Jedro

Za napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu je ključen odgovor, ali bi bil sodnik lahko izbran na razpisu, ker izpolnjuje pogoje za višje sodniško mesto. Kot je že bilo pojasnjeno, se navedena oblika napredovanja razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svétnika in hitrejšega napredovanja v plačnih razredih. Vrhovno sodišče je tako že v zadevi U 3/2022 in nato tudi v zadevi U 4/2022 odločilo, da je zato utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku pri tu spornem tipu napredovanja, in da zato ni v nasprotju z namenom 34. a člena ZSS stališče Sodnega sveta, da pri tej vrsti napredovanja upošteva celotno sodniško kariero kandidata.

Prav to pa je upoštevala tudi toženka v izpodbijani odločbi, zato ji ni mogoče očitati, da je odločala v nasprotju s kriteriji, določenimi z zakonom (ki jih potrjuje tudi citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča), niti ni prekoračila upravičenja, da po lastni presoji ovrednoti zakonsko opredeljene kriterije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Sodni svet je z odločbo Su 79/2023-4 z dne 2. 3. 2023 zavrnil predlog okrožne sodnice svétnice A. A. na Okrožnem sodišču ... za njeno hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. 1

2. V izpodbijani odločbi je pojasnjeno, da je možnost izrednega napredovanja okrajnih in okrožnih sodnikov na podlagi 34. a člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) po učinku enakovredna napredovanju iz posebno utemeljenih razlogov v višji naziv. Šlo naj bi za odstop od splošne sistemske ureditve kariere sodnikov, ki mora biti v vsakem primeru posebej utemeljen. To naj bi terjalo skrbno presojo glede izpolnjenosti pogojev za napredovanje v vsakem obravnavanem primeru, kar Sodni svet opravlja v okviru z zakonom podeljene diskrecijske presoje. Takšno napredovanje je glede na sistemsko ureditev možnost in ne pravica posameznega sodnika. Namen uporabe prostega preudarka je po stališču toženke v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije, pri čemer Sodni svet odloči, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti. Sklicuje se na svoje stališče o upoštevanju podatkov vseh ocen sodniške službe posameznega sodnika, ki ga je Sodni svet zavzel na 25. seji 5. 9. 2019. V nadaljevanju obrazložitve podrobno predstavi (vse) tožničine ocene sodniške službe. Odločitev o zavrnitvi predloga utemeljuje s tem, da skupni rezultati sodničine kariere niso tako nadpovprečni, da bi lahko utemeljili pozitivno odločitev o predlogu za napredovanje. Tega je treba po nadaljnjem stališču presojati po strožjih kriterijih kot npr. hitrejše napredovanje v plačnih razredih ali v položaj svétnika. Ugotavlja, da tožnica po pritožbenem uspehu in obsegu opravljenega dela od primerljivih sodnikov (tudi) v zadnjem ocenjevalnem obdobju odstopa navzgor, vendar to odstopanje ni tolikšno, da bi lahko upravičilo drugačno odločitev. Sodni svet sklene, da glede na vse navedeno tudi v primeru sodničine kandidature na razpisu za prosto sodniško mesto z višjim nazivom ne bi bilo zagotovljeno, da bi v izbirnem postopku lahko uspela.

3. Zoper navedeno odločbo Sodnega sveta tožnica vlaga tožbo na podlagi 36. člena u ZSSve.

**Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na tožbo**

4. Tožnica v tožbi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Nasprotuje stališču toženke, da ji je priznana pristojnost, da pri odločanju o napredovanju sodnika v višji sodniški naziv odloči, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča U 5/2021, U 11/2021 in U 3/2022, iz katerih izhaja stališče, da mora Sodni svet opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv ob upoštevanju vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS, saj se v teh primerih sodnik ne prijavlja na razpis za točno določeno mesto. Navaja, da je pri tej presoji bistveno, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti opravljanja vodstvenih funkcij.

