Jedro

Določena stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe (ali tudi na kakšen drugačen način) predstavlja nevarnost za nastanek škode. Košček žice na stopnicah je gotovo posledica nekega ravnanja, zato ni mogoče govoriti o tem, da so stopnice, na katerih običajno ni koščkov žice, nevarna stvar, kar bi imelo za posledico objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj že sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila podana nevarnost spodrsnitve, ker stopnice niso bile ustrezno očiščene. V obravnavanem primeru pridejo zato v poštev določbe o subjektivni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 2.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2000, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka) in zavrnilo višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo v višini 5.257.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila ter zahtevek za premoženjsko škodo za izgubo na plači v višini 700.000,00 SIT in iz naslova tuje pomoči v višini 100.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2000 dalje do plačila (točka II/1 izreka) ter tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente v zneskih in za obdobja, kot izhajajo iz izreka sodbe (točka II/2). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 443.099,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2005 dalje do plačila (točka III izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škoda, ki jo je utrpel tožnik, in mu je za pretrpljene fizične bolečine prisodilo odškodnino v višini 600.000,00 SIT, za strah 120.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.300.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (po vsebini proti tč. II izreka sodbe) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prenizka odškodnina za strah, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnik je imel isto koleno poškodovano že pred tem, prejšnja poškodba je bila sanirana in ga ni ovirala pri delu. Ob ponovni poškodbi se je prestrašil zaradi posledic, ki bi lahko ostale po poškodbi. Kot se vidi iz razlogov sodbe in izvedenskega mnenja, so posledice po obravnavani poškodbi nastajale postopoma, zdravljenje se je kompliciralo, izvršeni so bili številni zdravstveni posegi, kar je pri tožniku izzivalo utemeljeno zaskrbljenost za končni izid zdravljenja. Poleg tega so številni zdravniški posegi pri tožniku izzvali tudi nevšečnosti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov rentni zahtevek. Iz podatkov, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja kot nesporno, da je tožnik od septembra 1996 do februarja 1997 agentiral 66 ladij, kar pomeni povprečno 11 na mesec, za vsako ladjo je prejel po 3.000,00 SIT dodatka ali skupaj v povprečju 33.000,00 SIT na mesec. Ta znesek ne predstavlja njegove redne plače, ampak je dodatek, ki ni upoštevan pri izplačevanju nadomestila plače za čas bolovanja. Res je tožena stranka dokazala, da je tožnik agentiral nekaj ladij v tudi v času, ko je bil na bolovanju. Vendar ti podatki za pravilno odločitev o tožnikovem zahtevku niso upoštevni, saj tožnik uveljavlja plačevanje rente šele od 1.12.1997 do 31.3.2005, od takrat dalje pa plačevanje mesečne rente.

