Jedro

O načinu plačila dolgovane dajatve ni mogoče odločati prej, preden ta dajatev ni znana oziroma določena po postopku in na način, kot je to za posamezno dajatev predpisano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.3.2001, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčne Uprave RS, Davčnega urada Celje z dne 27.6.2000. S tem sklepom je prvostopni organ zavrgel tožničino vlogo za obročno odplačilo dospelih neplačanih davčnih dajatev kot nepopolno na podlagi 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - preč bes.) v zvezi z določbami 5. do 10. člena Zakona o načinu poravnave dospelih neplačanih obveznih dajatev (ZNPDND, Uradni list RS, št. 1/00).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnilo je vsebino za odločitev pomembnih določb ZNPDND ter 67., 68. in 144. člena ZUP 1986. Pojasnilo je, da višina davčnega dolga ni predhodno vprašanje za postopek o načinu odplačevanja (neugotovljenega) davčnega dolga, temveč je ugotovljena višina davčnega dolga procesna predpostavka za postopek o načinu plačila tega dolga. Pojasnilo ji je tudi, da bo, ko bo tožničin dolg znan, lahko ponovno vložila vlogo za obročno odplačilo tega dolga. Zoper prvostopno sodbo je tožnica vložila pritožbo. Navaja, da bi moral biti postopek odločanja o načinu plačila dolga prekinjen do odločitve o višini davčnega dolga, ki pa je sporna, saj so po njenem mnenju odmerne odločbe nične, o čemer tudi teče upravni spor. Zato bi lahko davčni organ oziroma prvostopno sodišče v okviru tega postopka sam odločil o predhodnem vprašanju, to je o davčnem dolgu, in tudi o načinu njegovega plačila, kolikor bi ta dolg sploh obstojal. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 107. členu določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek), ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopna sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 pa je določeno, da vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica ne uveljavlja razloga bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, prav tako izrecno ne uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zato je vrhovno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede pravilne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo.

Tožničine navedbe, da bi bilo treba kot o predhodnem vprašanju v postopku odločanja o načinu plačila davčnih obveznosti za potrebe tega postopka odločiti o obstoju davčnega dolga, na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Pravno pomembno za odločitev v tem primeru je namreč, da o načinu plačila dolgovanih dajatev po ZNPDND ni mogoče odločati, ne da bi bile dolgovane dajatve ob vložitvi zahteve za obročno plačilo znane in ugotovljene po postopku in na način, kot je to za posamezno dajatev predpisano. Tožnica pa tudi sama zatrjuje, da višina njenih obveznih dajatev še ni ugotovljena in da je predmet obravnave v drugih upravnih sporih. Da višina obvezne dajatve glede na odločbe ZNPDND in 144. člena ZUP 1986 ni predhodno vprašanje v postopku odločanja o načinu plačila te terjatve, temveč je procesni pogoj za ta drugi postopek, ki pa v tem primeru ni bil izpolnjen, pa je tožnici prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo. Če pa tožnica drugače razume določbe ZNPDND in ZUP 1986, to na drugačno odločitev sodišča v tej zadevi ne more vplivati. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.