Jedro

Ker je tožnik tožbo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 vložil po poteku roka 30 dni, odkar je bil seznanjen z odločitvijo toženke, je tožba vložena prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaradi dejanja - opustitve tožene stranke, ker od 14. 6. 2016 do 31. 12. 2016 ni izvedla izpitnega roka za izpit "zakonodaja na področju javnih financ" v okviru programa izobraževanja za pridobitev naziva državni notranji revizor (v nadaljevanju: DNR), ki se izvaja po Pravilniku o pogojih za pridobitev naziva državni notranji revizor in preizkušeni državni notranji revizor (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnik zatrjuje, da ima na podlagi 18.a člena Pravilnika status upravičenega kandidata, ki bi mu moralo biti po prehodnem režimu omogočeno, da do 1. 1. 2017 ob izpolnitvi predpisanih pogojev pridobi naziv DNR. Ker mu to ni bilo omogočeno, je bilo poseženo v njegovo pričakovano pravico do izobrazbe iz 57. člena URS, ki je varovana z načelom zaupanja v pravo (2. člen) in enakega varstva pravic (22. člen). V tožbi obširno pojasnjuje ureditev pogojev za pridobitev naziva DNR po prvotnem pravilniku iz leta 2007 ter po novem Pravilniku iz leta 2015, ki je pričel veljati 11. 7. 2015. Ker je Pravilnik bistveno spremenil pogoje za pridobitev naziva DNR za tiste kandidate, ki so opravljali izobraževanje po starem pravilniku pri Slovenskem inštitutu za revizijo (v nadaljevanju: SIR), je bil, z veljavo 24. 10. 2015, v Pravilnik vnesen 18.a člen. Z navedeno določbo je bilo določeni kategoriji kandidatov omogočeno, da zaključijo izobraževanje na SIR ter pridobijo naziv DNR, če opravijo dodatni izpit iz predmeta zakonodaja na področju javnih financ. Rok za izpolnitev obveznosti je bil 1. 1. 2017. Tožnik je izpolnjeval vse pogoje za vključitev v posebno kategorijo kandidatov, za katere je veljalo prehodno obdobje iz 18.a člena Pravilnika, zato je upravičeno in utemeljeno pričakoval, da mu bo do izteka prehodnega obdobja omogočeno opravljanje izpita iz zakonodaje na področju javnih financ. Po določbi 18.a člena so lahko kandidati opravljali dodatne izpite skupaj s kandidati, ki so bili vpisani v program izobraževanja in sicer v dveh izpitnih rokih. Pri tem pa se je izobraževanje izvedlo samo v šolskem letu 2015/2016, ne pa tudi v letu 2016/2017. Tožnik je pričakoval, da bo lahko manjkajoči izpit opravljal z generacijo, vpisano v šolskem letu 2016/2017, pri čemer pa na neizvedbo vpisa ni mogel računati. Posledično mu je tako bilo onemogočeno, da bi skladno s petim odstavkom 18.a člena Pravilnika opravljal izpit. Navedeno pa ne ekskulpira tožene stranke, da prezre prehodne določbe za posebno kategorijo kandidatov iz 18.a člena Pravilnika, predvsem namen te določbe. Tožnik je toženo stranko večkrat pozval, da naj do izteka prehodnega obdobja razpiše še dodatni rok za opravljanje izpita iz zakonodaje na področju javnih financ, kar pa je tožena stranka zavrnila. Iz njenega odgovora izhaja, da je zadovoljila zahtevam prehodnih določb s tem, ko je razpisala dva izpitna roka za generacijo, vpisano v program izobraževanja v šolskem letu 2015/2016. Tožnik ima za vloženo tožbo pravni interes, saj je bilo z opustitvijo tožene stranke poseženo v njegovo človekovo pravico, pri čemer pa mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba je tudi vložena pravočasno, saj rok za vložitev tožbe začne teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekovo pravico. V konkretnem primeru je do kršitve prišlo z zaključkom prehodnega obdobja, to je s potekom 1. 1. 2017, saj je bilo šele takrat nedvomno jasno, da tožena stranka ne bo razpisala in izvedla dodatnega roka za opravljanje izpita iz zakonodaje na področju javnih financ. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je bilo z opustitvijo tožene stranke poseženo v človekovo pravico do izobrazbe iz 57. člena URS ter toženi stranki naloži odpravo posledic tako, da mora v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te sodbe tožniku omogočiti opravljanje izpita iz predmeta zakonodaja na področju javnih financ na dveh rokih. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pravočasnost vložene tožbe. Rok za tožbo začne teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje oziroma opustitev, s katero se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik veže pravočasnost svoje tožbe na datum 1. 1. 2017, kar pa ni pravilno. Tožena stranka meni, da je bilo že z dopolnitvijo Pravilnika z določbo 18. a člena jasno določeno, kakšne možnosti imajo kandidati v zvezi z opravljanjem izpitov, torej da so vezani na šolsko leto 2015/2016, ki se zaključi z avgustom 2016. Najkasneje pa je moralo biti tožniku to dejstvo znano, ko je bil z dopisom z dne 8. 12. 2016, ki mu je bil posredovan istega dne z elektronsko pošto na njegov elektronsko naslov, tudi pisno obveščen, da v letu 2016 dodatnega izpita iz zakonodaje na področju javnih financ ni več mogoče opravljati. Rok za tožbo torej teče najkasneje od tega datuma dalje, kar pomeni, da je tožnik rok za vložitev tožbe zamudil. Kolikor pa sodišče tožbe ne bo zavrglo kot prepozne, tožena stranka pojasnjuje, da 18.a člen Pravilnika opredeljuje posebna pravila za pridobitev naziva DNR za nekatere kategorije kandidatov. Pri tem opravljanje izpita zakonodaja na področju javnih financ ni edini pogoj, ki ga mora kandidat izpolniti do 1. 1. 2017, zato tudi rok, ki je bil namenjen izpolnitvi vseh pogojev, ni mogel biti vezan le na izpitni rok za opravljanje navedenega izpita. Pri določitvi roka je namreč pripravljalec predpisa upošteval potreben čas, v katerem bodo lahko kandidati, ki so se v izobraževalne programe pri SIR vpisali v začetku leta 2015, izobraževanje zaključili v pričakovanem roku. Po določbi 18.a člena Pravilnika so bili kandidati omejeni na vpis v program izobraževanja v šolskem letu 2015/2016 in so izpit opravljali skupaj s kandidati, ki so vpisani v ta program izobraževanja. Splošno znano dejstvo pa je, da se šolsko leto ne zaključi z decembrom 2016, saj ni enako koledarskemu letu. V šolskem letu sta bila razpisana dva izpitna roka in sicer novembra 2015 in junija 2016, kar je popolnoma običajna splošna praksa na področju izvajanja izpitnih rokov v posameznem šolskem letu. Tožnik pa v šolskem letu 2015/2016 ni bil vpisan v program izobraževanja in tudi ni pristopil k opravljanju izpita. Odgovornost za to, da ni bil vpisan v navedenem šolskem letu, je popolnoma v njegovi sferi in na to tožena stranka ni mogla vplivati z ničemer, zato tudi ne more nositi odgovornosti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podredno pa zavrne.

3. Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja, da pravočasnost tožbe ni možno vezati na datum 8. 12. 2016. Vztraja, da je tožena stranka imela dolžnost, da razpiše vsaj še en izpitni rok za leto 2016/2017, kar je tožnik tudi utemeljeno pričakoval. Da je tožena stranka opustila svojo obveznost po Pravilniku je bil tožnik seznanjen šele po preteku prehodnega obdobja, torej s 1. 1. 2017, zato vztraja, da je do opustitve prišlo s potekom 31. 12. 2016. 4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v 28. členu ZUS-1, in sicer je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Ta določba oziroma rok velja tudi za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic zaradi posamičnega dejanja, s katerim je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Podlaga za tako razlago je 23. člen ZUS-1, ki na enak način ureja začetek štetja rokov za vse primere: z vročitvijo upravnega akta, storitvijo posamičnega dejanja ter objavo predpisa . Poleg tega drugi odstavek 4. člena ZUS-1 določa, da se v primeru, ko se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kar pomeni, da zakon narekuje za tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic z dejanjem javne oblasti uporabo istih zakonskih določb, kot veljajo za izpodbojno tožbo (Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 192 in nadaljnje).

7. V konkretnem primeru tožnik s tožbo izpodbija nezakonitost ravnanja tožene stranke, ki je bilo storjeno z opustitvijo razpisa izpitnega roka za izpit zakonodaje na področju javnih financ v času od 14. 6. 2016 do 31. 12. 2016. Glede navedenega se tožnik sklicuje na določbo 18.a člena Pravilnika, ki določa posebna pravila za nekatere kategorije kandidatov (kamor sodi tudi sam) za pridobitev naziva DNR in določa rok 1. 1. 2017 za izpolnitev predpisanih pogojev. Pri tem meni, da je z iztekom navedenega prehodnega obdobja nastopila nedopustna posledica (to je ne razpis izpitnega roka), ki predstavlja poseg v njegovo ustavno pravico do izobrazbe.

