj upnik zlorabo lahko dokaže tudi na drugih dejanskih podlagah; h) sodišče o odpustu obveznosti še ni odločilo, zato mora uporabiti spremenjena določila ZFPPIPP; i) zlorabo pravice je sodišče pravilno utemeljilo, pri čemer je dolžnik s svojim ravnanjem oškodoval upnika, njegovo ravnanje pa je treba presojati z vidika znanj, ki jih ima – je finančni strokovnjak, bil pa je tudi zakoniti zastopnik glavnega dolžnika, tako da mu je bilo znano njegovo poslovanje, dejanske in pravne posledice solidarnega poroštva pa je lahko razumel in jih je tudi moral razumeti; j) zgolj kvalitetno zavarovanje v lasti glavnega dolžnika še ni razlog, da mu ne gre pripisati zlorabe oziroma vedenja, da je v razmerju do upnika solidarni porok in dolžnik, kar mu nalaga poplačilo, ne glede na to, da upnik ne unovči hipoteke; k) dolžnik tudi ni upravičen do povračila stroškov, saj ne gre za tekoče ali občasne stroške po določilih ZFPPIPP.

4. Pritožba ni utemeljena.

Aktivna legitimacija

5. Glede aktivne legitimacije predlagatelja višje sodišče vztraja pri razlogih, ki jih je podalo že v sklepu Cst 453/2016 z dne 12.7.2016. 6. Na dan vložitve tožbe je imela N. d.d. položaj upnika prerekane terjatve po materialnem pravu – zaradi cesije terjatve (417. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Vse do obvestila upraviteljice pa še ni mogla pridobiti položaja upnika v postopku osebnega stečaja, saj je za pridobitev procesne legitimacije upnika v skladu s 3. odstavkom 57. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP potrebno, da odstopnik ali prevzemnik terjatve o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos. Vendar dolžnik to določilo razlaga preveč formalistično. Pomembno je namreč, da je upravitelj obveščen in da mu je prenos terjatve dokazan, ni pa pomembno, ali je do te informacije prišel s posredovanjem sodišča. 7. Dolžnik tudi navaja, da z vročitvijo tožbe za ugotovitev obstoja prerekane terjatve prenos ni bil tudi dokazan, ker je bila tožbi priložena listina v tujem jeziku. Določila Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z listinami in njihovimi prevodi (2. odstavek 226. člena ZPP) za odnos med upniki in upraviteljem niso neposredno uporabljiva.

8. V skladu s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP se namreč za vprašanja, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, torej pravila ZPP. Določilo 2. odstavka 226. člena ZPP je logična posledica pravila, da sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, kar pomeni, da „ne razumejo“ nobenega drugega jezika, zaradi česar morajo biti tudi priloge, ki so v tujem jeziku, vložene skupaj s prevodom. Položaj upravitelja pa je drugačen. Seveda se zgodi, da ne razume vsebine listine, še posebej, kadar je sestavljena v kakem od pri nas redko uporabljenih jezikov; v takih primerih pa ima upravitelj možnost, da zahteva prevod, in to neposredno od upnika (kot na primer pri prenosu terjatve) ali pa preko sodišča (predvsem ko gre za preizkus prijave terjatve). Res zahteva upravitelja, naslovljena neposredno na upnika, upnika ne more „prisiliti“, da ravna v skladu z zahtevo upravitelja. Vendar pa ima upravitelj, če upnik tega ne stori, vedno možnost, da za pomoč zaprosi sodišče, ki nato izda zavezujoč sklep. Seveda pa vedno ostaja tudi možnost, da upravitelj upnika obvesti, da prenosa terjatve ne bo upošteval kot dokazanega.

