Jedro

V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je navedeno, da upravni organ ni pristojen za presojanje strokovnih rešitev v projektni dokumentaciji, saj je to naloga projektantov in odgovornih projektantov, nasprotni dokaz, s katerimi bi bile te strokovne rešitve izpodbite, pa je tožnik predložil šele v pritožbenem postopku, bi pa moral obrazložiti, zakaj tega ni storil že na prvi stopnji. Po mnenju sodišča je s tem zadostno pojasnjeno, zakaj predloženo mnenje v pritožbenem postopku ni bilo upoštevano, zato je nasprotni tožbeni očitek neutemeljen, posledično pa ni podana niti zatrjevana kršitev iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorki Mestni občini ... (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo vročevoda na tam naštetih zemljiščih v k.o. ... in k.o. ... pod pogoji, navedenimi v izreku dovoljenja. Med drugim je bilo v II. točki izreka odločeno, da bo gradnja glavnega vročevoda potekala v dveh fazah, pri čemer je druga faza namenjena izvedbi vročevodnega omrežja (glavnega vročevoda), ki bo omogočalo oskrbo tožnikovega obstoječega objekta – pri čemer priključni vročevod za ta objekt ni predmet tega gradbenega dovoljenja –, in da mora toplotna oskrba tožnikovega objekta ostati nespremenjena. V III. točki je bilo odločeno, da mora biti v času gradnje omogočeno nemoteno delovanje sosednjih objektov, da se JZ del obstoječe hale, skozi katerega poteka priključni vročevod in telekomunikacijski priključek za tožnikov objekt, do izgradnje novih priključkov ne sme porušiti in da je treba za odvodnjavanje dvorišča na vzhodni strani tožnikovega objekta zgraditi nadomestni kanal pred dokončno izvedbo gradbene jame za glavni vročevod.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se načrtovana gradnja nahaja v območju, ki se ureja z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠO 1/2 Šiška, ŠT 1/2 Obvoznica in ŠS 1/6 Zgornja Šiška (Uradni list RS, št. 69/09, v nadaljevanju OPPN). Glede tožnikovega ugovora, da načrt varovanja gradbene jame ne zadošča varnostnim in tehničnim specifikacijam, saj omenja „sidra po potrebi“, in da v njem ni obdelano varovanje stičišča med delno porušeno staro halo, je upravni organ zavzel stališče, da bi moral za svoje trditve predložiti dokaze. Ker tega ni storil, njegovih ugovorov zoper predloženi načrt, ki ga je izdelal pooblaščeni projektant, ni mogoče upoštevati. Iz prereza P2 omenjenega načrta je tudi razvidno (list št. G.3 in G.5), da sidra in s tem posegi na tožnikovo zemljišče oziroma pod njegov objekt na parc. št. 798/4 k.o. ... niso predvideni.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi ugovore, ki se nanašajo na varovanje gradbene jame. Poudaril je, da upravni organ ni dolžan presojati strokovnih rešitev iz projektne dokumentacije, saj je to naloga odgovornih projektantov (48. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). Tožnik je pritožbi priložil strokovno mnenje podjetja, ki se ukvarja s statičnimi nalogami, vendar ga je drugostopenjski organ na podlagi 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Upravna organa mu namreč nista vročila „vseh izvajanj investitorja“ in se pri tem sklicuje na 12. stran odločbe, kjer je povzeta vloga investitorke („investitor še pojasnjuje“), ki da je zanj novost. Nepravilno je ravnanje pritožbenega organa, ki se ni opredelil do vsebine strokovnega mnenja v zvezi z načrtom varovanja gradbene jame in se je skliceval le na določbo 238. člena ZUP. Pri tem ni izvedel subsumiranja konkretnega stanu pod citirano določbo, kar predstavlja poseg v jamstva poštenega postopka in s tem kršitev 22. člena Ustave RS. Omenjeni člen ZUP izrecno ne govori o sankciji – neupoštevanju strokovnega mnenja, tudi sicer pa pravilo o prekluziji ne more prevladati nad obveznostjo izdaje materialno pravilne odločbe, saj je že na prvi stopnji opozarjal, da je načrt varovanja gradbene jame nedodelan in da ne upošteva dejanskega stanja.

