Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa na motenju posesti dostopa do stanovanja iz garaže, ki ima dostop preko glavnega vhoda. Ker tožnica zatrjuje, da je dostop skozi garažo imela, in da je ta pot bližja, ima pravni interes.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec motil tožnico v posesti garaže, vhoda in izhoda preko garaže ter dostopa do cisterne za kurilno olje, s tem da je v času od 20.10. do 21.10.2000 zamenjal ključavnico na garažnih vratih stanovanjske stavbe na.... Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 9.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2000 do dneva plačila. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršite določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijani sklep tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njen tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožnica nima ekonomskega interesa. Meni, da je sodišče do takšnega zaključka prišlo zato, ker je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana s tem, da je obrazložitev sodbe na strani 3 nerazumljiva v delu, kjer je navedeno, da imata v levi garaži parkiran svoj avtomobil L. in F. Š.. Pravilno je namreč ime L. - to je mati tožnice. Tožnica še navaja, da je sodišče v svojem sklepu pravilno ugotovilo zadnje posestno stanje, ki je bilo v odnosu do tožnice takšno, da je ta imela ves čas ključ garaže, tako da je preko nje prosto prihajala do stanovanja in tudi prosto odhajala. Prav tako je preko garaže nemoteno prihajala do cisterne za kurilno olje. Z zamenjavo ključavnice je bila tožnica izključena iz svoje soposesti. Obstoječe stanje je bilo nasilno in samovoljno spremenjeno, ravnanje toženca pa je bilo samolastno in protipravno. Tožnica poudarja, da nikoli ni uporabljala leve garaže, saj je bila ta ves čas v posesti njenih staršev. Zato je nesprejeljiva odločitev sodišča, ki tožnico sili k temu, da si na kakršenkoli način uredi dostop preko leve garaže. Tožnica še navaja, da ima ekonomski interes na vzpostavitvi prejšnjega stanja, saj je prehod preko garaže za njo veliko udobnejši kot skozi glavni vhod, poleg tega pa drugače tudi ne more do cisterne. V primeru, da bi tožnici omogočila prehod njena starša, bi to pomenilo omejitev njunih pravic in posesti na levi garaži, tožnica bi si torej od njiju pridobila neke nove pravice oz. upravičenja in to zato, da se ščiti toženca ter njegovo protipravno, samovoljno in nedovoljeno ravnanje. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. V posestnih sporih se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti glede na postavljeni tožbeni zahtevek nanaša na vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik (v tem primeru soposestnik) stvari, ali je bila posest res motena, ali je toženec tisti, ki je posest motil, ali je dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomenilo motenje in ali je to dejanje samovoljno in protipravno. Sodišče prve stopnje je v izvedenem postopku ugotavljalo vse elemente, na katere je omejeno obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti. Ugotovilo je, da sta bili obe pravdni stranki v soposesti tako imenovane desne garaže, obe stranki sta imeli ključ, tožnica je do dneva, ko je bila zamenjana ključavnica, prosto prehajala preko garaže in v ta namen nikoli ni uporabljala glavnega vhoda. Sodišče je presojalo izvrševanje soposesti tožnice iz izhodišča namena posestnih pravic in se ob tem ukvarjalo predvsem z vprašajem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, in ali pomeni njen zahtevek takšno izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovilo zadnje posestno stanje, to je, da sta bili pravdni stranki v soposesti garaže in da sta obe tudi izvrševali dejansko oblast nad njo. Zato tožnica kot soposestnica uživa pravno varstvo v medsebojnem razmerju do drugega soposestnika, če ji ta onemogoči dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Pravni interes za varstvo posestne pravice po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je v končnem bistvu tudi ekonomski interes. Tako je posestno varstvo predvsem varstvo ekonomskega interesa posameznika. Ob presojanju tožničinega ekonomskega interesa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožnica sicer hodila skozi garažo, da pa ima stavba tudi glavni vhod, ki je namenjen vstopu vseh lastnikov v hišo in da je uporaba tega vhoda tudi ekonomsko ustreznejša kot prehod skozi garažo; glede dostopa do cisterne pa je sodišče ocenilo, da tožnica lahko pride do nje tudi skozi levo garažo, ki je v posesti njenih staršev. Tožnica poudarja, da je njen dosedanji dostop do stanovanja bližji, in da ji ni mogoče nalagati drugega dostopa do cisterne, kot ga je imela pred motenjem. V tem delu pa sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene njunega zaslišanja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se v pravdi zaradi motenja posesti lahko naloži (v mejah razlogovanja ekonomskega interesa), da tožnica opusti zanjo koristna prehoda in izvaja posest na drug način. To je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prven stopnje v novo sojenje (370. člen ZPP/77). V novem postopku naj sodišče prve stopnje glede na pritožbene navedbe in podano materialnopravno izhodišče ponovno presodi dokaze. Izrek o stroških temelji na 3. odst. 166. člena Zakona o pravdnem postopku /77.