9. Zato ni pravilno stališče dolžnika, da naj naznanitev prenosa terjatve upraviteljici ne bi bila učinkovita tudi zaradi listine, ki je bila predložena v tujem jeziku in brez prevoda. Poudariti še velja, da dolžnik niti ne trdi, da bi upraviteljica navajala, da naj ne bi bila obveščena o prenosu terjatve in da bi jo motila listina v tujem jeziku. Ni torej pomembno, da je bila upraviteljica obveščena s strani sodišča z vročitvijo tožbe, pomembno je, da je obveščena, tudi če je to preko sodišča ali celo pravdnega sodišča. 10. Ugotavljanje, ali je dejansko prišlo do spremembe upnika, skupaj s preverjanjem pogodbe, iz katere izhaja prenos terjatve, ni naloga stečajnega sodišča, temveč gre za nalogo in pristojnost upravitelja; bistveno je namreč, da je sprememba naznanjena njemu in mu tudi dokazana. Sodišče o tem sploh ne odloča, razen če se to vprašanje izrecno pojavi v postopku, s tem se niti ne seznanja, razen če se to vprašanje pojavi ob razdelitvi stečajne mase ali če pride do spora v zvezi s tem. Nenazadnje pa je tudi dolžnik sam predložil listino, ki mu jo je v zvezi s prenosom terjatve predložila N. d.d. 11. Dolžnik nadalje uveljavlja, da A. ob začetku postopka osebnega stečaja ni bila imetnica terjatve, ker jo je 30.10.2014 prenesla na N. d.d. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v prvem odstavku na 9. strani izpodbijanega sklepa. Iz navedb strank ugovornega postopka in izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila terjatev vlagatelju ugovora cedirana s pogodbo z dne 4.3.2015, in tega dolžnik niti ne izpodbija. To pa pomeni, da je do cesije prišlo precej po začetku postopka osebnega stečaja (ta se je začel 14.11.2014) in tudi po tem, ko je A. terjatev prijavila v tem postopku (2.3.2015). Ne glede na to, kaj je bilo dogovorjeno, od kdaj ta pogodba učinkuje med skleniteljicama, pa v razmerju navzven pogodba sploh ni mogla učinkovati, dokler ni bila dejansko sklenjena. Iz izpodbijanega sklepa pa tudi izhaja (in dolžnik tega ne izpodbija), da je dolžnik ta ugovor poskusil uveljaviti že v fazi začetka postopka osebnega stečaja, vendar ni bil uspešen, ker ni razpolagal z dokazili. To pa tudi pomeni, da je šlo pri sklenitvi pogodbe o cesiji za dolgotrajnejši postopek dogovarjanja med odstopnikom in prevzemnikom terjatve, ki je rezultiral šele 4.3.2015, ko je bila pogodba dejansko sklenjena. Vsekakor pa se bo to vprašanje dokončno rešilo v pravdi, preko katere je bila upraviteljica obveščena o odstopu terjatve, v kolikor bo to sploh kakorkoli sporno (da upraviteljica ne bi priznavala odstopa terjatve, dolžnik niti ne zatrjuje). Pri tem niti ni videti nobene ovire, da v pravdi ne bi sodeloval tudi stečajni dolžnik osebno, čeprav ga sicer v njej kot zakonita zastopnica zastopa upraviteljica.

12. Zato ima N. d.d. v obravnavani zadevi položaj upnika in tudi procesno legitimacijo za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti (1. odstavek 403. člena ZFPPIPP).

13. Ker se ne navaja, da bi bila (prenesena) terjatev prijavljena po izteku 3-mesečnega roka, je prijavitelj terjatve pridobil procesno legitimacijo že s prijavo terjatve, prijavitelj oziroma njegov singularni pravni naslednik jo bo izgubil šele, če bo zahtevek zavrnjen v pravdi (385. člen in 2. alineja 2. točke 58. člena ZFPPIPP).

Uporaba spremenjenih določb ZFPPIPP-G

14. Upnik je ugovor proti odpustu obveznosti vložil 26.11.2015, torej pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G. Sodišče prve stopnje je o njem odločilo šele po uveljavitvi te novele (prvič že z razveljavljenim sklepom z dne 2.6.2016, zdaj pa z izpodbijanim sklepom).

15. V času vložitve ugovora je veljala ovira za odpust obveznosti iz takrat veljavne 4. točke 399. člena, medtem ko je bil z novelo ZFPPIPP-G 399. člen zakona spremenjen. Prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, in neodplačno razpolaganje s premoženjem sedaj niso več ovira sama po sebi. Oviro za odpust obveznosti zdaj predstavlja namesto prej veljavne 4. točke 399. člena ZFPPIPP zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v 3. odstavku 399. člena ZFPPIPP (če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, ki je določen v 1. odstavku 399. člena ZFPPIPP). Kot ena od domnev, ki olajšuje dokazovanje obstoja te ovire, je tudi ta, da je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali neodplačno razpolagal s premoženjem.

16. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo stečajnega postopka ni prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, in ni neodplačno razpolagal s premoženjem, pri odločitvi pa se je oprlo na novi 3. odstavek 399. člena ZFPPIPP, torej na zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

17. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je za obravnavano zadevo potrebno uporabiti spremenjeni 399. člen ZFPPIPP, saj sodišče še ni odločilo o odpustu obveznosti (3. odstavek 34. člena ZFPPIPP-G). O odpustu obveznosti se namreč odloči šele z izdajo sklepa o odpustu obveznosti (ta se izda ob določenih pogojih po poteku preizkusnega obdobja (primerjaj 407. člen ZFPPIPP).

18. Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega. Z izdajo sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti sicer dolžnik res lahko pričakuje, da bo na koncu preizkusnega obdobja izdan sklep o odpustu obveznosti (če seveda ne bo pravočasno vložen utemeljen ugovor proti odpustu obveznosti). Tega pričakovanja mu spremenjene določbe o odpustu obveznosti ne jemljejo. Dolžniku torej ni zagotovljeno, da mu bodo obveznosti po izteku preizkusnega obdobja zares odpuščene. Prav tako nima zagotovila, da se pogoji za odpust obveznosti v vmesnem času do izteka preizkusnega obdobja ne bodo spremenili. Dolgotrajna razmerja tudi niso absolutno varovana, pač pa se morajo v določeni meri prilagajati spremenjenim okoliščinam.

19. Glede na določbo 1. odstavka 407. člena ZFPPPP in 1. odstavek 409. člena ZFPPIPP je sklep o odpustu obveznosti konstitutivne narave – do odpusta obveznosti pride šele s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti in šele takrat preneha upnikova pravica sodno uveljaviti plačilo terjatve, na katero učinkuje odpust obveznosti in ki ni bila plačana v postopku osebnega stečaja (enako tudi sklep VSL III Ip 4891/2014 z dne 25.2.2015, ki se sicer ukvarja z novelo ZFPPIPP-E). Z novelo ZFPPIPP-G torej po mnenju višjega sodišča ni prišlo do retroaktivnosti uporabe novih zakonskih določb. 20. Tudi če bi zavzeli stališče, da gre za retroaktivnost te določbe, pa se višje sodišče ne strinja z dolžnikom, da bi šlo za ustavno nedovoljeno obliko retroaktivnosti. V tem primeru bi lahko šlo le za t.i. nepravo retroaktivnost, ko zakon izrecno sicer ne velja za nazaj, vendar posega v obstoječa zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna razmerja. Pogoji za odpust obveznosti so se z novelo ZFPPIPP-G namreč spremenili tako, da so ovire za odpust strožje kot prej. Podaljšalo se je relevantno obdobje, pri čemer prejšnja ovira za odpust iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP sedaj predstavlja le domnevo za obstoj ovire za odpust obveznosti iz 3. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, dodana je sedaj relevantna ovira za odpust obveznosti – zloraba pravice do odpusta obveznosti iz 3. odstavka 399. člena ZFPPIPP.

21. Neprava retroaktivnost načeloma ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS). Varstvo zaupanja v pravo terja, da se v razmerja, ki že tečejo, ne posega brez utemeljenih razlogov. Ker pa človekove pravice ne obstajajo same zase v nekakšnem vakuumu, pač pa so tesno prepletene s pravicami drugih, s katerimi so pogosto v konfliktu, je treba pri presoji utemeljenosti do posegov v obstoječa razmerja s pravo mero tehtati pravice vseh udeležencev, upoštevati pa je treba tudi javni interes oziroma javno korist (155. člen Ustave RS). V skladu z načelom sorazmernosti je v zavarovane interese mogoče posegati samo zaradi varovanja enako pomembnih interesov drugega posameznika ali enako pomembnih javnih interesov, vendar samo v takšnem obsegu, da individualna in družbena korist, ki jo poseg zagotovi, v resnici odtehta "škodo", prizadejano posameznikovemu interesu. Načelo sorazmernosti je tako tisto merilo, ki gradi na pravi meri med preveč in premalo, njegovo bistvo pa je vprašanje, kako priti do prave mere med pravicami in pravnimi dolžnostmi, med dobrinami in bremeni oziroma cilji in sredstvi, ki so v konfliktu (M. Pavčnik, Načelo sorazmernosti, Pravna praksa, št. 38-39/2004, stran 44).