Res je, da po investitorjevem načrtu varovanja gradbene jame dela na njegovem zemljišču parc. št. 798/4 k.o. ... niso predvidena, vendar bo s potekom gradnje, kot izhaja iz projektne dokumentacije, do tega nujno prišlo. Pojasnjuje, da je njegov objekt neločljivo povezan z zemljiščem parc. št. 798/25, kjer je predviden pretežni del sidranja. Na njem je stala sedaj že porušena proizvodna hala, ki je s tožnikovim salonom in delavnico predstavljala enoten objekt z enotno strukturo in istimi temelji. Kopanje gradbene jame tik ob temeljih bo zato vplivalo tudi na njegov objekt, zaradi uporabe sider, ki so nujna za preprečitev sesedanja gradbene jame, pa bo izvajalec nujno posegel na njegovo zemljišče. To izhaja iz pritožbi priloženega strokovnega mnenja. Za tak poseg pa bi moral investitor izkazati pravico graditi. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo, oziroma da izpodbijano odločbo spremeni tako, da upošteva njegovo pritožbo. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača vse tožbene očitke in poudarja, da so tožbene navedbe enake tistim, ki jih je tožnik navedel v postopku do izdaje gradbenega dovoljenja in v pritožbi, do njih pa sta se izčrpno opredelila upravna organa obeh stopenj. Predlaga, naj sodišče zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, dopolnjeni z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi so bili zavrnjeni tožnikovi ugovori, ki jih je uveljavljal v postopku kot stranski udeleženec v zvezi z varovanjem lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 798/4 k.o. ... (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik namreč v tožbi ne navaja razlogov, s katerimi bi lahko izpodbijal stališča obeh upravnih organov, podane pa niso niti v tožbi zatrjevane postopkovne kršitve.

Ne drži tožbena trditev, da se drugostopenjski organ ni vsebinsko opredelil do posameznih pritožbenih navedb in da je bila pritožba zavrnjena le na podlagi dejstva, „da je naknadno prišlo do dopolnitve projektne dokumentacije“. Slednje je iztrgano iz konteksta tretjega odstavka na 14. strani obrazložitve, ko pritožbeni organ navaja, da je bil postopek pravilno izveden in da je bila v njem vsem prizadetim strankam dana možnost udeležbe ter dajanja pripomb in izjav, saj je že med postopkom na prvi stopnji prišlo do dopolnitve dokumentacije in do obravnavanja posameznih pripomb stranskih udeležencev. Organ se je nato v nadaljevanju konkretno opredelil do tožnikovih pritožbenih ugovorov.

Neutemeljeno je stališče, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe je razvidno, to pa izhaja tudi iz investitorkine vloge z dne 26. 9. 2012, da pritožbeni organ na 12. strani, na katero se sklicuje tožnik, povzema vsebino investitorkinega odgovora oz. pojasnil na vložene pritožbe. Navedeno pa ni vloga, s katero bi moral biti pritožnik seznanjen pred odločitvijo o pritožbi. Kot pravilno opozarja prizadeta stranka v odgovoru na tožbo, ZUP takega ravnanja ne predvideva, saj mora prvostopenjski organ po prvem odstavku 245. člena pritožbo, ki je dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe, če izpodbijane odločbe ne nadomesti z novo odločbo, brez odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh od dneva, ko jo prejme oziroma po poteku roka iz 241. člena, poslati organu, ki je pristojen, da o njej odloči. Omenjeni rok iz 241. člena ZUP je rok za odgovor na pritožbo. Navedeno pomeni, da prvostopenjski organ po poteku tega roka oziroma ko prejme morebitni odgovor na pritožbo, vloženo pravno sredstvo pošlje drugostopenjskemu organu v odločanje. Kontradiktornost v pritožbenem postopku se torej izčrpa z vložitvijo pritožbe in nanjo vloženega odgovora, upoštevaje, da mora biti že v postopku na prvi stopnji strankam omogočeno, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe oziroma ko gre za stranske udeležence, o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne z vidika varstva njihovih pravic.

