Jedro

Sodišče kot pravno relevantnega ne more upoštevati tožbenega ugovora neenakosti pred zakonom, ki ga tožnica podaja zgolj pavšalno, brez konkretnih navedb in dokazil o tem, da je šlo za enako dejansko stanje kot v tožničinem primeru tudi v primeru družine pisatelja A.A..

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom, št. ... z dne 8. 5. 2007, odločila, da tožnici prizna 1.) status bivšega političnega zapornika, 2.) odškodnino za čas odvzema prostosti od 2. 9. 1950 do 2. 9. 1951, 3.) vštetje časa od 2. 9. 1950 do 2. 9. 1951 v pokojninsko dobo v enojnem štetju, ter zavrnila zahtevo tožnice za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti in vštetje časa v pokojninsko dobo za čas od 15. 5. 1945 do 1. 9. 1950 in od 3. 9. 1951 do 16. 1. 1955. V obrazložitvi odločbe je toženka navedla, da je odločitev sprejela v skladu z ustaljeno prakso njenega odločanja in je ravnala po širši razlagi 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) ter ji priznala pravice kot siroti brez obeh staršev, saj iz dejanskega stanja izhaja, da sta bila oba starša v zgoraj navedenem obdobju (za katero je status in pravice priznala) sicer živa, vendar odsotna. Oče je iz političnih razlogov pobegnil v Argentino, mati pa je bila zaradi enakih razlogov zaprta in je tako tožnica kot mladoletni otrok morala sama skrbeti zase. Zahtevo za priznanje do odškodnine za čas od 15. 5. 1945 do 1. 9. 1950 in 3. 9. 1951 do 16. 1. 1955 ter vštetje tega časa v pokojninsko dobo pa je zavrnila, ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje teh pravic, saj v tem času tožnici ni bila odvzeta prostost niti ni bila sirota, njena mati je bila namreč izpuščena iz zapora dne 2. 9. 1951 in se je vrnila domov.

V tožbi tožnica izpodbija sklep toženke v delu, ki se nanaša na zavrnitev njene zahteve. Navaja, da vsak državni zakon velja za vse državljane enako in meni, da je bil njen zahtevek neutemeljeno zavrnjen. Sklicuje se na sklep toženke, s katerim je odločila o zahtevku družine pisatelja A.A., in zatrjuje, da je njena družina doživela večje krivice kot navedena družina, saj so morali živeti brez očeta, za leto dni pa so zaprli tudi njeno mamo. Navaja, da je oče bežal od doma, ker je bil med vojno šestkrat obsojen na smrt, dvakrat skupaj z družino, doma je ostalo pet njegovih hčera z mamo, revolucionarna oblast pa je v odsotnosti njihovega očeta zaplenila vse njegovo premoženje in zaplenila njegovo podjetje, zaradi česar sta starejši hčeri morali prekiniti študij, da bi lahko vzdrževali družino. Družina je bila žrtev pogostih hišnih preiskav, želeli so jih preseliti v napol podrto hišo. Njej in njeni družini je bila ob koncu vojne storjena podobna krivica, kot je bila storjena po nemški okupaciji ljudem iz Brežic in okolice, ko so bili le-ti izseljeni, na njihove domove pa so naselili Kočevarje. Razlika je le, da so se Štajerci po štirih letih lahko vrnili na svoje domove in dobili za to odškodnino, ne samo zaradi preselitve, ampak tudi za vse kar jim je bilo pokradeno, tožnica in njena družina pa po 62 letih ni prejela nobene odškodnine, niti jim ni bilo vrnjeno očetovo premoženje.

Toženka, ki ji je bila tožba poslana v odgovor je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, toženka pa je za odločitev tudi navedla pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti tudi sklicuje na podlagi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 ter 65/08 - sklep US, 119/08 - odl. US, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: ZPKri (Uradni list RS, št. 59/1996, 92/07) v 2. členu določa, da so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen. Ob navedenih izpolnjenih pogojih se za bivše politične zapornike oziroma žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja štejejo tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če imajo te osebe oziroma v primeru žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja svojci iz četrtega odstavka tega člena, v času uveljavitve tega zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije. V 4. členu ZPKri je določeno, da se šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku, zaradi prekrška, kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja, ter oseba, zoper katero so bili uporabljeni našteti ukrepi, brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa. Izhajajoč iz navedenih zakonskih določil toženka ni imela pravne podlage za drugačno odločitev v konkretnem primeru. Tožnica namreč niti ni zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih bi ji lahko toženka priznala status bivšega političnega zapornika za sporno obdobje. Dejstvo, da je bilo družini in s tem tudi toženki odvzeto vse premoženje in so se zaradi tega težko preživljali, namreč ni okoliščina, ki bi utemeljevala priznanje pravic na podlagi ZPKri, zato sodišče ne more kot pravno relevantnih upoštevati tožbenih ugovorov tožnice v zvezi z odvzemom premoženja. Prav tako sodišče kot pravno relevantnega ne more upoštevati tožbenega ugovora neenakosti pred zakonom, ki ga tožnica podaja zgolj pavšalno, brez konkretnih navedb in dokazil o tem, da je šlo za enako dejansko stanje kot v tožničinem primeru tudi v primeru družine pisatelja A.A., saj zato ni moglo preizkusiti utemeljenosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom.

Sodišče je tako na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter je le-ta pravilen in na zakonu utemeljen.