22. Dolžnikova pravica do odpusta obveznosti je v konfliktu z upnikovo pravico do poplačila njegovih terjatev. Lažja in dostopnejša pravica do odpusta obveznosti veča možnosti za prikrajšanje upnikov, katerih terjatve ne bodo poplačane. Sprememba predpisa, ki v času trajanja preizkusne dobe spremeni pogoje (določi nove ali drugačne ovire) za odpust, učinkuje tako na dolžnikov pravni položaj kot na položaj njegovih upnikov. Stališče, ki ga zastopa pritožba, da se dolžniku v času po izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti do izdaje sklepa o odpustu, t.j. v času trajanja preizkusnega obdobja, pogoji (ovire) za odpust ne smejo poslabšati, ima na drugi strani za posledico, da se pravni položaj upnikov ne sme izboljšati, kljub temu, da že velja zakon, ki je za upnike ugodnejši. V skladu z načelom sorazmernosti je treba oceniti, ali so bili ob uveljavitvi novele ZFPPIPP-G razlogi za zaščito dolžnikovega zatečenega pravnega položaja za celotno obdobje trajanja preizkusnega obdobja tehtnejši in pomembnejši od pričakovane koristi upnikov in javnega interesa. Pritožbeno sodišče meni, da je odgovor na to vprašanje negativen. Sprememba predpisa, ki v obravnavanem primeru učinkuje retroaktivno, se nanaša na vsebino ovire za odpust, ki pomeni „zlorabo pravice do odpusta obveznosti“, pa tudi na relevantno obdobje, v katerem se ta ovira upošteva. Zloraba pravice pomeni izvrševanje pravice prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada. V pravu in življenju je „zloraba“ absolutno nedopustna in ne samo opravičuje, pač pa celo terja takojšnje ukrepe. Zakonodajalec se je za strožjo vsebino ovire, ki predstavlja zlorabo, vključno s podaljševanjem obdobja, v katerem se dolžnikova ravnanja presojajo z vidika načela vestnosti in poštenja, odločil, ker je praksa zaznala, da prej veljavna ureditev dolžnikom omogoča špekulativna ravnanja in da je zato potrebna korekcija v prid izboljšanja položaja upnikov. To izhaja iz predloga ZFPPIPP-G, objavljenem v Poročevalcu DZ dne 5.2.2016. Namen zakonske spremembe je bil tudi omejiti možnost zlorabe instituta odpusta obveznosti, kot eno od najpomembnejših načel postopka je navedeno tudi načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov iz 47. člena ZFPPIPP. Glede podaljšanja roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti iz 404. člena ZFPPIPP je v zakonodajnem gradivu tudi izrecno navedeno, da ga je treba podaljšati tudi zato, ker upnikom praviloma podatki za presojo ovir za odpust obveznosti niti niso neposredno dosegljivi, kar prav tako lahko vodi k zlorabi pravice do odpusta obveznosti. Takojšnja uveljavitev novih pogojev (ovir) za odpust obveznosti, ki pomenijo zlorabo, in podaljšanje roka za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti je zato tudi v javnem interesu.

23. Ob tem pa je treba še upoštevati, da odpust obveznosti močno posega v upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki je ena človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 33. člena Ustave. Z uzakonitvijo odpusta obveznosti je zakonodajalec močno posegel v to ustavno pravico upnikov. Višje sodišče sicer ocenjuje, da kaj tega sicer ni nedopustno, vendar pa je nujno, da se taki posegi upoštevajo zelo restriktivno in ob polnem upoštevanju tudi upnikovega položaja, interesov in ustavnih pravic. Zloraba pravic, kot je navedeno že zgoraj, je nedopustna, po mnenju višjega sodišča pa je s spremenjenimi določbami 399. člena in 404. člena ZFPPIPP zakonodajalec šele ustrezno in sorazmerno uredil to področje in pravilneje in ustavno skladno uravnotežil položaja strank postopka osebnega stečaja.

