Jedro

Dokazi, pridobljeni na podlagi 49. člena Zakona o policiji, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, niso nezakoniti v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obd. B.V. in F.O. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obd. B.V. in F.O. zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP po vložitvi obtožnice podaljšan pripor.

Zahtevi zagovornikov obd. B.V. in F.O. zatrjujeta, da ni podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje in da ne obstaja nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovila. Zagovornik obd. O. tudi trdi, da v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v sklepih ni obrazložena ponovitvena nevarnost, da se sodišče ni "kritično opredelilo" do vsebine obtožnice, ki se opira le na prijateljstvo O. z V. in njuna skupna potovanja ter na posredne dokaze, pridobljene s prikritimi policijskimi ukrepi, kar pa ne zadošča za utemeljenost suma. Ponavlja zagovor, da obd. O. ni vedel, da prenaša mamila. Razlogi v sklepu višjega sodišča naj bi si nasprotovali, saj trdi, da so posneti telefonski razgovori obd. O. slabi, vendar pa se kljub temu sklicuje na njihovo vsebino.

Ponovitvena nevarnost naj bi temeljila zgolj na teži enega samega dejanja obd. O. in sodelovanja z obd. V., kar ne zadošča za tak zaključek, saj ti okoliščini nista dokazani in bosta predmet presoje razpravljajočega senata.

Zagovornica obd. V. pa ponovno trdi, da so bili vsi dokazi pridobljeni na podlagi 49. člena Zakona o policiji, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo in so zato nezakoniti v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sklepa naj ne bi navajala nobene konkretne okoliščine za ponovitveno nevarnost oziroma takih okoliščin sploh ni. Soobdolženci so potrdili zagovor obd. V., da ni imel opravka z mamili, zato sum, da bi storil kaznivo dejanje, sploh ne obstaja.

Vrhovno državno tožilstvo odgovarja, da zahtevi zagovornikov obd.

B.V. in F.O. nista utemeljeni. Mnenja je, da ni zatrjevanih kršitev določb ZKP, sklepa sta pravilno ugotovila obstoj utemeljenega suma, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje in da obstaja ponovitvena nevarnost. Zagovornica V. ponovno uveljavlja, da so s prikritimi policijskimi ukrepi pridobljeni dokazi nezakoniti, ta argument pa je bil že večkrat zavrnjen.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi 2. odstavka istega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahtevi za varstvo zakonitosti ne navajata, katere konkretne določbe ZKP naj bi bil prekršene, le zagovornice obd. V. omenja kršitev v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sklepa utemeljevala sum za storitev kaznivih dejanj z dokazi, ki naj bi bili nezakonito pridobljeni. Ta trditev v zahtevi zagovornice obd. V. je neutemeljena. O njej je bilo zagovornici in obdolžencu pojasnjeno že s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 29.6.2004, opr. št. Kp 230/04, s sodbo vrhovnega sodišča z dne 23.9.2004, opr. št. I Ips 254/2004 in z izpodbijanim sklepom pritožbenega sodišča. Trditev zagovornice, da sklep ne navaja konkretnih okoliščin za utemeljitev ponovitvene nevarnosti, bi lahko pomenila uveljavljanje kršitve v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sklep ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Toda sklep sodišča prve stopnje na 4. strani ugotavlja ponovitveno nevarnost na podlagi tega, da je obd. V. v petih krajih v najetem stanovanju hranil skoraj pol kilograma kokaina, tam pripravljal mešanice mamila, odmerke in ga pakiral, da je kontinuirano dobavljal kokain A.G.-ju od februarja letos dalje v vedno večjih količinah od 20 do 200 gramov in da je v zelo kratkem obdobju dobavil več kot 800 gramov kokaina, kar vse kaže na njegovo zavzeto in premišljeno ukvarjanje s preprodajo droge. S kaznivo dejavnostjo je nadaljeval, čeprav je bil že dvakrat obsojen za kazniva dejanja. Izpodbijani sklep je torej izčrpno navedel okoliščine, ki so sodišče vodile k zaključku, da obstaja nevarnost, da bo obd. V. ponovil kaznivo dejanje.

Trditev zagovornika obd. O., da obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča nasprotuje sam sebi, bi pomenila uveljavljanje kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če bi nasprotje res obstajalo. Toda sklep na drugi strani izrečno zavrača takšno trditev zagovornika in pove, da je vsebino posnetih telefonskih razgovorov mogoče razbrati oziroma razumeti, čeprav so slabi, zato zatrjevanega nasprotja med razlogi ni.

Druge trditve v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti pa izpodbijajo ugotovitve obeh sklepov o tem, da obstaja utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje, da so se obdolženci združili za izvršitev kaznivih dejanj oziroma da obstaja nevarnost, da bi ponovila kaznivo dejanje. Vložnika torej spodbijata ugotovitve sodišča o dejanskem stanju in oceno dokazov, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujeta zagovornika obd. B.V. in F.O., niso podane, zahtevi pa sta vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.