8. Za ugotovitev pravočasnosti tožbe, ki je procesna predpostavka za obravnavanje tožbe v upravnem sporu, je v konkretnem primeru bistveno, kdaj je bilo očitano nezakonito dejanje - opustitev storjeno, saj od tedaj dalje teče 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Odgovor na navedeno vprašanje je po presoji sodišča odvisen od razlage določbe 18.a člena Pravilnika. Navedena določba predstavlja prehodno določbo Pravilnika, s katero je zakonodajalec uredil pravni položaj kandidatov, ki so bili na dan 11. 7. 2015 vpisani v program izobraževanja za pridobitev strokovnega naziva preizkušeni notranji revizor pri SIR, da pod določenimi pogoji lahko pridobijo naziv DNR. Ta naziv so lahko pridobili tisti kandidati, ki so do 1. 1. 2017 uspešno zaključili izobraževanje na SIR in pridobili strokovni naziv preizkušeni notranji revizor ter opravili dodatni izpit iz predmeta zakonodaja na področju javnih financ iz programa izobraževanja, sprejetega na podlagi tega Pravilnika. V skladu s petim odstavkom 18.a člena Pravilnika je moral izvajalec programa izobraževanja v šolskem letu 2015/2016 kandidatom za pridobitev naziva DNR po določbah tega člena omogočiti naknaden vpis na del programa izobraževanja, sprejetega na podlagi tega Pravilnika in opravljanje posameznih izpitov. Dodatne izpite so lahko kandidati za pridobitev naziva DNR opravljali skupaj z ostalimi kandidati, ki so bili vpisani v program izobraževanja. V skladu s šestim odstavkom istega člena pa so morali kandidati vlogo za pridobitev naziva DNR po omenjeni prehodni določbi vložiti najkasneje 2. 1. 2017. 9. V skladu z navedeno prehodno določbo (pravna narava te določbe je v zadevi relevantna) je torej bila dolžnost tožene stranke, da upravičenim kandidatom omogoči opravljanje izpita iz premeta zakonodaja na področju javnih financ v okviru izpitih rokov za šolsko leto 2015/2016. Do kršitve te obveznosti bi torej prišlo, če tega do zaključka navedenega študijskega leta, ki se je končalo z mesecem septembrom 2016, tožena stranka ne bi storila.

10. Glede na navedeno se sodišče ne strinja s stališčem tožnika, da je bila tožena stranka na podlagi 18.a člena Pravilnika dolžna omogočiti opravljanje spornega izpita do 31. 12 2016, to je do izteka obdobja na katerega se je nanašala citirana določba. Po določbi 18.a člena Pravilnika so bili namreč upravičeni kandidati vezani na izvajanje programa izobraževanja v šolskem letu 2015/2016, kakor tudi na opravljanje izpitov v okviru tega šolskega leta (peti odstavek). Takšna razlaga navedene določbe pa je tudi logična in sistematična, saj je izvedba programa izobraževanja odvisna od zadostnega števila vpisanih kandidatov, zaradi česar ni gotovo, da se bo izobraževanje izvedlo v vsakem šolskem letu (člen 11 Pravilnika). Zato izteka roka prehodnega obdobja ni mogoče povezovati z dolžnostjo tožene stranke, da je bila do tedaj dolžna tudi zagotoviti opravljanje spornega izpita upravičenim kandidatom iz 18.a člena Pravilnika. Določitev roka 31. 12. 2016, kot navaja tožena stranka in s tem se strinja tudi sodišče, je vezana na izpolnitev vseh obveznosti za pridobitev naziva DNR, saj so kandidati ob uspešno opravljenem izpitu iz zakonodaje na področju javnih financ morali izpolniti še druge pogoje.

11. Z dejstvom, da tožena stranka v času po 14. 6. 2016 do 31. 12. 2016 ne bo razpisala posebnega izpitnega roka za izpit zakonodaje na področju javnih financ pa je bil tožnik izrecno seznanjen s strani Centra za razvoj financ (CEF), kakor tudi z odgovorom tožene stranke z dne 8. 12. 2016. Tožnik je torej najkasneje tedaj izvedel za odločitev tožene stranke, da ne bo dodatnega izpitnega roka, kakor tudi za njeno stališče, da je obveznost do upravičenih kandidatov na podlagi 18.a člena Pravilnika izpolnila z razpisom izpitnih rokov v okviru šolskega leta 2015/2016. Iz navedenega je torej bilo nedvoumno jasno, da ne bo razpisan posebni izpitni rok za sporni predmet, saj program izobraževanja v šolskem letu 2016/2017 ni bil razpisan. Ker je tožnik tožbo v upravnem spor na podlagi 4. člena ZUS-1 vložil 27. 1. 2017, z odločitvijo tožene stranke pa je bil seznanjen dne 8. 12. 2016 (tožnik temu ne ugovarja), je tožba vložena po preteku 30 dnevnega zakonskega roka, ko je tožnik izvedel za opustitev tožene stranke, torej je bila vložena prepozno. Če je tožba vložena prepozno, jo mora sodišče po določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavreči, zato je odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

12. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.