Jedro

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ocenilo, da je primerno denarno povračilo v predmetni zadevi v višini treh povprečnih mesečnih plač tožnika. Pri tem je ustrezno upoštevalo vsa odločilna dejstva za odmero odškodnine po veljavnem zakonu, in sicer delovno dobo tožnika pri delodajalcu, njegovo starost, poklic in izobrazbo ter njegove zaposlitvene možnosti. Takšna presoja pravilno upošteva dejstvo, da je bil tožnik ob prenehanju delovnega razmerja star 32 let, da je bil pri toženi stranki zaposlen komaj dve leti in ima visoko strokovno izobrazbo ekonomske smeri, njegovo brezposelnost v času odločanja ter da izrazite aktivnosti pri iskanju zaposlitve ni pokazal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana dopolnilna sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 7.000,00 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek denarnega povračila.

2. Zoper dopolnilno sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se mu prisodi celotno vtoževano denarno povračilo namesto reintegracije (še 7.000,00 EUR), oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo tri plače, to je 3.000,00 EUR, ne da bi obrazložilo, na podlagi katerih kriterijev. Trdi, da se odločitve ne da preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da bi pri odmeri nadomestila sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila to njegova prva prava zaposlitev, da je bil z njenim nezakonitim prenehanjem prekinjen njegov karierni razvoj, da je delo v prekarni zaposlitvi zanj pomenilo stres in ponižanje, da je bil diskriminiran, da je delodajalec kršil njegove temeljne pravice ter da kljub aktivnemu iskanju zaposlitve še vedno ni zaposlen in je na trenutno stanje na trgu dela slabo. Sklicuje se na sodno prakso in trdi, da gre pri denarnem povračilu iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 za bodočo ocenjeno škodo (VIII Ips 234/2012 in VIII Ips 114/2012 idr.), česar sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni v zadostni meri upoštevalo, zlasti glede na njegovo brezposelnost ob zaključku glavne obravnave. Sklicuje se na to, da je splošno znano dejstvo, da mlade osebe brez delovnih izkušenj v delovnem razmerju trenutno težko najdejo zaposlitev. Meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin, ki so privedle do prenehanja delovnega razmerja, tožnik je namreč praktično čez noč, brez obstoja utemeljenih razlogov, ostal brez zaposlitve, kar se ne bi zgodilo, če bi imel sklenjeno delovno razmerje. Po njegovem mnenju je treba upoštevati, da njegova zaposlitev ni bila varovana in da ni imel odpovednega roka ter mu zaradi prenehanja delovnega razmerja ni bila izplačana nobena odpravnina. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je pravično denarno povračilo lahko le takšno, ki odtehta dejstvo, da delavec ni več v delovnem razmerju, hkrati pa je ustrezna protiutež temu, da je delodajalec zaobšel zelo striktna pravila glede odpuščanja. Trdi, da bi denarno povračilo namesto reintegracije moralo imeti tudi odvračilno funkcijo. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da iz javno dostopnih letnih poročil toženca za leti 2014 in 2015 izhaja, da ustvarja približno 2 milijona EUR čistih prihodkov od prodaje. Zatrjuje, da višina denarnega povračila odstopa od dosojenih višin v podobnih primerih, tako denimo od tiste v zadevi opr. št. VIII Ips 234/2012, v kateri je bila tožniku priznana denarna odmena v višini štirih plač, pa so bile njegove zaposlitvene zmožnosti bistveno boljše kot so zmožnosti pritožnika. Odločitev sodišča ima po njegovem mnenju za posledico tudi kršitev tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana dopolnilna sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče dopolnilno sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je v 35. in 36. točki sodbe opr. št. I Pd 1244/2015 z dne 8. 6. 2016 ustrezno obrazložilo, zakaj je tožniku prisodilo denarno povračilo namesto reintegracije (le) v višini 3.000,00 EUR bruto. Ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka, če se pritožnik ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Tožniku z izpodbijano odločitvijo tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni odločilo drugače kot sicer odločajo sodišča v primerih, ki so predmetnemu v bistvenem podobni.

6. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka sodbe opr. št. I Pd 1244/2015 z dne 8. 6. 2016 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 3.000,00 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, ki pa jo je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj je sodišče prve stopnje v III. točki izreka odločilo le o tožbenem zahtevku v višini 3.000,00 EUR bruto, ki mu je ugodilo, tožnik pa je zahteval deset povprečnih bruto plač oziroma 10.000,00 EUR. Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo še o preostanku tožnikovega tožbenega zahtevka v zvezi z denarnim povračilom namesto reintegracije v višini 7.000,00 EUR, in sicer je njegov zahtevek zavrnilo.

7. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo dosoditi višje denarno povračilo namesto reintegracije na podlagi drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1). Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ocenilo, da je primerno denarno povračilo v predmetni zadevi v višini treh povprečnih mesečnih plač tožnika. Pri tem je ustrezno upoštevalo vsa odločilna dejstva za odmero odškodnine po veljavnem zakonu, in sicer delovno dobo tožnika pri delodajalcu, njegovo starost, poklic in izobrazbo ter njegove zaposlitvene možnosti. Takšna presoja pravilno upošteva dejstvo, da je bil tožnik ob prenehanju delovnega razmerja star (le) 32 let, da je bil pri toženi stranki zaposlen komaj dve leti in ima visoko strokovno izobrazbo ekonomske smeri, njegovo brezposelnost v času odločanja ter da izrazite aktivnosti pri iskanju zaposlitve niti ni pokazal. Tem ugotovitvam tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo tako tožnikove subjektivne okoliščine, ki lahko vplivajo na uspešnost iskanja druge zaposlitve kot objektivne razmere na trgu dela. Pri odmeri denarnega povračila pa ni relevantno, da je šlo za prvo pravo zaposlitev tožnika in da naj bi bil z nezakonitim prenehanjem te zaposlitve prekinjen njegov karierni razvoj. Na njegovo višino ne more vplivati niti tožnikovo počutje ob delu v prekarni zaposlitvi, saj je sodišče ugotovilo obstoj dejanskega delovnega razmerja, niti njegove povsem splošne trditve o tem, da je bil diskriminiran. Odmerjeno povračilo je ustrezno tudi glede na okoliščine ob prenehanju delovnega razmerja. Zgolj dejstvo, da je šlo za dejansko delovno razmerje, pri katerem je prišlo do nezakonitega prenehanja, ne upravičuje (še) višjega denarnega povračila namesto reintegracije. Okoliščine za zvišanje denarnega povračila, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik, torej niso utemeljene. Odmerjeno denarno povračilo je tako skladno z ugotovljenimi kriteriji in je tako v tem okviru upoštevana tudi njegova "odvračilna" funkcija, kot jo poimenuje pritožnik. V veljavnem zakonu ni podlage, da bi sodišče lahko mimo upoštevanja kriterijev iz tretjega odstavka 118. člena zvišalo denarno povračilo na račun kaznovanja oziroma odvračanja delodajalca od nezakonitih odpovedi oziroma prenehanj delovnega razmerja.

8. Tudi s sklicevanjem na zadevo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 234/2012, tožnik ne more omajati pravilnosti izpodbijane odločitve. V citirani zadevi je bilo denarno povračilo sicer res odmerjeno v višini štirih plač, vendar pa je šlo za v bistvenem različno dejansko stanje od ugotovljenega v predmetni zadevi (tožnik v citirani zadevi je bil zaposlen pri toženi stranki kar 10 let, novo zaposlitev pa je aktivno iskal). Ni nepomembno, da je bil v citirani zadevi uporabljen prejšnji zakon (Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR), ki je nekoliko drugače urejal institut sodne razveze in njenih posledic, zlasti pa so bili kriteriji opredeljeni drugače kot v ZDR-1. 9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1).