Jedro

ZPP ne daje podlage sodišču, da bi izključilo katerikoli dokaz ali da bi za dokazovanje nekega dejstva lahko uporabilo samo točno določen dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke in za priznanje pravice do podaljšanja zdraviliškega zdravljenja za 14 dni.

Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 642/2005-2 z dne 18. 11. 2005 pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Istočasno je sodišče druge stopnje s sklepom odločilo tudi, da se revizija ne dopusti. To odločitev je utemeljilo s tem, da za dovolitev revizije ni izkazan noben od razlogov, navedenih v prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Navaja, da sodišči nista pravilno izvedli dokaznega postopka, s čimer sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zavzelo jasno stališče, da v socialnih sporih ni moč ugotavljati dejanskega stanja zgolj na podlagi izvedenskih mnenj izvedenskih organov tožene stranke. Zanje veljajo izločitveni razlogi iz 247. člena ZPP. S tem, ko sta sodišči odločali na podlagi mnenja izbranega zdravnika Zavoda, sta materialno pravo napačno uporabili in na ta način bistveno odstopili od ustaljene prakse Vrhovnega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se v postopku o pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije smiselno uporabljajo tudi določbe ZPP o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. To pomeni najprej določbe 363. do 366. člena ZPP, na podlagi 366. člena ZPP pa smiselno tudi določbe ZPP o pritožbi zoper sodbo.

Vrhovno sodišče odloča le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena (v obravnavanem primeru po 4. točki 31. člena ZDSS-1), tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna.

Pritožnik zatrjuje, da naj bi bila sodna praksa Vrhovnega sodišča glede izvedbe dokaza z izvedenci v socialnih sporih drugačna, kot v obravnavani zadevi. Celo več, po stališču Vrhovnega sodišča dejanskega stanja ne bi bilo mogoče ugotavljati zgolj na podlagi mnenja izvedenskih organov tožene stranke. Iz tega nato smiselno izpelje sklep, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca medicinske stroke.

Pritožnik za svoje navedbe o drugačni sodni praksi ne predloži nobenega dokaza: niti ne priloži sodb ali sklepov Vrhovnega sodišča, ki bi potrjevale njegove navedbe, niti na navede, katere sodne odločbe naj bi kazale na kaj takega. Vrhovnemu sodišču taka praksa, kot mu jo pripisuje pritožnik, ni znana, ni pa tudi dolžno posebej preverjati njegovih pavšalnih navedb. Pritožnik pri tem izhaja tudi iz zmotne primerjave sodne prakse v sporih iz invalidskega zavarovanja in v sporih iz zdravstvenega zavarovanja.

Določbe ZPP o izločitvi izvedencev (247. člen) bi sicer res veljale tudi v socialnem sporu za imenovanega zdravnika, vendar le, če bi ga sodišče postavilo kot izvedenca (tako na primer glede invalidske komisije sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 85/2004 z dne 9. 11. 2004). V obravnavani zadevi za kaj takega ne gre. Imenovani zdravnik ZZZS A. B., ki je izdal prvostopni sklep o zavrnitvi podaljšanja zdraviliškega zdravljenja, je bil v sodnem postopku zaslišan kot priča. ZPP ne daje podlage sodišču, da bi izključilo katerikoli dokaz ali da bi za dokazovanje nekega dejstva lahko uporabilo samo točno določen dokaz. To je jasno povedalo že tudi Ustavno sodišče: zakon, sodnik ali državni organ ne more izločiti nobenega dokaza, ki ga dopuščajo postopkovni zakoni (odločba opr. št. U-I-20/92 z dne 12.11.1992). Tudi v invalidskih postopkih, na katere se sklicuje pritožnik, je Vrhovno sodišče navedlo, da so invalidske komisije ter zdravniki posamezniki, izvedenski organi ZPIZ, katerih izvidi in mnenja v sodnem postopku predstavljajo javno listino (tako na primer sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 111/2004 z dne 9.11.2004). Na podlagi 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Vendar za dokazovanje tega ni na voljo le dokaz z izvedencem, ki ga postavi sodišče, temveč tudi na primer dokaz z listinami, dopolnitvijo mnenja teh izvedenskih organov ali z zaslišanjem članov invalidskih komisij oziroma zdravnikov.

V obravnavani zadevi pa gre za pravico iz zdravstvenega zavarovanja, kjer je postopek uveljavljanja pravic urejen drugače kot v invalidskih postopkih. Imenovani zdravnik v tem postopku ni izvedenski organ, temveč je organ ZZZS, ki odloča o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja (81. člen ZZVZZ). Sodišči zato nista odločali na podlagi njegovega izvedenskega mnenja, temveč sta odločili o njegovi odločitvi kot prvostopnega organa pri toženi stranki.

Ker tudi po presoji Vrhovnega sodišča zato ni razlogov za dopustitev revizije po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).