24. V zvezi z navedbami o upoštevanju roka po 404. členu ZFPPIPP višje sodišče še dodaja, da tudi sicer ne bi bilo procesno smiselno, da bi se upnika v položaju, ko se njegov ugovor obravnava že po spremembi relevantnih določb zakona, sililo v vložitev novega ugovora proti odpustu obveznosti, v katerem bi uveljavljal zlorabo pravice do odpusta obveznosti (brez uveljavljanja izpodbojnih domnev). Iz razveljavitvenega sklepa pa tudi dovolj jasno izhaja, da je višje sodišče že tedaj ocenilo, da je nujno, da se strankam ugovornega postopka omogoči, da se o vsem izjavijo, kar upravičuje odločanje tudi glede na spremenjene določbe zakona. Temu je sodišče prve stopnje tudi sledilo, pri čemer je v celoti upoštevalo nujnost po kontradiktornosti postopka, ko je bilo obema strankama omogočeno, da predstavita svoja stališča in se tudi izjavita o stališčih nasprotne stranke, tudi na naroku, ki ga je opravilo po izmenjavi pisnih vlog.

Zloraba pravice do odpusta obveznosti

25. Glede zlorabe pravice do odpusta obveznosti je upnik v prvotnem postopku navajal, da je dolžnik s fiktivnimi posli z družinskimi člani želel navidezno obremeniti svoje nepremično premoženje, zato da dejanski upniki ne bi mogli priti do poplačila terjatev, saj je s temi posli zmanjšal aktivo svojega premoženja. Nadalje je navedel, da solidarno poroštvo obremenjuje poroka kot glavnega dolžnika, bremena svoje odgovornosti iz poroštva pa ne more prelagati na poslovne odločitve banke – A., s kasnejšimi poroštvenimi zavezami je le še dodatno podaljševal agonijo v zvezi z obveznostmi glavnega dolžnika; ravnal je špekulativno in lahkomiselno, saj je sam navedel, da je poroštvo prevzel, ker naj ne bi bilo verjetnosti, da banka poroštvene zaveze ne bo unovčila.

V ponovljenem postopku je upnik v zvezi s tem še navedel, da je banka kredit odpovedala, ker glavni dolžnik ni plačeval v skladu s svojimi zavezami, pri čemer je bil tudi poslovodja glavnega dolžnika, vendar pa se je s poroštvom samostojno zavezal in ni pomembno, kakšno je bilo premoženje družbe. Nepošteno je tudi to, da se je v začetku postopka branil, da je predlagatelj postopka njegov edini upnik, ni pa navajal ali priznaval dolgov do otrok. Osebno premoženje, ki ga je prej dal v zavarovanje upniku, je kasneje dodatno obremenjeval z zemljiškimi dolgovi, obveznosti pa so bile prevzete v relativno kratkem časovnem obdobju. Prav tako dolžnik ni dokazal, da je imel ob sklenitvi pogodbe št. 2632 z dne 8.2.2012 premoženje, ki bi zadoščalo za poplačilo prevzete obveznosti v višini 450.000,00 EUR, in čeprav je vedel, da se dolg do upnika ne zmanjšuje, je vzpostavil dolg še za 416.849,76 EUR. Pri tem pa je zemljiški dolg močno presega vrednost njegovega premoženja, torej je imel namen vzpostaviti pravni ščit pred negativnimi posledicami unovčenja premoženja. Zloraba je tako v tem, da se je zavedal, da je svoje premoženje zastavil v zavarovanje upniku, kot solidarni porok in plačnik, pri čemer se je zavedal pomena in posledic poroštva, neutemeljeno dodatno obremenjeval svoje premoženje v korist družinskih članov prvega kolena, s tem pa upniku onemogočil, da bi se poplačal iz njegovega premoženja.

