10. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 29. maja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 242/99 z dne 11. 4. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 133/99 z dne 1. 6. 1999 in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. K 63/95 z dne 8. 3. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Z njo je bila pritožnica spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. -v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Kršitev utemeljuje z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in pravno presojo sodišč ter z napačno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem navede, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, še manj pa družbi nevarno. Pritožnica meni, da je sodišče pravno varstvo nudilo le oškodovancu, čeprav bi moralo najprej ugotoviti, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, in se v tem okviru odločiti o uporabi 14. člena KZ. Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravno presojo sodišč ter uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati samih po sebi pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe prava. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Tega pa izpodbijanim odločbam ni moč očitati, saj takih stališč po presoji Ustavnega sodišča v izpodbijanih sodbah ni. Do zatrjevane kršitve materialnega prava, in sicer 7. in 14. člena KZ, se je opredelilo Vrhovno sodišče, ki je svojo odločitev s pomočjo pravnih argumentov razumno obrazložilo in jo oprlo na razlago zakona, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Zato pritožnici s tega vidika tudi ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

4.Pritožničin očitek glede kršitve načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave ni utemeljen. Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Določba med drugim pomeni, da morajo biti v opisu dejanja, očitanega pritožniku, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih določa zakon.

5.Vsebina pritožničinega očitka pa ni v tem. Pritožnica ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed znakov kaznivega dejanja, za katerega je bila pravnomočno obsojena. Izpodbija le pravilnost ugotovitve sodišča in njegovo presojo o obstoju posameznih znakov očitanega ji kaznivega dejanja. To je stvar dokazne presoje pristojnih sodišč, ki ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Dokazna ocena in presoja je v izpodbijanih sodbah obrazložena in ji kot taki ni mogoče odreči razumne presoje. Za kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave torej očitno ne gre.

Ker zatjrevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer