Jedro

Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 214-5463/2022/5 (1222-16) z dne 5. 1. 2023, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve, druge in četrte alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Pojasnilo je še, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju, prav tako za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito. Navedlo je, da mora iti pri ekonomski stiski posameznika za dejanja, ki niso zgolj posledica pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države, ampak morajo ekonomske težave izvirati iz namerne odtegnitve osnovnih dobrin ali storitev določeni osebi zaradi neke njene osebne okoliščine. Glede upoštevanja načela nevračanja v izvorno državo, kjer bi posamezniku grozilo mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, je ugotovilo, da se z izpodbijano odločbo tožnika ne vrača v izvorno državo, ampak se mu nalaga, da zapusti območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi se ne strinja z zavrnitvijo prošnje in navaja, da se nima kam vrniti, niti kam iti. Pojasnjuje, da ponovno povzema tožbene argumente. Trdi, da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi načelo nevračanja in da bo ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja) ali če je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, še zlasti, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente (četrta alineja).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji iz prve, druge in četrte alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, na podlagi katerih se prošnja šteje kot očitno neutemeljena, vsebinsko ne oporeka. V pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da v svoji izvorni državi ne bo mogel živeti dostojnega življenja. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

10. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja, je sodišče pojasnilo, da se z izpodbijano odločbo pritožnika ne vrača v izvorno državo. Pritožnik v zvezi s tem v pritožbi zgolj ponavlja pavšalne tožbene trditve in tej ugotovitvi sodišča prve stopnje po vsebini v ničemer ne ugovarja oziroma ne navede, zakaj je takšno stališče napačno. Vrhovno sodišče se zato do te pritožbene navedbe ne more opredeliti.

11. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).