5. Tožnica zatrjuje, da toženka ni ocenila njenega predloga za napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu na način, da bi opravila presojo njene primernosti ob upoštevanju vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS. Predlog za napredovanje je ocenila zgolj skozi prizmo podatkov in zaključkov iz ocen sodniške službe o številu zaključenih in potrjenih zadev s strani pritožbenega sodišča, kar je v neskladju s peto alinejo 3. člena Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Toženka bi morala dosežene rezultate dela ugotavljati tudi na podlagi primerjave celotnega števila zaključenih zadev z zadevami, v katerih je bilo vloženo prano sredstvo.

6. V nadaljevanju tožbe nato podrobno povzema podatke o svoji storilnosti, pritožbenem uspehu in vsebini svojega dela skozi celotno sodniško kariero, in v zvezi s tem opozarja na zanjo ugodne ocene njenega dela.

7. Po njeni oceni se toženka ni konkretno opredelila do presoje, ali obstaja pozitivna prognoza sodničinega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti opravljanja vodstvenih funkcij. Navedla je le, da je sodnica v rezultatih dela v drugem delu njene sodniške kariere napredovala, ne razume pa nadaljnjega zaključka toženke, da se pri odločanju o njenem hitrejšem napredovanju ni mogoče opreti le na zadnje ocene. Meni, da se pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti in delovnih sposobnosti ocenjuje od najstarejše ocene navzgor in ne obratno, in če sodnik z doseženimi rezultati napreduje, to po njenem mnenju pomeni pozitivno prognozo.

8. Nadalje zatrjuje, da se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila o zmožnosti tožnice za opravljanje vodstvenih funkcij, čeprav je tožnica to funkcijo opravljala. Navaja, da je bila od leta 2011 do nastopa bolniškega staleža v letu 2012 in od 1.1. 2015 do 3. 6. 2019, ko je podala odstopno izjavo, namestnica vodje Oddelka ... Okrožnega sodišča ..., od 5. 4. 2023 pa je vodja Oddelka ... Okrožnega sodišča .... Dodaja, da je toženka že drugič zavrnila njen predlog za napredovanje, kar potrjuje stališče tožnice (podano v tožbi zoper odločbo toženke Su 199/2021 z dne 17. 2. 2021), da bo tožnica, ker nima ocen za hitrejše napredovanje skozi celotno sodniško kariero, za vselej izključena iz napredovanja v višji sodniški naziv.

9. Predlaga, da Vrhovno sodišče o tožbi odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da tožbi ugodi, odločbo Sodnega sveta Su 79/2023 z dne 2. 3. 2023 odpravi in predlogu za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ugodi ter jo z dnem pravnomočnosti odločitve uvrsti v 56. plačni razred. Podredno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v novo odločanje.

10. Toženka v odgovoru na tožbo, ki je bil vročen tožnici, predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da je takšno napredovanje sodnika možnost, ne pa pravica sodnika. Navaja, da tožnica spregleda, da je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je Sodnemu svetu priznana pristojnost, da pri odločanju o napredovanju sodnika odloči, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši. Zanika selektivno povzemanje podatkov o tožničinem delu, navaja, da je korektno in izčrpno povzela vse relevantne podatke iz ocen tožničine sodniške službe. Tožničina zahteva, da bi bilo treba oceniti vsak najmanjši detajl iz tožničine sodniške kariere, je pretirana in nerazumna. Poudarja, da odločba, enako kot vse tovrstne, vsebuje bistvena dejstva, ki so Sodni svet vodila pri odločitvi, in bistvene razloge, s katerimi je utemeljil konkretno odločitev. Pojasnjuje, da sodni svet svojo odločitev praviloma sprejme na podlagi podatkov, povzetih v pravnomočnih ocenah sodniške službe, ki vsebujejo izčrpne informacije z vidika vseh ocenjevalnih kriterijev ter mnenja predsednikov sodišč in sodnikov instančnih sodišč o sodnikovem delu. Ob tem, ko Sodni svet v odločbi ne povzame ali ovrednoti vseh razpoložljivih (tudi manj pomembnih) dejstev, mu ni mogoče utemeljeno očitati nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj pravila upravnega postopka česa takega od organa, ki izda odločbo, ne zahtevajo. Poudarja, da je v svojih odločbah že večkrat poudaril, da so pri odločanju o hitrejšem napredovanju v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu upoštevni rezultati celotne sodniške kariere konkretnega sodnika, ob tem pa imajo po naravi stvari večjo težo zadnje ocene, iz katerih je mogoče glede na pričakovan sodnikov strokovni napredek napraviti bolj ustrezno oceno o aktualnem stanju glede ocenjevanih kriterijev.