26. Dolžnik pa je v zvezi s tem navedel, da so bile terjatve do upnika zavarovane s strani glavnega dolžnika s hipotekami na nepremičninah, ki so bile bistveno vrednejše od prevzetega kredita, pri čemer pa tudi upnik ne bi sklepal aneksov, s katerimi se je podaljševal rok vračila kredita, če bi ocenjeval, da glavni dolžnik ni sposoben poravnati obveznosti iz vrednosti, ki bi jo dobil s prodajo nepremičnin. Še v letu 2015 so bile nepremičnine glavnega dolžnika (B. d.o.o.) vredne 4.358.067,00 EUR, torej več, kot pa upnik terja od njega, pri čemer sam ni edini porok. Ob tem so krediti zapadli v plačilo šele v letu 2013, torej bistveno po dejanjih, ki so za upnika sporna. Pri tem pa banka od porokov ni zahtevala nikakršnega dodatnega zavarovanja.

V ponovljenem postopku je dolžnik navedel, da se prepoved zlorabe pravic povezuje z načelom vestnosti in poštenja, kar terja tudi upoštevanje interesov nasprotne stranke – dolžnika. A. je bil visoko profesionalni udeleženec, ki je svoja tveganja ustrezno zavaroval s strani glavnega dolžnika, od dolžnika pa ni zahteval ne poročila o njegovem premoženju ne zavarovanja za poroštvene obveznosti. Tako se banki lahko očita ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Nihče ne bi podaljševal ročnosti kredita, za katerega ve, da ga dolžnik ni sposoben poravnati, pri čemer je bila tržna vrednost nepremičnin, ki jih je zastavil glavni dolžnik, večja od obveznosti po kreditnih pogodbah. Ravnanje banke pa tudi kaže, da ob sklenitvi pogodb ni imela resnega namena unovčiti poroštva.

27. Iz navedenega je razvidno, da je upnik že v ugovoru uveljavljal tudi zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Dopolnitev posameznih navedb, tudi glede na navedbe dolžnika, pa ne more pomeniti kakršnekoli spremembe ugovora, ki bi bila nedopustna.

28. Sodišče prve stopnje je glede očitanih dejanj ugotovilo, da ne gre za prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikom premoženjskim položajem, ali za neodplačno prevzemanje obveznosti. Vendar pa to še ne pomeni, da z izpodbitjem te domneve upniku ne bi bilo dopuščeno dokazovanje zlorabe pravice. Dolžnik je izpodbil le domnevo, upnik pa je podal tudi relevantne navedbe v zvezi z zlorabo pravice do odpusta obveznosti, ki so navedene zgoraj.

29. V zvezi s kreditnimi pogodbami iz leta 2008 je dolžnik prevzel poroštvene obveznosti v višini 4.500.000,00 EUR. Delno so bile poravnane, niso pa bile v višini preko 4.000.000,00 EUR, kolikor upnik uveljavlja v tem postopku osebnega stečaja. To pomeni, da je bil izpolnjen le relativno manjši znesek kreditnih terjatev. Dolžnik sicer zanika, da naj glavni dolžnik ne bi mogel poravnati svojih obveznosti. Vendar pa dejstvo, da so bile ročnosti kreditov kasneje večkrat podaljševane (aneksi so bili po neprerekanih trditvah sklenjeni že v letih 2009 in 2010) in da nihče ne trdi, da bi se obveznosti zmanjšale od uvedbe postopka osebnega stečaja, pomeni, da teh terjatev še vedno ni sposoben poravnati. Pri tem se je zavezal izpolniti obveznosti v denarju in tudi upnik ni bil dolžen sprejeti česa drugega. Zato očitki, da banka ni želela prevzeti nepremičnin, niso na mestu – ni jih bila niti dolžna prevzeti.

30. Dolžnik tudi povsem neutemeljeno trdi, da ni res, da bi navedel, da naj bi bil glavni dolžnik blokiran že več kot štiri leta. Na naroku z dne 5.5.2016 je to namreč sam navedel, kar izhaja iz 8. strani zapisnika s tega naroka (PD 188). Prav tam je tudi njegova navedba, da naj bi bila blokada posledica dejanj upnika. Nad glavnim dolžnikom je tekel tudi izvršilni postopek, ki pa se ni uspešno zaključil, kot je navedel sam dolžnik. To pa pomeni, da upnik ni bil uspešen niti v izvršilnem postopku nad glavnim dolžnikom. Zato ni pomembno, ali nepremičnine, ki jih je zastavil glavni dolžnik, vrednostno ustrezajo obveznostim. Če jih niti v izvršilnem postopku ni bilo mogoče prodati, to lahko pomeni le, da niso bile toliko vredne, kot to meni dolžnik, ne glede na to, da upnik sicer navedenim poštenim tržnim vrednostim ni ugovarjal. Nepremičnine so namreč dejansko vredne le toliko, za kolikor jih je kak kupec pripravljen kupiti, in čisto nič več.

