Jedro

Pri vrednotenju parcele, ki je bila v času podržavljenja po katastrski kulturi opredeljena kot vrt, zgolj podatek o katastrski kulturi, kot izhaja iz potrdila geodetskega organa o zemljiškokatastrskih podatkih, ne bi mogel biti upoštevan. Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč, ki je veljal v času uveljavitve Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije s Prilogo 1, je v 2. točki prvega odstavka 7. člena (namreč) določil, da se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je urejeno redno namakanje. Po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije pa v navedenem Pravilniku za katastrsko klasifikacijo zemljišč opredeljena katastrska kultura vrt ne ustreza katastrski kulturi vrt v času podržavljenja. Glede na to je po določbah zgoraj navedenega Odloka v postopku denacionalizacije mogoče vrednotiti zemljišča s katastrsko kulturo vrt le v primeru, če se ugotovi, da je v času podržavljenja šlo za zemljišča, na katerih so se gojile vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je bilo urejeno redno namakanje. V obravnavanem primeru pa organ v postopku, preden je zemljišče vrednotil kot vrt (da je ugotovil osnovno vrednost zemljišča), navedenih relevantnih dejstev ni ugotovil. Zato je odločil ob nepravilni uporabi materialnega predpisa.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-37/2012/MIZKS/10 z dne 5. 12. 2013 se odpravi v 1., 2. in 3. točki izreka, kolikor se te nanašajo na parc. št. 714/1 ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločilo: (1) da se pokojnemu A.A. kot upravičencu za podržavljene nepremičnine v k.o. ... potok določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD), in sicer za parc. št. 714/1 v višini 10.372,08 DEM, za parc. št. 714/2 v višini 26.583,83 DEM, za parc. št. 756 v višini 2.999,68 DEM in za parc. št. 713 v višini 10.944,89 DEM, (2) da se za skrbnico za poseben primer glede vrnjenega premoženja do končanja zapuščinskega postopka postavi B.B., (3) da je tožnica kot zavezanka dolžna izročiti obveznice v višini odškodnine iz 1. točke izreka skrbnici za poseben primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe ter (4) da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v izvrševanju pravnomočne sodbe Upravnega sodišča U 934/2008 z dne 14. 10. 2008, s katero je to odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 1. 4. 2008, s katero je bila upravičencu določena odškodnina za predmetne nepremičnine v višini 510.794,83 DEM. Organ dalje navaja, da je sodišče v sodbi navedlo, da predmetna zemljišča ob podržavljanju niso bila razglašena za park niti z odločbo Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije z dne 1. 4. 1946 o zaščiti parka na ..., niti z odločbo o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka ter gozdnega parka v ..., okraj ... z dne 12. 10. 1950, zaradi česar jih je treba vrednotiti glede na njihov pravni status ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). V zvezi z ugotavljanjem pravnega statusa zemljišč pa je sodišče navedlo, da se upravnosodna praksa enotno ravna po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, po katerem so bila zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, podržavljena kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje niso bila predvidena za zidavo, namembnost pa jim tudi s predpisom, ki je bil podlaga za podržavljanje, ni bila spremenjena. Upravni organ dalje navaja, da so predmetne nepremičnine zdaj del kulturnega spomenika državnega pomena ... na podlagi odloka z dne 9. 9. 1999 ter da so nepremičnine v lasti Republike Slovenije in v uporabi javnega zavoda ... ter da predstavljajo del kompleksov v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, v povezavi s 1. in 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, zaradi česar jih ni mogoče vrniti v naravi ter upravičencu pripada odškodnina skladno z 42. členom ZDen. Vlagatelji v ponovnem postopku na poziv upravnega organa niso predložili dokazil o stavbnem statusu predmetnih nepremičnin v času podržavljenja, navajali so, da dodatnih dokazil niso uspeli pridobiti ter so zato predlagali ogled na kraju samem, ki bi pokazal, da so te parcele del parka in da jih je zato potrebno vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča. Na ustni obravnavi so se vlagatelji dodatno sklicevali še na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008 z dne 17. 9. 2009. Ker vlagatelji niso izkazali stavbnega statusa predmetnih zemljišč, jih je upravni organ vrednotil kot kmetijska zemljišča po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), po katerem se vrednost zemljišča določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Ugotovljenim osnovnim vrednostim nepremičnin ob podržavljenju pa se glede na določbo četrtega odstavka 44. člena ZDen skladno s Pravilnikom o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (v nadaljevanju PMOKSNZ) doda še s strani pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 25. 2. 2005 ugotovljena dodatna vrednost v višini 40 % osnovne vrednosti. V zvezi s sklicevanjem vlagateljev na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008 pa je upravni organ navedel, da so bile v navedeni zadevi predmet denacionalizacije nepremičnine, ki so bile z odločbo z dne 1. 4. 1946 razglašene za spomenik prirode, zaradi česar so predstavljale parkovne površine, in ne nepremičnine, ki so ob podržavljenju ležale izven zavarovanega parka, kot to velja za predmetne parcele.

