Jedro

Pooblaščenka tožene stranke je navedla, da je zahtevek tožnice v celoti zastaral in sicer da so zastarale vse terjatve razen tiste, ki izvira iz leta 1993. Iz teh navedb ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka uveljavljala tudi zastaranje plačila zamudnih obresti, temveč da je ugovarjala le zastaranju glavnic. Tudi ugovor zastaranja mora biti jasen in določen, zato je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je ugovarjala zastaranje celotnega zahtevka, to pa zajema tudi obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo razlike plače z zamudnimi obrestmi v konkretnih zneskih in datumih zapadlosti, kot izhajajo iz 1. odst. izreka izpodbijane sodbe. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača zneske 7.193,00 SIT, 8.377,00 SIT in 6.208,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1992, 18.12.1992 in 18.1.1993, vse do plačila, v 8 dneh (2. odst. izreka izpodbijane sodbe). Tožnici je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 23.000,00 SIT, v 8 dneh (3. odst. izreka izpodbijane sodbe).

Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) tožena stranka in predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek tožnice v celoti in stroškovno zavrne. V obrazložitvi pritožbe se sklicuje le na razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve tožnice. Navaja, da je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23.5.2001 ugovarjala zastaranje celotne terjatve, vendar je sodišče upoštevalo zgolj zastaranje pretežnega dela glavnice in tej glavnici pripadajočih obresti, pri nezastarani glavnici pa ni upoštevalo, da so zastarale obresti, ki so bile na dan vložitve tožbe dne 12.11.1997 starejše od treh let. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje celotnega zahtevka, kar zajema tudi obresti, je bilo sodišče dolžno upoštevati, da so zastarale tudi terjatve obresti pred 12.11.1994, torej tri leta pred vložitvijo tožbe, v skladu z 1. odst. 372. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89).

Pritožba ni utemeljena.

1. odst. 350. čl. ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Glede na to določbo in dejstvo, da tožena stranka v pritožbi neprecizno navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, čeprav je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno le v 2. odstavku izreka izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče štelo, da pritožbo vlaga le zoper ugodilni del sodbe, ne pa tudi zoper odločitev v zavrnilnem delu, to je 1. odstavku izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v 3. odstavku izreka sodbe, glede na to, da je sodišče odločilo, da mora tožnica toženi stranki povrniti njene stroške postopka.

Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23.5.2001 je pooblaščenka tožene stranke navedla, da je zahtevek tožnice v celoti zastaral in sicer da so zastarale vse terjatve razen tiste, ki izvira iz leta 1993 in iz tega razloga predlagala, da se tožbeni zahtevek zavrne. Iz teh navedb tožene stranke ni mogoče potegniti zaključka, da je ta uveljavljala tudi zastaranje plačila zamudnih obresti, temveč da je ugovarjala le zastaranju glavnic. Tudi ugovor zastaranja mora biti jasen in določen, zaradi česar so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene, oz. je neutemeljeno razlogovanje tožene stranke, da je ugovarjala zastaranje celotnega zahtevka, to pa zajema tudi obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe. Ker vprašanje zastaranja predstavlja najprej tudi dejansko vprašanje in šele posledično vprašanje uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče ugovora zastaranja šele v pritožbi, glede na določbo 337. čl. ZPP, ni moglo več upoštevati.

V skladu z 353. čl. ZPP je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (2. odstavku izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V posledici takšne odločitve je sklenilo tudi, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi z 1. odst. 165. čl. ZPP).