31. Nadalje je tudi sam dolžnik navedel, da je upnik plačilo obveznosti zahteval že avgusta 2013. Dolžnik sam pa je v postopku navedel, da je bil ob sklenitvi kreditnih pogodb namen, da se bo kredit poplačal iz nepremičnin, ki jih bo prodal glavni dolžnik, da pa prodaja ni tekla tako, kot so pričakovati, nastopila je recesija in kreditni krč (te navedbe je dolžnik podal že v odgovoru na ugovor – PD 158). Navedel je tudi, da mora imeti prodajalec za dosego poštene cene nepremičnin dovolj časa in ne sme iti za prisilno prodajo. V zvezi s tem se višje sodišče sprašuje, zakaj niti v osmih letih (od sklenitve kreditnih pogodb v letu 2008 do zaključka naroka v obravnavani zadevi) te nepremičnine še vedno niso prodane v celoti, saj ocenjuje, da je tako dolgo obdobje nedvomno zadostno, da bi skrben kreditojemalec nepremičnine tudi prodal in poplačal kreditodajalca. Ob tem, kot je poudarjeno že v izpodbijanem sklepu in navedbah upnika, je bil dolžnik tudi poslovodja glavnega dolžnika, torej je imel na samo prodajo neposreden vpliv. Tudi ob dogovoru, da se bodo krediti praviloma poplačali iz prodaje zastavljenih nepremičnin glavnega dolžnika, pa je treba upoštevati, da je nerealno pričakovati, da bo banka ob tem, da prodaja nikakor ne teče (nepremičnine so bile prodane le v manjšem delu), v nedogled čakala na poplačilo obveznosti. To je jasno že povprečnemu človeku, še toliko bolj je moralo biti jasno dolžniku, ki je vendarle bančni strokovnjak.

32. V zadevi ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo navedb dolžnika. Vendar pa njegove navedbe niso uspele izpodbiti upnikovih navedb, delno pa so tudi pravno nepomembne. Upnikova navedba, da je dolžnik s poroštveno izjavo dal svoje premoženje v zavarovanje upniku, resda ni pravilna. Banka je namreč zahtevala le njegovo poroštveno zavezo, še posebnega jamčenja s premoženjem pa ni zahtevala. Kaj pomeni poroštvo, je dolžnik vedel, kot tudi sam priznava. Kadar se porok zaveže solidarno z glavnim dolžnikom, torej kot porok in plačnik, upnik lahko terja poplačilo neposredno od poroka; tudi če je več porokov, lahko upnik zahteva poplačilo celotne terjatve od kateregakoli poroka (1019. in 1020. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

33. Dolžnik je bil tudi poslovodja glavnega dolžnika. Torej je dobro vedel, ali glavni dolžnik plačuje obveznosti in kakšne težave ima. Če so bili prvi aneksi v zvezi ročnostjo kreditov sklenjeni že v letu 2009, to pomeni, da je bilo dolžniku že tedaj znano, da glavni dolžnik v roku za izpolnitev kreditnih pogodb teh ni sposoben pravočasno izpolniti. Četudi je bila ročnost kreditov podaljšana, je že tedaj obstajala vsaj potencialna nevarnost, da bo upnik zahteval tudi izpolnitev zaveze porokov. Kljub temu pa je dolžnik v letu 2010 sklenil posojilne pogodbe z otrokoma, ki so bile zavarovane z zemljiškimi dolgovi. Višje sodišče se sicer ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da bi zakonca med trajanjem zakonske zveze sklepala sporazum o razdelitvi premoženja. To sicer ni nenavadno. Vendar pa bi bilo logično, da bi bil tak sporazum sklenjen, preden se sploh začne s kakimi posli; v času, ko je dolžnik z ženo sklenil ta sporazum (30.1.2012) pa je bilo jasno vsaj to, da glavni dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti in da se upnik s čim takim sicer ne strinja, saj sicer ne bi bila 8.2.2012 sklenjena kreditna pogodba št. 2632, katere predmet je bil ravno dogovor, kako se bodo plačevale obveznosti iz naslova stranskih terjatev v zvezi z v letu 2008 sklenjenimi kreditnimi pogodbami. Kot je pravilno že ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bila pogodba o delitvi skupnega premoženja nič nezakonitega oziroma prepovedanega. Vendar pa celoten sklop ravnanja stečajnega dolžnika v času po sklenitvi kreditnih pogodb kaže, da dolžnik ni ravnal vestno in pošteno v razmerju do upnikov, predvsem do A., kateri je dal poroštvo za zelo visok znesek.

34. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo celoten tek dogodkov. Že v letu 2008 so bile sklenjene kreditne pogodbe, za katere se je že v leth 2009 in 2010 pokazalo, da ne morejo biti izpolnjene, tako kot je bilo prvotno dogovorjeno. Da prodaja nepremičnin nikakor ne steče, kot je bilo zamišljeno in pričakovano, je stečajni dolžnik vedel, saj je bil poslovodja glavnega dolžnika. Takrat je imel nepremičnine, za katere nihče ne trdi, da bi bile kakorkoli obremenjene. Nato si je denar sposodil pri otrocih, posledica česar so bile obremenitve nepremičnin z zemljiškimi dolgovi. Nato je dodatno zmanjšal svoje premoženje še z razdelitvijo skupnega premoženja v zvezi s terjatvijo do P. d.o.o. Noben od teh poslov sam po sebi ni bil nezakonit, sodišče prve stopnje pa je tudi zaključilo, da pri tem ni šlo za neodplačno razpolaganje ali za prevzemanje nesorazmernih obveznosti. Vendar pa je šlo vsaj pri sklenitvi posojilnih pogodb z otrokoma za obveznosti, ki so bile prevzete kasneje, kot pa so bile poroštvene obveznosti do A.Takrat je bilo tudi že znano, da se kreditne pogodbe ne izpolnjujejo tako, kot je bilo načrtovano na začetku, in da se nepremičnine glavnega dolžnika ne prodajajo po pričakovanjih. Kljub temu pa je bil dolg do otrok zavarovan, in to z zemljiškimi pismi na prvem mestu – zadnjo prevzeto obveznost je tako dolžnik zavaroval s prvim vrstnim redom poplačila v korist otrok. „R.“ je bil tudi del premoženja, ki je predstavljal terjatev do P. d.o.o. 35. Osnovno pravilo glede obveznosti je, da jih je treba izpolniti, tako kot se glasijo (9. in 239. člen OZ). Pri tem je logično, da se najprej poravnajo starejše obveznosti. Dolžnik pa je zadnja upnika najbolje zavaroval, s čimer je A. preprečil, da bi se kakorkoli lahko poplačala iz njegovega premoženja, vsaj premoženja v Sloveniji, ki ji je bilo najlažje dosegljivo. To pa ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). To pa nadalje pomeni, da gre za zlorabo pravic. Res upnik svoje poroštvene terjatve ni zavaroval z npr. hipoteko na nepremičninah stečajnega dolžnika. Vendar pa je bilo od dolžnika vsaj upravičeno pričakovati, da svojega premoženja ne bo obremenjeval za poplačilo kasneje prevzetih obveznosti, ko je vendar že vedel, da glavni dolžnik ni sposoben izpolnjevati obveznosti.

36. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni dolžnik ravnal v nasprotju z namenom odpusta obveznosti in s tem zlorabil pravico do odpusta obveznosti (3. odstavek 399. člena ZFPPIPP). Ugovor je bil uveljavljen tako že v roku šestih mesecev po začetku postopka odpusta obveznosti, po spremembi zakonskega določila pa je bil tudi ustrezno dopolnjen, vse v skladu z veljavnim rokom iz 404. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obstaja ovira za odpust obveznosti, zato je odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna (1. točka 1. odstavka 406. člena ZFPPIPP.

37. Višje sodišče je s tem presodilo vse pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna, podane niso niti kršitve, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

38. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.