Jedro

V obravnavani pravdi je sodišče lahko presojalo le, ali obligacijska obveznost, ki sta jo dogovorili stranki pogodbe, zavezuje tudi toženko. Ni pa bila predmet obravnave morebitna odplačnost oziroma neodplačnost služnostnih upravičenj na podlagi drugih pravnih temeljev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) plačilo zneska 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2022 ter povračilo izvršilnih ter pravdnih stroškov postopka (točka I. izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan plačati toženki pravdne stroške v višini 428,32 EUR.

2. Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe določb materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kot pravilno navaja zaključek sodišča glede nespornega dejanskega stanja, ki ga je povzelo v 12. točki obrazložitve. V nadaljevanju podaja svojo razlago določb pogodbe z dne 22. 5. 1922, in sicer da je bila z njo ustanovljena odplačna stvarna služnost v zvezi z električnimi daljnovodi, ki potekajo preko nepremičnin tožnika in ki so danes v upravljanju toženke, ki to služnostno pravico v naravi dejansko izvršuje, tožnik ji tega ne preprečuje. Pritožnik meni, da je bila na podlagi te pogodbe ustanovljena odplačna stvarna služnost, ki je že kot taka vknjižena v zemljiški knjigi. Meni, da je povsem jasno, da je bila za podeljeno služnost izrecno dogovorjena odmena oziroma plačilo ustreznega denarnega nadomestila za izvrševanje služnosti, to pa ni bilo dogovorjeno v korist same pogodbenice A. A., temveč je več kot očitno dogovorjeno v korist obremenjenih nepremičnin. Zmotno je zato stališče sodišča, da je bilo denarno nadomestilo za uporabo služečih nepremičnin izrecno dogovorjeno le med pogodbenima strankama. Sodišče samo navaja, da določbe člena 3 pogodbe imajo učinek zoper vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin, med tem ko določbe 2. člena iste pogodbe takšne narave nimajo. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek postavil na podlagi pogodbe z dne 22. 5. 1922, ki jim sodišče še vedno podeljuje pravno veljavo. Namen pogodbenih strank je bil, da se vsa pravna razmerja nanašajo na ustanovljeno služnostno pravico in se ne urejajo zgolj začasno temveč za ves čas dokler je služnostna pravica v izvrševanju. Ne le nepošteno, tudi nepravično in nemoralno bi bilo stanje, ko bi se na pravnega naslednika A. A. prenesle obveznosti iz pogodbe, hkrati pa se ne bi prenesla pravica zahtevati plačilo denarnega nadomestila za uporabo tujih nepremičnin s strani upravljalca električnega daljnovoda. Judikat Vrhovnega sodišča, na katerega se sodba sklicuje, ni neposredno uporabljiv. Očitek sodišča, da tožnik svoj zahtevek ni utemeljeval na podlagi določbe člena 3 pogodbe, temveč izključno na podlagi določb člena 2 pogodbe, je pravno neutemeljen. Sodišče je dolžno poskrbeti za pravilno uporabo določb prava. Ob ustrezni presoji celotne vsebine pogodbe, bi sodišče moralo ugotoviti, da je šlo za ustanovitev služnostne pravice skupaj s svojimi pravicami in obveznostmi, vse pa zoper vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin in ne zgolj zoper takratno pogodbenico A. A. Iz pogodbe je izrecno mogoče razbrati, da se na podlagi pogodbe ustanavlja odplačna služnostna pravica. Zato je tožnik upravičen zahtevati plačilo dogovorjene denarne odmene za uporabo njegovih nepremičnin skladno s pogodbo, saj v samo naravo služnostne pravice do danes nihče ni posegel. Torej gre še vedno za odplačno naravo služnostne pravice. Pravno naziranje, da tožnik sedaj ne more zahtevati ustrezno dogovorjenega plačila nadomestila za uporabo njegovih nepremičnin, je zgrešeno in pravno nevzdržno.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na pritožbene očitke tožnika ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo pravil pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo zato tudi pritožbene navedbe, ki v bistvenem očitajo prav to kršitev, niso utemeljene. Pritožba v uvodu sicer navede, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar v nadaljnji obrazložitvi dejanskega stanja ne graja1. Zavzema se za drugačno materialno pravno presojo določb pogodbe z dne 22. 5. 1922 kot jo je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče prve stopnje, vendar neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tožnik je z obravnavano tožbo zahteval plačilo ustreznega denarnega nadomestila za uporabo njegovih nepremičnin v zvezi z izvajanjem služnostne pravice, kot je ustanovljena v breme tožnikovih nepremičnin, na podlagi pogodbe z dne 22. 5. 1922. Med pravdnima strankama torej v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je v zemljiški knjigi pri nepremičninah v lasti tožnika vknjižena "služnost napeljave in vzdrževanja elektrovoda v prid zemljišča vl. št. 141, k.o. ..., kar po mnenju obeh pravdnih strank predstavlja nepravo stvarno služnost, ki jo v javno korist izvaja toženka kot upravljalka elektroenergetskega omrežja. Med njima tudi ni bilo sporno, da je ta služnost vknjižena na podlagi pogodbe o podelitvi služnosti z dne 22. 5. 1922 (priloga A4). Prav tako ni sporno, da toženka izvršuje dejanja, ki po vsebini predstavljajo izvrševanje vknjižene služnosti, ter da tožnik toženki tega izvrševanja ne preprečuje. Toženka kot služnostna upravičenka ni plačevala tožniku nadomestila za izvrševanje služnosti v javno korist. 7. Sodišče prve stopnje je glede na tožbene trditve tožnika ter ugotovljena nesporna dejstva pravilno zaključilo, da je vsebina pogodbe na podlagi katere tožnik uveljavlja in utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, nesporna. Sodišče prve stopnje je zato jasna pogodbena določila v nadaljevanju materialnopravno pravilno okvalificiralo. V točki 14 obrazložitve je povzelo določbo paragrafa 2 ter pojasnilo, da je tam zapisano, da bo služnostni upravičenec plačeval sopogodbenici za podelitev služnosti odškodnino v višini 10 kron ter zaključilo, da iz tega pogodbenega določila ne izhaja, da sta se pogodbenika, za primer prenosa lastninske pravice na gospodujočih zemljiščih, dogovorila tudi o prenosu obveznosti plačila odmene za služnost. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da se učinek pogodbe iz paragrafa 2 nanaša in lahko zavezuje zgolj pogodbeni stranki, zato pogodbeno ustanovljena obligacijska pravica pogodbenice A. A. na tožnika ni mogla preiti.

