Jedro

Ključna za odločitev o tožbenem zahtevku je ugotovitev, kdo izmed obeh udeležencev je v trenutku prometne nezgode upravljal z vozilom, ali tožnik ali pokojni. Zaradi dveh nasprotno si podanih izvedenskih mnenj in nejasnosti v zvezi s tem, je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da to okoliščino ponovno preveri. Sodišče prve stopnje je to storilo na način, da je postavilo novega izvedenca s področja raziskav prometnih nezgod.

V konkretnem primeru je glede na vse (tudi posebne) okoliščine primera ustrezno določena soodgovornost sovoznika v višini 65 %. Odstop sodišča prve stopnje pri določitvi tožnikovega soprispevka od ustaljene sodne prakse navzgor (od 50 % na 65%) je podan.

Odstop od sodne prakse ni z nobeno pravno normo prepovedan, mora pa temeljiti na posebnih dejanskih okoliščinah, ki bistveno odstopajo od podobnih primerov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v prvem postopku tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (sklep in sodba z dne 19. 1. 2017 - list. št. 527 in nasl.). V ponovnem sojenju je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan v višini 35 % , v preostanku, to je v višini 65 % je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo (I. točka izreka), odločitev o višini škode in stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Tožnik pritožbo vlaga iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in v bistvenem navaja, da mu je sodišče določilo previsok soprispevek, kar ni ustrezno obrazložilo ter je s tem kršilo postopkovna pravila. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje glede tožnikovega vedenja o vinjenosti pokojnega voznika Z. Z., zmotno je tudi uporabilo materialno pravo, saj tako določena višina soprispevka občutno odstopa od primerljivih zadev v sodni praksi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, vmesno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se pritožuje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V bistvenem navaja, da se ne strinja z izvedenskim mnenjem izvedenca V. V. glede ugotovljene dinamike vožnje avtomobila ter gibanja vozila po pristanku in se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bil tožnik sopotnik. Vztraja, da je bil tožnik voznik in mu pravice iz zavarovanja ne pripadajo. Ugotovitve izvedenca temeljijo na okoliščini, da naj bi bil voznik pripet, sopotnik pa ne, kar je izvedenec ugotavljal na podlagi fotografij notranjosti vozila, kar je zmotno. Nesporno je, da fotografije vozila ne izkazujejo dejanskega stanja po nesreči in je zaključek, da je bil voznik pripet, napačen. Točkovni varnostni pas na voznikovem sedežu po tako hudem trku sploh ni bil aktiviran in blokiran, saj je bil normalno zapet in napet. Ali je prišlo do kakšne aktivacije, ni bilo ugotovljeno, zgolj na podlagi ene fotografije pa navedenega ni dopustno zaključiti. Sploh pa trditev glede (ne)pripetosti voznika ali sopotnika ni pravočasno postavila nobena pravdna stranka, zato izvedenec navedenega ne bi smel upoštevati. Nesporno je tudi dejstvo, da pokojni Z. Z. v času nezgode ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja ter da je bil močno vinjen in bi moralo sodišče upoštevati izvedensko mnenje izvedenke K. K., da v stanju takšne opitosti ni bil sposoben voziti. Tudi navedena ugotovitev kaže na dejstvo, da je bil voznik tožnik in bi moralo sodišče njegov zahtevek zavrniti. Toženka podrejeno ugovarja soprispevku, saj je bilo tožnikovo ravnanje s tem, ko je pristal, da se je peljal s tako močno vinjenim voznikom, skregano z osnovno življenjsko logiko. S tem je popolnoma pristal na posledice in škodo, ki je bila glede na okoliščine primera že gotova. Zato bi moral biti njegov soprispevek večji in sicer najmanj 90 %. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, tožnikov zahtevek v celoti zavrne in ga obsodi na plačilo stroškov postopka ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Kot je pritožbeno sodišče navedlo v svojem razveljavitvenem sklepu II Cp 1392/2017 z dne 6. 12. 2017, je bila ključna za odločitev o tožbenem zahtevku ugotovitev, kdo izmed obeh udeležencev je v trenutku prometne nezgode upravljal z vozilom ali tožnik ali pokojni Z. Z. Zaradi dveh nasprotno si podanih izvedenskih mnenj (Č. Č., Inštitut ...) in nejasnosti v zvezi s tem, je sodišču prve stopnje naložilo, da to okoliščino ponovno preveri. Sodišče prve stopnje je to storilo na način, da je postavilo novega izvedenca s področja raziskav prometnih nezgod. Izvedenstvo je zaupalo Laboratoriju ... Zanj je mnenje izdelal sodni izvedenec za področje cestnega prometa V. V., katerega je sodišče v postopku tudi zaslišalo. Iz izvedenskih analiz in simulacij v ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je velika verjetnost, da je bil voznik vozila v času nezgode pokojni Z. Z., sopotnik pa tožnik. Zato je sodišče sodišče prve stopnje navedeno upoštevalo ter v nadaljevanju določilo tožnikov soprispevek zaradi njegovega pristanka vožnje z vinjenim voznikom.