11. Odklanja razlago, po kateri bi moral Sodni svet dosežene rezultate dela ugotavljati tudi na podlagi primerjave celotnega števila zaključenih zadev z zadevami, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo in ne zgolj na podlagi pritožbenega rezultata, ki ga tvorijo zadeve, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo. S tem bi namreč Sodni svet odstopil od pristopa, ki ga ima ob vrednotenju dela vseh sodnikov ob presoji tovrstnih predlogov, s čimer bi tožnico neutemeljeno privilegiral. Pojasnjuje, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da Sodni svet ni spregledal ali zanemaril dejstva, da je zoper sodničine odločbe vloženih malo pritožb, in to ustrezno ovrednotil. Vztraja, da se je celostno seznanil z rezultati tožničine kariere in je odločitev sprejel ob upoštevanju vrednotenja vseh relevantnih dejstev in okoliščin. Poudarja, da toženka pri odločanju o napredovanjih upošteva tudi načelo enakosti pred zakonom med sodniki (enako plačilo za enako delo, enakost pri uporabi kriterijev za ocenjevanje itd.), vodi pa jo tudi skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo. Pojasnjuje težave s sedanjo zakonsko ureditvijo napredovanja sodnikov v nazivu na istem sodniškem mestu in njenim izvajanjem (neprijavljanje sodnikov na zahtevnejša sodniška mesta, pogosta „nekonkurenčnost“ sodnikov z višjimi nazivi s sodniki z nižjimi nazivi pri izbirnih postopkih, neenotna uporaba kriterijev pri ocenjevanju sodnikov pri različnih personalnih svetih). Sklene, da je strožja presoja hitrejšega napredovanja v nazivih na istem sodniškem mestu za prvostopenjske sodnike v primerjavi z ostalimi oblikami hitrejšega napredovanja zakonsko skladna in pravzaprav nujna za pravilno delovanje obstoječega sistema napredovanj sodnikov. Poudarja še, da pri odločanju po prostem preudarku tudi ni omejena v smislu predpisanega postopka ugotavljanja bistvenih odstopanj med ugotovitvami v (zadnji) oceni sodniške službe in dejanskimi podatki o delu sodnika.

**(Ne)izvedba glavne obravnave**

12. Ustavno sodišče je v odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 že opozorilo, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in da njen namen ni samo v izvajanju dokazov. Poudarilo je, da morajo biti razlogi sodišča za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni, nedvoumni in da mora iz njih izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni bila potrebna. Glavna obravnava ni potrebna, če se na primer postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja ali kadar ni vprašanj kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov.2

13. Tožnica je v tožbi predlagala odločitev v sporu polne jurisdikcije, torej da Vrhovno sodišče v izreku sodbe samo odloči o njenem predlogu za hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Čeprav tožnica ni izrecno predlagala, naj se v obravnavanem postopku pred Vrhovnim sodiščem opravi glavna obravnava, je njen predlog za odločitev o sporu polne jurisdikcije mogoče razumeti tako, da smiselno predlaga opravo glavne obravnave. Glede na njene nadaljnje tožbene trditve pa ta ni utemeljen. Pri tej presoji je Vrhovno sodišče posebej upoštevalo, da je v sporu, kakršen je obravnavani, preizkus Vrhovnega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 (le) kontrolne narave. 3

14. Kot omenjeno, tožnica formalno uveljavlja tožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem predlaga le listinske dokaze (kot so podatki o delu sodnice skozi celotno sodniško kariero, ocene sodniške službe, mnenja instančnih sodišč o njenem delu), ki jih je pridobil in se do njih opredelil Sodni svet, ne da bi izpostavila dejstva, ki so po njenem mnenju sporna, ali da bi predlagala izvedbo novih dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.4

15. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 se morajo dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, na glavni obravnavi izvesti, če novo izvedeni dokazi ali druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Vsebinska analiza tožbenih trditev (da toženka nima pooblastila, da pri odločanju o napredovanju sodnika v višji sodniški naziv odloči, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja; da toženka njenega predloga ni ocenila na način, da bi opravila presojo na podlagi vseh meril iz 28. člena ZSS; da je napačno presodila, ali obstaja pozitivna prognoza tožničinega kariernega napredka in zmožnosti opravljanja vodstvenih funkcij; in da je selektivno povzela in upoštevala podatke o tožničinem delu in rezultatih njenega dela) pokaže, da tožnica v resnici ne uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zmotno uporabo materialnega prava. Pri vprašanju, ali je toženka posamezno ugotovljeno dejstvo (npr. tožničin (absolutni in relativni) pritožbeni uspeh in obseg opravljenega dela) ustrezno ovrednotila z vidika kriterijev za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, ne gre za to, ali je bilo pravilno ugotovljeno neko dejstvo iz resničnega življenja, ampak za to, ali ugotovljeno dejstvo ustreza abstraktnemu pravnemu pojmu iz pravne norme. To pa je pravno in ne dejansko vprašanje. Pristojnost Vrhovnega sodišča v zadevi se zato omejuje le na nadzor nad pravilnostjo dela toženke, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Glede na navedeno je odločilo, da glavne obravnave ne bo opravilo (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**Vsebinska presoja tožbenih navedb**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, ki je predmet obravnave v tem upravnem sporu, ureja četrti odstavek 34.a člena ZSS, ki določa, da _lahko_ okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik (ne glede na določbo prvega odstavka 34.a člena ZSS) na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja sodnika na položaj svétnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Pri tem napredovanju lahko doseže največ naziv višjega sodnika, na istem sodniškem mestu pa ne more biti imenovan na položaj višjega sodnika svétnika.

18. Iz besedila četrtega odstavka 34.a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba v upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

19. Vrhovno sodišče je že v sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper prejšnjo odločbo toženke o zavrnitvi njenega predloga za hitrejše napredovanje, podrobno in izčrpno opredelilo ustavni položaj in pristojnosti Sodnega sveta ter meje in namen prostega preudarka pri odločanju o sporih o napredovanju v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Na navedena izhodišča se Vrhovno sodišče v tem sporu v celoti sklicuje.

20. Nobenega dvoma ni, da tožnica izpolnjuje navedene formalne pogoje za napredovanje. Z odločbo Sodnega sveta št. Su 99/2018-4 z dne 1. 3. 2018 je bila imenovana na položaj okrožne sodnice svétnice, Personalni svet Višjega sodišča ... pa jo je ocenil s tremi zaporednimi ocenami sodniške službe (nazadnje z oceno sodniške službe, ki je bila izdelana za triletno ocenjevalno obdobje od 1. 6. 2019 do 31. 5. 2022), v katerih je ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

21. Toženka je tožničin predlog za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ponovno zavrnila. V izpodbijani odločbi je pojasnila, da skupni rezultati sodničine kariere niso tako nadpovprečni, da bi lahko utemeljili pozitivno odločitev o predlogu za napredovanje. Okoliščine, ki naj bi utemeljile predlog za napredovanje, je po njeni presoji treba ocenjevati v luči dejstva, da bi sodnica z napredovanjem pridobila položaj višje sodnice, navedeno napredovanje pa je treba presojati po strožjih kriterijih kot na primer hitrejše napredovanje v plačnih razredih ali v položaj svétnika. Tudi z izpodbijano odločbo je ugotovila, da tožnica po pritožbenem uspehu in obsegu opravljenega dela od primerljivih sodnikov tudi v zadnjem ocenjevalnem obdobju odstopa navzgor, vendar to odstopanje ni tolikšno, da bi lahko upravičilo drugačno odločitev. Po mnenju toženke je tožnica v rezultatih svojega dela v drugem delu njene sodniške kariere napredovala, vendar se ob odločanju o njenem hitrejšem napredovanju v naziv višje sodnice ni mogoče opreti le na zadnje ocene. Pojasnila je, da jo je ob upoštevanju prejšnjih ocen mogoče umestiti v dobro povprečje, skupni rezultat njene kariere pa tako ni v zadostni meri izstopajoč, da bi lahko upravičil predlagano napredovanje. Glede na vse navedeno je ocenila, da tudi v primeru sodničine kandidature na razpisu za prosto sodniško mesto z višjim nazivom ne bi bilo zagotovljeno, da bo v izbirnem postopku lahko uspela.

22. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da odločitev o napredovanju ni avtomatična, saj o napredovanju v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu odloča Sodni svet po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika (tretji odstavek 24. člena ZSS), pri svojem odločanju pa ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet. 23. V sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022 je Vrhovno sodišče (med drugim) izrecno poudarilo, da Sodni svet z '_ustreznim ovrednotenjem kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, pomembnimi za posamezni tip napredovanja, upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, soprispeva k izgrajevanju pričakovanih standardov opravljanja sodniške službe. Na ta način udejanja svoj del odgovornosti in skrbi za kakovost dela sodišč,_' kar mu je zaupano z ZSSve. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.

24. Da se ta vrsta napredovanja v resnici razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svetnika in hitrejšega napredovanja v plačnih razredih, je potrdilo Vrhovno sodišče prav v citirani sodbi. Sodnik pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta, mimo javnega razpisa, v okviru katerega bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. Sodna praksa se je sicer sprva nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, vendar je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljenost stopnjevanja zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku. S citirano sodbo je presodilo, da v tem primeru strožji pristop ni niti nezakonit niti diskriminatoren, saj ne gre za kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), če se različni položaji obravnavajo različno.5

25. Kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na tožbo, je Vrhovno sodišče že večkrat izpostavilo, da je Sodnemu svetu z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa _sui generis_ in skladno z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije (prim. npr. odločitev Vrhovnega sodišča U 1/2020 in U 3/2022).6 Stališče toženke je v skladu z navedeno ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, zato je tožničin očitek, s katerim izraža nestrinjanje z navedenim stališčem toženke, neutemeljen.

26. Tožnica toženki očita, da je selektivno povzela in upoštevala podatke o tožničinem delu in rezultatih njenega dela skozi njeno celotno sodniško kariero. V zvezi s tem tudi podrobno izpostavlja vsebino in količino opravljenega dela ter statistike o pritožbah, ki naj bi jih toženka pri odločitvi spregledala.

27. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili podatki, ki jih tožnica izpostavlja, pri odločitvi o predlaganem napredovanju spregledani. Nasprotno, razvidno je, da se je toženka celostno seznanila z rezultati tožničine kariere. Vsebinska presoja kriterijev iz 28. člena ZSS je zadostno in razumno utemeljena. Logično je, da so pri tem poudarjeni deli iz zbranega gradiva, ki so bili za odločitev o predlagani obliki napredovanja bistveni. Tožničine nadaljnje trditve, iz katerih je mogoče razbrati očitek, da je toženka rezultate dela, ki izkazujejo njene nadpovprečne rezultate, zanemarila in s tem poskušala minimalizirati dosežene rezultate dela skozi celotno sodniško kariero, tako niso utemeljene. Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.

28. Neutemeljen je tudi tožničin očitek, da se toženka v razlogih odločbe ni opredelila do rezultatov dela na podlagi primerjave celotnega števila zaključenih zadev z zadevami, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo, in ne zgolj na podlagi pritožbenega rezultata, ki zajema le zadeve, v katerih je bilo vloženo pravno sredstvo. Toženka je v izpodbijani odločbi izrecno navedla, da _'je pri presoji kakovosti tožničinega dela ugotovila pozitivno odstopanje po kriteriju števila vloženih pritožb zoper njene odločbe,_' to odstopanje pa je tudi ovrednotila. Pojasnila je, da glede na področja njenega dela sodnica od leta 2010 dalje v tem (bistveno) ne odstopa od drugih sodnikov, ki sodijo na teh področjih. Pri tej oceni je upoštevala podatke o delu primerljivih sodnikov za leti 2020 in 2021, ki izkazujejo majhno število vloženih pravnih sredstev v N in IV P zadevah. Ne gre torej za to, da toženka svoje odločitve ne bi obrazložila, temveč za to, da se tožnica ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dela, kar pa (kot že obrazloženo) spada v diskrecijsko presojo toženke.

29. V izpodbijani odločbi toženke tudi ni izostala presoja, ali obstaja pozitivna prognoza sodničinega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti opravljanja vodstvenih funkcij (čeprav tožnica meni drugače).

30. Za napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu je ključen odgovor, ali bi bil sodnik lahko izbran na razpisu, ker izpolnjuje pogoje za višje sodniško mesto. Kot je že bilo pojasnjeno, se navedena oblika napredovanja razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svétnika in hitrejšega napredovanja v plačnih razredih. Vrhovno sodišče je tako že v zadevi U 3/2022 in nato tudi v zadevi U 4/2022 odločilo, da je zato utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku pri tu spornem tipu napredovanja, in da zato ni v nasprotju z namenom 34. a člena ZSS stališče Sodnega sveta, da pri tej vrsti napredovanja upošteva celotno sodniško kariero kandidata.7

31. Prav to pa je upoštevala tudi toženka v izpodbijani odločbi, zato ji ni mogoče očitati, da je odločala v nasprotju s kriteriji, določenimi z zakonom (ki jih potrjuje tudi citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča), niti ni prekoračila upravičenja, da po lastni presoji ovrednoti zakonsko opredeljene kriterije.

32. Iz izpodbijane odločbe toženke je razvidno, da je toženka zadostno in razumno utemeljila razloge za zavrnitev predlaganega napredovanja. Toženka je (tudi) v tem postopku prepoznala tožnico kot kvalitetno, učinkovito in uspešno sodnico. Podatke o doseženih rezultatih skozi celotno kariero je ovrednotila in ugotovila, da je v drugem delu sodniške kariere sicer napredovala, da v zadnjem ocenjevalnem obdobju (po pritožbenem uspehu in obsegu opravljenega dela) od primerljivih sodnikov odstopa navzgor, vendar to odstopanje ni tolikšno, da lahko upravičilo drugačno odločitev. Obrazložitev je izčrpna in logična in omogoča seznanitev z okoliščinami, zaradi katerih po oceni toženke (še) ni mogoče ugoditi njenemu predlogu za napredovanje. Ustrezno so obrazložene tudi druge okoliščine, zaradi katerih tožnici ni bilo mogoče ugoditi (tudi) z vidika tehtanja, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.

33. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Sodni svet je že odločal o tožničinem predlogu za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Njen predlog je z odločbo Su 199/2021-4 z z dne 17. 2. 2022 zavrnil. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve), ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo U 3/2022-18 z dne 20. 8. 2022-18 zavrnilo. 2 Odločba Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 11.-15. točka obrazložitve. 3 Podrobno o kontrolni naravi preizkusa Vrhovnega sodišča na tem področju glej sodbo Vrhovnega sodišča U 3/2022-8, 35. točka obrazložitve. 4 Primerjaj N. Smrekar v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 301 – 304. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 341/2016, 30. točka obrazložitve. 5 O razvoju sodne prakse v zvezi s to obliko napredovanja glej sodbi Vrhovnega sodišča U 4/2022-36 z dne 13. 9. 2022, 12. točka obrazložitve in U 6/2022 z dne 4. 10. 2022, 15. do 18. točka obrazložitve. 6 ZSSve namreč izrecno določa, da Sodni svet samostojno oceni izpolnjevanje pogojev za napredovanje sodnika v skladu z zakonom, ki ureja sodniško službo (prvi odstavek 32. člena ZSSve). 7 Tako Vrhovno sodišče v sodbi U 6/2022 z dne 4. 10. 2022, 18. točka obrazložitve.