8. Tožnik v pritožbi navede, da judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 175/2016 z dne 25. 5. 2017 v obravnavani zadevi ni neposredno uporabljiv, vendar te svoje navedbe ne utemelji. V povzetem judikatu je bila predmet obravnave prava stvarna služnost, torej ne služnost v javno korist, vendarle pa so nosilni razlogi, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, povsem uporabljivi tudi v obravnavanem primeru. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je potrdilo, da konkretno pogodbeno določilo, s katerim se je tožnica zavezala plačevati letno odmeno za ustanovitev služnosti, učinkuje zgolj inter partes ter pojasnila, da je tudi po stališču pravne teorije plačilo iz naslova pogodbe o ustanovitvi služnosti, klasična obligacijska terjatev. Tako je tudi v tam obravnavani zadevi z odtujitvijo (sicer je šlo tam za odtujitev gospodujočih zemljišč) na kupca prešla le sporna služnost ne pa tudi obveznost plačila denarnega nadomestila zanjo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je še pojasnilo, da na pridobitelja preide tudi obveznost plačila letne odmene za ustanovitev služnosti le v primeru, če se pogodbeniki ob ustanovitvi služnosti dogovorijo za ustanovitev stvarnega bremena2. 9. V nadaljevanju sodišče druge stopnje odgovarja le še na bistvene pritožbene očitke: pritožbene navedbe, da je sodišče svojo odločitev preozko utemeljilo zgolj z določilom člena 2 pogodbe, ni pa upoštevalo določilo člena 3 je neutemeljeno. Drži sicer, da sodišče po uradni dolžnosti uporabi materialno pravo, vendar je pri tem vezano na trditveno oziroma dejansko podlago, ki jo tožnik poda v tožbi pravočasno poda. Tožnik tudi v pritožbi povzema, da je s tožbo uveljavljal plačilo ustreznega nadomestila za uporabo njegovih nepremičnin, zato njegove nadaljnje pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo njegov zahtevek presojati na podlagi določbe člena 3 pogodbe, ni utemeljen. Predmet obravnavanega postopka ni bilo plačilo morebitne odškodnine, saj tožnik navedb v tej smeri ni podal. 10. Pritrditi je sicer pritožbi, da sta pogodbenika s pogodbo z dne 22. 5. 1922 dogovorila odplačno služnostno pravico oziroma, da je pogodbenica kot služnostna zavezanka izgovorila plačilo določenega nadomestila za izvrševanje, s pogodbo ustanovljene služnosti. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da to pogodbeno določilo zavezuje k plačilu, ki ga s tožbo tožnik uveljavlja, toženko.

11. V obravnavani pravdi je sodišče lahko presojalo le, ali obligacijska obveznost, ki sta jo dogovorili stranki pogodbe, zavezuje tudi toženko. Ni pa bila predmet obravnave morebitna odplačnost oziroma neodplačnost služnostnih upravičenj na podlagi drugih pravnih temeljev. Pritožba zato neutemeljeno očita, da je odločitev sodišča ne le nepravična, temveč tudi nemoralna. Ostale pritožbene navedbe, ki presegajo konkretni dejanski stan ter njegovo materialno pravno presojo, so zato pravno nerelevantne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.3

12. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (določba 353. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo toženke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Na strani 3 pritožbe je navedeno: "Pravilno je povzemanje sodišča prve stopnje v zvezi z nespornim dejanskim stanjem kot povzeto v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe." 2 Primerjaj M. Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 889. 3 Določba 360. člena ZPP.