Tožena stranka se pritožuje zoper točki I in III izreka sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev določb postopka iz 1. odst. 14. tč 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo pa tako spremeni, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče v predmetni zadevi brez pridržka verjelo trditvi tožnika, da se je na stopnicah, ki vodijo do poslovnih prostorov tožene stranke, poškodoval v zvezi s koščkom žice, ki naj bi ležala na stopnicah. Sodišče ne poda nobene dokazne ocene, pri čemer med strankama obstaja spor o tem dejstvu. S tem v zvezi je izvajalo več dokazov, svojo sodbo pa je oprlo izključno samo na izpoved tožnika. Sodišče ne poda dokazne ocene in ne pove zakaj je tožniku verjelo, da se je dogodek zgodil tako, kot je navedel, pri čemer spregleda tudi različne navedbe samega tožnika, ko najprej pravi, da se je spotaknil ob žico, nato da je stopil na košček žice in nato, da mu je na žici spodrsnilo. Tožnikova izpoved je neprepričljiva, poleg tega pa je izvedenec v svojem mnenju izrazil dvom o dogodku. Ker je tožena stranka zanikala, da bi do poškodbe prišlo na način in na kraju, kot ga zatrjuje tožnik, je sodišče s tem, ko ni podalo dokazne ocene in ni obrazložilo, zakaj navedb tožene stranke, ki dogodek negirajo, ni upoštevalo, kršilo določila ZPP. Da bi stopnice lahko opredelili kot nevarno stvar, bi moralo sodišče ugotoviti vzročno zvezo med zatrjevanim koščkom žice in lego tega koščka na stopnicah. Žica ali kabel na stopnicah bi v določenih okoliščinah sicer lahko pomenil tudi povečano nevarnost, ne pa vsak košček žice na vsakih stopnicah. Zgolj zaradi tega, ker naj bi bil na stopnicah košček žice, še ne moremo narediti zaključka, da so konkretne stopnice nevarna stvar. Vsebinske obrazložitve, zakaj naj bi bile konkretne stopnice, na katerih naj bi se nahajal košček žice, nevarna stvar, pa sodišče itak ne poda in sodbe ni mogoče preizkusiti. Protispisne in nedokazane so tudi trditve sodišča, da je tožena stranka imetnik stopnic. S tem v zvezi pa tudi napačno povzema izpoved direktorja tožene stranke E. T., ki je sicer izjavil, da tožena stranka upravlja s stavbo, vendar najemnino nakazuje lastniku stavbe družbi J. R.. Iz tega ne moremo zaključiti, da je bila tožena stranka v trenutku zatrjevanega škodnega dogodka imetnik stopnic oziroma oseba, ki ji je bila stvar prepuščena v začasno uporabo, saj je le opravljala storitve za lastnika. Nesporno je, da stopnice, na katerih naj bi se zgodil zatrjevani dogodek, vodijo v poslovne prostore tožene stranke, vendar vodijo tudi do prostorov drugih podjetij. V sodbi tudi ni obrazloženo, zakaj je sodišče prisodilo obresti od 1.1.2002 dalje. Nerazumljiva pa je tudi obrazložitev glede višine prisojene odškodnine.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in presojalo odgovornost tožene stranke po pravilih o objektivni odgovornosti. Res se je sodna praksa večkrat postavila na stališče, da so tudi stopnice lahko nevarna stvar, vendar iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da so stopnice nevarna stvar ob ugotovitvi, da je bil preko spodnje stopnice v pritličju speljan električni kabel, ki ga je tožnik opazil, ni pa opazil koščka odrezanega kabla (dolžine 10 - 15 cm), ki se je nahajal na stopnici višje, na katerega je stopil in zdrsnil. Vzrok padca torej niso bile stopnice same po sebi, ampak dejstvo, da je bil na stopnicah košček kabla (žice). Določena stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe (ali tudi na kakšen drugačen način) predstavlja nevarnost za nastanek škode. Košček žice na stopnicah je gotovo posledica nekega ravnanja, zato ni mogoče govoriti o tem, da so stopnice, na katerih običajno ni koščkov žice, nevarna stvar, kar bi imelo za posledico objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj že sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila podana nevarnost spodrsnitve, ker stopnice niso bile ustrezno očiščene. V obravnavanem primeru pridejo zato v poštev določbe o subjektivni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Po določbi 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za sporno pravno razmerje uporablja na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ, odgovarja za škodo povzročitelj, razen, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Prvostopno sodišče se zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča z vprašanjem krivde sploh ni ukvarjalo in ni raziskalo dejanskega stanja v tej smeri. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (čl. 355 ZPP). V novem postopku bo prvostopno sodišče moralo ugotoviti, ali spada košček žice na stopnicah v sfero tožene stranke in če spada, ali je toženi stranki mogoče očitati krivdo za tožnikovo nezgodo. Pri tem bo sodišče moralo izhajati iz pravil o dokaznem bremenu, kar pomeni, da je na toženi stranki, da dokaže, da ni kriva za škodo. Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo iz navedenih razlogov, se ni posebej ukvarjalo z ostalimi navedbami pritožb, ali je tožena stranka imetnik spornih stopnic in glede utemeljenosti in višine posameznih odškodninskih postavk.

Zaradi razveljavitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka. Odločba o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.