Tožnik vlaga tožbo zoper 1., 2. in 3. točko izreka odločbe upravnega organa, kolikor se te nanašajo na parcelo št. 714/1 k.o. ..., saj se ne strinja z višino odškodnine za navedeno parcelo. Predmetne parcele so bile pred Upravnim sodiščem nazadnje obravnavane v zadevi U 934/2008 (sodba z dne 14. 10. 2008). Ker vlagatelji v ponovnem postopku niso izkazali stavbnega statusa, so bile vrednotene kot kmetijska zemljišča po določbah Odloka. Po mnenju tožnika so bile parcele 756, 713 in 714/2 vrednotene pravilno, medtem ko parcele 714/1 le ob uporabi katastrskih podatkov, ker je bila po katastrski kulturi vrt, ni bilo mogoče vrednotiti. Na podlagi Pravilnika o katastrski klasifikaciji in bonitiranju zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik/69), uveljavljenega leta 1969, in ki je bil podlaga za katastrske kulture, navedene v Odloku, je bila namreč ta kategorija zemljišč prevedena v njive, travnike in sadovnjake. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na dopis Geodetske uprave RS z dne 20. 10. 1997 ter sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 620/2004 z dne 10. 11. 2005 ter I Up 121/2006 z dne 15. 3. 2007, iz katerih izhaja, da je mogoče neko zemljišče vrednotiti po Odloku kot vrt le, če se v postopku izkaže, da je dejanska raba ob podržavljanju ustrezala pogojem za uvrstitev zemljišča v katastrski razred vrt, kot jih določa zdaj veljavni pravilnik. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odločbo upravnega organa z dne 5. 12. 2013 v izpodbijanem delu odpravi ter samo odloči v smislu tožbenih navedb oziroma podrejeno, naj zadevo vrne organu v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

B.B. kot stranka z interesom pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe v celoti, nanje vsebinsko odgovarja ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v naknadni vlogi prereka navedbe stranke z interesom ter vztraja pri navedbah, podanih v tožbi ter pri tožbenem predlogu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje podržavljene nepremičnine s parc. št. 714/1 k.o. ... in posledično višina odškodnine, kakršna je bila zanjo priznana v denacionalizacijskem postopku.

Sodišče ugotavlja, da je organ v izpodbijani odločbi podržavljene nepremičnine - med drugim s parc. št. 714/1 - vrednotil v skladu s pravnim mnenjem tega sodišča v sodbi I U 934/2008 z dne 14. 10. 2008, v izvrševanju katere je bila izpodbijana odločba izdana, in ki ga je sodišče oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, po stališču katere so bila zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, podržavljena kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje niso bila predvidena za zidavo, namembnost pa jim tudi s predpisom, ki je bil podlaga za podržavljanje, ni bila spremenjena. Ker so bila predmetna zemljišča, vključno s parc. št. 714/1, podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki ni predpis, ki bi podržavljenim zemljiščem spreminjal namembnost, in ker vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v ponovnem postopku tudi niso predložili dokazil o tem, da bi bila zemljišča v času podržavljenja, tj. v letu 1946 (podržavljena so bila z odločbama z dne 22. 1. 1946 in 13. 9. 1946) v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje predvidena za zidavo, je organ zemljišča vrednotil kot kmetijska zemljišča, na podlagi določb Odloka, ob tem da je na podlagi četrtega odstavka 44. člena ZDen priznal tudi dodatno vrednost po določbah PMOKSNZ.

