Jedro

Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici od bruto odpravnine v višini 11.265,74 EUR obračunati in za tožnico plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2014 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 31,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2015 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka v višini 1.730,81 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih dejstev in trditev tožene stranke, saj je izpodbijana sodba napisana na splošno ob navajanju nerelevantne sodne prakse. Trdi, da ne gre za primer kot v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-63/08-19 ter v sodbi Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 193/2008, saj je tožena stranka tožnici 29. 5. 2014 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga, nakar je 18. 8. 2014 tožnica podala pisno izjavo o odpovedi delu odpravnine. Meni, da je po pridobitvi pravice do odpravnine in njeni zapadlosti izjava o odpovedi delu odpravnine dovoljena in zakonita. Ne vidi nobenega razloga, da delavec ne bi mogel razpolagati z višino odpravnine po tem, ko mu je bila vročena odpoved, saj je v takem primeru že gotovo, da mu bo delovno razmerje prenehalo. Meni, da se odločba Ustavnega sodišča RS nanaša le na odpoved pravici do odpravnine pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma istočasno z njo, iz nje pa po mnenju tožene stranke ne izhaja namen zakona, da se delavec ne sme odpovedati pravici potem, ko jo pridobi. Sprašuje se, zakaj se je potem mogoče v sodnem postopku sodno poravnati. Ker je tožnica poslovno sposobna oseba, se je po mnenju tožene stranke sodišče brez pravne podlage postavilo za skrbnika tožnice. Navaja, da tudi zakon konkretno ne določa, da se delavec odpravnini ne more odpovedati, pri čemer po Ustavi Republike Slovenije velja, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano. Sodbi sodišča prve stopnje očita tudi, da se v obrazložitvi nepravilno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2/2015, ki se nanaša na drugačno dejansko stanje. Nasprotuje ugotovitvi, da je bila izjava tožnice podana isti dan, kot ji je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje dokazni oceni v zvezi s vprašanjem, kdaj je tožnica podpisala izjavo, na kateri je datum 18. 8. 2014. Pove, da tudi iz tožničinega zaslišanja ne izhaja, da bi izjavo podpisala zaradi sile ali grožnje. Trdi, da je tožnica vedela, kaj podpisuje, in je jasno izrazila svojo voljo glede odpovedi delu odpravnine, do tega pa se izpodbijana sodba ni opredelila. Navaja še, da med strankama ni sporno, da je tožnica najprej prejela odpoved in šele nato podala izjavo, zato ni mogoče govoriti o njuni istočasnosti. Dodaja, da je bila tožena stranka v času datuma izjave o odpovedi delu odpravnine v postopku prisilne poravnave, zato je bilo tožničino prostovoljno razpolaganje z delom odpravnine v skladu z zakonom. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 710/2014. Trdi, da glede na navedeno tudi ni prišla v zamudo s plačilom odpravnine, saj zamuda ni nastopila zaradi razlogov, ki bi bili v njeni sferi ravnanj, ampak zaradi izjave tožnice. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 240. člena OZ v zvezi s 13. členom ZDR-1. Nadalje navaja, da zakonske zamudne obresti za razliko od odpravnine niso institut delovnega prava, zaradi česar se jim delavec lahko odpove. Zatrjuje tudi kršitev 2., 33. in 67. člena Ustave Republike Slovenije. Izpostavlja, da je podana odpoved zakonita, saj je imela tožena stranka v tistem času že izkazane poslovne razloge. Izpodbijana sodba je po mnenju tožene stranke nepravilna tudi zato, ker je sodišče prve stopnje tožnici priznalo dajatveni zahtevek, njene izjave o odpovedi delu odpravnine pa ni odpravilo. Vztraja, da izjava ni nična, vendar opozarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ustvarilo situacijo, ko izjava o odpovedi delu odpravnine še vedno velja, tožena stranka pa je tožnici vseeno dolžna plačati ta del odpravnine. Po njenem mnenju je to v nasprotju samo s sabo, s tem pa je kršeno tudi načelo pravne varnosti. Meni, da če izjava tožnice velja, ji tožena stranka ni dolžna nobenega plačila. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških. V zvezi z odmero stroškov zatrjuje, da je bila tožnici nepravilno priznana nagrada za drugo pripravljalno vlogo, ki je bila vložena po prvem naroku, ne da bi bil tožnici dopuščen rok in je bila zato prepozna. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter naložitev povrnitve stroškov tožene stranke v plačilo tožnici.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih v zvezi s konkretnim individualnim delovnim sporom, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede tega spora, v katerem je ključno vprašanje, ali se delavec po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko veljavno odpove delu odpravnine, do katere je sicer upravičen po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). V izjavi, ki nosi datum 18. 8. 2014, je bilo določeno, da se tožnica brezpogojno in nepreklicno odpoveduje delu odpravnine v višini 11.273,54 EUR, ki zapade v plačilo 17. 8. 2014 in ji jo je v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih dolžan plačati nekdanji delodajalec (tožena stranka). Sodišče prve stopnje je tožnici neupoštevaje to izjavo oziroma sporazum priznalo razliko med izplačano odpravnino v višini 4.589,61 EUR in pripadajočo odpravnino v višini 15.855,35 EUR, ki je bila določena v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 5. 2014, torej znesek 11.265,74 EUR. Med strankama sicer ni bilo sporno, da je bil tožnici preostali del odpravnine v višini 4.589,61 EUR izplačan 18. 9. 2014, čeprav je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 17. 8. 2014. Glede na to je tožnica v tem individualnem delovnem sporu poleg razlike v odpravnini utemeljeno vtoževala še plačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanega nespornega dela odpravnine.