Po tretjem odstavku 238. člena ZUP lahko pritožnik v pritožbi sicer navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel v postopku na prvi stopnji; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlog le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

Že v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe je navedeno, da bi moral tožnik za svoje trditve glede pomanjkljivosti načrta varovanja gradbene jame predložiti dokaze, kot to zahteva prvi odstavek 65. člena ZGO-1. Tožnik pa nato niti v pritožbi, kar ni sporno, ni navedel razloga, za opustitev predložitve dokaza na prvi stopnji. Poleg tega tudi iz datuma omenjenega mnenja (6. 9. 2012) izhaja, da je nastalo po izdaji gradbenega dovoljenja, zato je tudi v tem pogledu neupoštevno. Sodišče se zato ne strinja s tožbenimi očitki o nezakonitem ravnanju drugostopenjskega organa, ki pri svojem odločanju omenjenega mnenja ni upošteval. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je navedeno, da upravni organ ni pristojen za presojanje strokovnih rešitev v projektni dokumentaciji, saj je to naloga projektantov in odgovornih projektantov, nasprotni dokaz, s katerimi bi bile te strokovne rešitve izpodbite, pa je tožnik predložil šele v pritožbenem postopku, bi pa moral obrazložiti, zakaj tega ni storil že na prvi stopnji. Po mnenju sodišča je s tem zadostno pojasnjeno, zakaj predloženo mnenje v pritožbenem postopku ni bilo upoštevano, zato je nasprotni tožbeni očitek neutemeljen, posledično pa ni podana niti zatrjevana kršitev iz 22. člena Ustave RS.

Nepravilno je tudi stališče, da bi moral upravni organ kljub navedeni določbi ZUP upoštevati strokovno mnenje zaradi ugotovitve resničnega dejanskega stanja. To stališče namreč ne upošteva določb ZGO-1, ki urejajo postopek za izdajo gradbenega dovoljenja in s tem v zvezi naloge upravnega organa, naloge projektantov pri izdelavi projektne dokumentacije oz. določb o tem, kdo sme to dokumentacijo izdelovati in kakšna je njegova (strokovna) odgovornost. Tako mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so za to izpolnjeni pogoji iz 66. člena ZGO-1, med drugim, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka) ter ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ter ali so revidenti in odgovorni revidenti, ki so revizijo opravili, med revidiranjem izpolnjevali pogoje za revidenta in odgovornega revidenta (4. točka). Pravilnik o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08), izdan na podlagi pooblastila iz 40. člena ZGO-1, določa podrobnejšo vsebino projektne dokumentacije.

Po mnenju sodišča že iz navedenih določb izhaja, da upravni organ ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je treba, da te pripravijo projektanti oz. odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oz. ki projektantu odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo, skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev (4.2.1. točka istega člena). Navedene osebe tudi odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). Do presoje rešitev zato lahko pride šele, če stranka, ki jim nasprotuje (oz. nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to določeno v že omenjenem 65. členu ZGO-1. Ker tudi ni sporno, da v načrtu gradbene jame prikazani način varovanja ne posega v tožnikovo zemljišče, tožnik z navedbami, ki med drugim temeljijo na prepozno predloženem strokovnem mnenju, da bo kljub temu prišlo do takega posega ne more doseči drugačne odločitve v zadevi. Tožnik bo lahko v takem primeru uveljavljal varstvo ali morebitno povračilo škode v civilnem sodnem postopku.

Glede na navedeno in ker na odločitev ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, med drugim tiste, s katerimi se tožnik opredeljuje do navedb investitorjevega pooblaščenca (stran 7 – 9 tožbe), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Prizadeta stranka zato ni upravičena do povračila stroškov odgovora na tožbo.