Po 2. členu Odloka se vrednost zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Vendar pa se sodišče s tožnikom strinja, da pri vrednotenju parc. št. 714/1, ki je bila v času podržavljenja po katastrski kulturi opredeljena kot vrt, zgolj podatek o katastrski kulturi, kot izhaja iz potrdila geodetskega organa o zemljiškokatastrskih podatkih, ne bi mogel biti upoštevan. Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Uradni list SRS, št. 28/79, v nadaljevanju Pravilnik/79), ki je veljal v času uveljavitve Odloka s Prilogo 1 (Količniki za izračun vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov), je v 2. točki prvega odstavka 7. člena (namreč) določil, da se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je urejeno redno namakanje. Po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije (npr. dopisa z dne 20. 10. 1997, 15. 6. 2004) pa v navedenem Pravilniku/79 opredeljena katastrska kultura vrt ne ustreza katastrski kulturi vrt v času podržavljenja; (že) na podlagi Pravilnika/69, v katerem so se spremenili kriteriji za navedeno katastrsko kulturo, so bila zemljišča s katastrsko kulturo vrt prevedena v druge katastrske kulture (njive, travnike, sadovnjake). Glede na to je po določbah Odloka mogoče vrednotiti zemljišča s katastrsko kulturo vrt le v primeru, če se ugotovi, da je v času podržavljenja šlo za zemljišča, na katerih so se gojile vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je bilo urejeno redno namakanje. V obravnavanem primeru pa organ v postopku, preden je zemljišče s parc. št. 714/1 vrednotil kot vrt po določbah Odloka (da je ugotovil osnovno vrednost zemljišča), navedenih relevantnih dejstev ni ugotovil. Zato se sodišče s tožnikom strinja, da je odločil ob nepravilni uporabi materialnega predpisa. Sodišče dodaja, da je tako stališče zastopano tudi v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sodbi I Up 6290/2004 z dne 10. 11. 2005, I Up 121/2006 z dne 15. 3. 2007).

Protispisna je po presoji sodišča navedba stranke z interesom v odgovoru na tožbo, da se je upravni organ postavil na stališče, da je zemljišča, o denacionalizaciji katerih je odločil z izpodbijano odločbo, treba vrednotiti kot kmetijska zemljišča, ne da bi stališče argumentiral. Iz spisne dokumentacije je namreč razvidno, da je upravni organ ob sklicevanju na sodbo tega sodišča U 934/2008 z dne 14. 10. 2008 vlagatelje pozval (10. 12. 2008) k predložitvi dokazil o pravnem statusu podržavljenih zemljišč v času podržavljenja kot stavbnih, da pa so navedli, da jim zahtevanih dokazil ni uspelo pridobiti (dopisa z dne 9. 2. 2009 in 24. 2. 2009 ter kasnejši, ustna obravnava 13. 7. 2011) ter da vztrajajo pri tem, da je treba upoštevati mnenje sodnega izvedenca in cenilca C.C., predlagajo pa tudi dokaz z ogledom na kraju samem, da bi se dokazalo, da so predmetne parcele del parka. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da se je organ oprl na pravno mnenje sodišča v sodbi U 934/2008 z dne 14. 10. 2008 ter da je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča I - U – 42/93 z dne 15. 12. 1994, ker vlagatelji niso predložili dokazil o pravnem statusu predmetnih zemljišč v času podržavljenja kot stavbnih, zemljišča vrednotil kot kmetijska, pri čemer je bil s strani teh strank predlagani dokaz z ogledom na kraju samem očitno neprimeren dokaz za ugotavljanje dejanskega stanja v času podržavljena ter stranka z interesom neutemeljeno očita, da je, ker organ dokaza ni izvedel, kršil pravila postopka. Kar vse pomeni, da se stranka z interesom zgolj ne strinja s stališčem upravnega organa ter ne gre za to, da bi ga ta ne obrazložil in argumentiral. Brez podlage pa stranka z interesom navaja tudi, da bi predmetna zemljišča (glede na predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je sicer relevantna le parc. 714/1) morala vsa biti vrednotena kot parkovne površine (po Prilogi 4 Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja), saj naj bi šlo za kompleks. Že v sodbi U 934/2008 z dne 14. 10. 2008 je to sodišče zavzelo stališče, in pri tem vztraja, da zemljišč, ki v času podržavljenja niso bila proglašena za park, ne z odločbo Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije z dne 1. 4. 1946 o zaščiti parka na ... s priloženo skico oziroma situacijskim načrtom, ne z odločbo o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka ter gozdnega parka v ..., okraj ..., z dne 12. 10. 1950, in to velja med drugim tudi za parc. št. 714/1, kot park ni mogoče vrednotiti, saj za to podlage ni. Ob tem ko se je to sodišče že v sodbi U 934/2008 z dne 14. 10. 2008 postavilo na stališče, da je z omenjenima odločbama z dne 1. 4. 1946 in 12. 10. 1950 (kot javnima listinama) mogoče ugotoviti, katera zemljišča so bila v času podržavljenja po pravnem statusu park (in na stališča sodbe je bil organ po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, vezan), pa je tudi nerazumno zahtevati, da bi se organ v izpodbijani odločbi, izdani v ponovnem postopku, moral izrecno opredeljevati do prej (leta 2006) izvedenega dokaza (z izvedencem, ki je na katastrski načrt vrisal meje parka), ki je ostal – glede na novejši in primernejši dokaz, ki ga je tako že presodilo to sodišče – nepotreben.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršen materialni predpis, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter odločbo upravnega organa v izpodbijanem delu odpravilo in v tem obsegu vrnilo zadevo upravnemu organu v ponovni postopek.