7. V pritožbi tožena stranka ponavlja, da je nad njo v času podpisa izjave (sporazuma) o odpovedi delu odpravnine že tekel postopek prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to ne drži, saj je navedeno izjavo (sporazum) tožnica podpisala isti dan, ko ji je bila vročena odpoved, to je 29. 5. 2014, kar je še pred začetkom postopka prisilne poravnave (3. 6. 2014). Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da je bil sporni sporazum sklenjen zato, ker bi bil v nasprotnem primeru zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri njej. Glede na to, peti odstavek 108. člena ZDR-1 ne more predstavljati veljavne pravne podlage za sklenitev sporazuma z datumom 18. 8. 2014. Posledično se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb v zvezi z začeto prisilno poravnavo nad toženo stranko ne opredeljuje, saj za vprašanje pravne veljavnosti tega sporazuma niso odločilnega pomena.

8. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so druge zakonske določbe omogočale, da se je tožnica s sporazumom lahko pravno veljavno odpovedala pravici do dela odpravnine. Zaključilo je, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je takšen sporazum (sklenjen mimo pogojev iz petega odstavka 108. člena ZDR-1) ničen. To svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na 86. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. – OZ), pri tem pa se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010 in na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2/2015 z dne 17. 4. 2015, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevaje dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnopravnem razmerju, se je v sodni praksi (kar izhaja tudi iz zgoraj omenjenih odločb) oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Tega stališča ne more spremeniti pritožbeno zavzemanje za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi), da torej stališče o nedopustni odpovedi odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni relevantne pravne podlage. Ta pravna podlaga ni podana niti v 33. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl. – Ustava RS), ki določa pravico do zasebne lastnine, niti v 67. členu Ustave RS, ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Drugi člen Ustave RS (ki določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država) pa je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj je kot enega od namenov odpravnine upoštevalo zagotavljanje socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost. To pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ne bi bil uresničen.

9. Iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča RS ne izhaja (enako velja za sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010), da je odločilni razlog za priznanje razlike v odpravnini v istočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi odpravnine. Pri tem ne drži navedba tožene stranke, da v spornem primeru ni šlo za istočasnost, ker je bila tožnici 29. 5. 2014 najprej vročena odpoved, šele nato (istega dne) pa se je odpovedala delu odpravnine.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je izjava (sporazum) z datumom 18. 8. 2014 nična, torej pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2014 dalje do plačila. Datum pričetka teka zakonskih zamudnih obresti je pravilno določen, saj gre za naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja (299. in 378. člen OZ). Nebistvene so pritožbene navedbe, da je odločitev v obrestnem delu napačna zato, ker zakonske obresti niso institut delovnega prava, zato zanje ne velja stališče, da se jim tožnica ne more veljavno odpovedati. Z omenjenim sporazumom se namreč tožnica obrestim sploh ni izrecno odpovedala. Prav tako ni uporabljiva določba 240. člena OZ, na katero se sklicuje pritožba, ki določa, kdaj je dolžnik prost odgovornosti za škodo, kar pa ni predmet tega spora.

11. Pritožba pravilno uveljavlja, da je tožnica s tožbo postavila tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izjava o odpovedi delu odpravnine z datumom 18. 8. 2014 nična, sodišče prve stopnje pa o tem ni odločilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje o tem zahtevku res ni odločilo, čeprav bi to moralo, zato bi lahko stranki v 15 dneh po prejemu sodbe predlagali sodišču, da se sodba dopolni (325. člen ZPP). Ker ne tožnica ne tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe nista predlagali sodišču izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je tožnica v tem delu, o katerem ni bilo odločeno (ugotovitev ničnosti izjave oziroma sporazuma), tožbo umaknila (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 869/2004 z dne 7. 8. 2004). Vendar pa to na pravilnost izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo razliko v odpravnini in zakonske zamudne obresti ter stroške postopka, ne vpliva. Presoja utemeljenosti tožničinega dajatvenega zahtevka za plačilo preostalega dela odpravnine, je bila odvisna od ugotovitve, ali se je tožnica veljavno odpovedala delu odpravnine oziroma, ali je izjava z datumom 18. 8. 2014 nična (predhodno vprašanje, 13. člen ZPP). Za razliko od izpodbojnosti (razveljavitve pogodbe) je o ničnosti mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju, tako da je oblikovalni zahtevek za ugotovitev ničnosti navedene izjave (sporazuma) vsebovan že v dajatvenem zahtevku in poseben oblikovalni zahtevek sploh ni potreben. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izjava (sporazum) o odpovedi delu odpravnine nična, je pravilno prisodilo tožnici razliko v odpravnini.

12. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo tudi strošek druge pripravljalne vloge v višini 375 točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT). Sodišče prve stopnje je prvo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 3. 2. 2016, v kateri je tožena stranka podajala navedbe o veljavnosti odpovedi delu odpravnine tudi v povezavi s postopkom prisilne poravnave, 5. 2. 2016 vročilo tožnici. Ta je po pooblaščencu na to vlogo odgovorila 23. 2. 2016, kar je glede na to, da ji sodišče ni postavilo posebnega roka za odgovor na pripravljalno vlogo, pravočasno. Po vsebini je v tej drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka odgovarjala tudi na prvič podane trditve tožene stranke o upravičenosti odpovedi dela odpravnine zaradi postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Glede na to je bila vloga pravočasna in za postopek potrebna, zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo strošek za njeno izdelavo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.