7. Odločitev sodišča prve stopnje o temelju terjatve je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče izreka do pritožbenih navedb pravdnih strank.

Varnostni pas

8. Pritožbene trditve toženke, da izvedenec v ponovljenem postopku ne bi smel upoštevati dejstva, da je bil voznik ob prometni nezgodi pripet, sopotnik pa ne, so neutemeljene. Tudi ni res, da nobeden od drugih postavljenih izvedencev cestnoprometne stroke v tem postopku tega dejstva ni ugotavljal. Toženkine trditve, da o dejstvu, ali sta bila voznik in sopotnik pripeta z varnostnim pasom, ni pravočasno postavila nobena od pravdnih strank, prav tako niso točne. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženka prevedene listine, med drugim preveden uradni zaznamek o razgovoru s pričo D. D., ki jih je sodišče prejelo od pristojnih organov iz Republike Hrvaške, prejela 11. 4. 2012, barvno fotografijo št. 22 (list. št. 175), iz katere je razviden pripet varnostni pas na voznikovem sedežu, pa z izvedenskim mnenjem izvedenca Č. Č. 1. 3. 2013. Navedene listine je v istem času prejel tudi tožnik in je v svojih pripombah opozoril na okoliščino v zvezi varnostnim pasom, a je ni štel za sporno oziroma je dopustil možnost, da je bil voznik z varnostnim pasom pripet. Ni pa v zvezi z varnostnim pasom pravočasno podala trditev toženka oziroma tožnikovih trditev ni prerekala. Zato je pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu navedlo, da okoliščine v zvezi z varnostnim pasom v postopku niso bile problematizirane.

9. Do uporabe varnostnega pasa sta se v prvem postopku izrekla dva izvedenca in sicer izvedenec Č. Č. in izvedenec J. J., ki je mnenje izdelal za Inštitut ..., (pa tudi izvedenec A. A., ki je glede na dinamiko delujočih sil ugotavljal poškodbe obeh udeležencev). Izvedenec Č. Č. je navedel, da ne glede na to, kdo od obeh potnikov bi sedel na voznikovem sedežu, bi ga moral varnostni pas na sedežu zadržati, vsaj del, ki poteka preko spodnjega trebušnega dela oziroma medenice (list. št. 170), v dopolnilnem mnenju (list. št. 192) pa, da tožnik nepravilno sklepa, da je bil Z. Z. privezan, da ga je varnostni pas nekoliko zadržal in je šele na koncu izpadel iz vozila, saj če bi bil privezan, iz vozila ne bi mogel izpasti, razen, če bi se pas strgal. Nasprotno je izvedenec J. J. ugotovil, da pri trčenju in obračanju vozila lahko izvrže tudi tiste potnike, ki so pripeti z varnostnim pasom in se pa ti potniki praviloma gibljejo skupaj z vozilom na daljši razdalji (list. št. 430). Kot rečeno toženka na vse te ugotovitve o varnostnem pasu ni imela pripomb, tudi v pritožbi navaja, da trditev v zvezi s tem ni podala oziroma, da jih ni podala pravočasno, zato so njene pritožbene navedbe v zvezi s (ne)pripetostjo in preizkušanjem varnostnega pasu tudi prepozne. Ne držijo toženkine navedbe, da se izvedenca, ki sta ugotavljala potek nezgode, o uporabi varnostnega pasu ne bi smela izreči, glede na to, da sta preučila dokazno gradivo, tudi fotografijo št. 22, in sta se o tem izrekla skladno s pravili stroke in glede na to, da je toženec (vsaj) ugotovitvi izvedenca Č. Č. v zvezi z nepripetostjo voznika nasprotoval. 10. Pritožbena navedba, da v policijskem zapisniku ni zavedeno, ali sta bila udeleženca nezgode pripeta z varnostnim pasom, je točna, saj tega dejstva policisti niso ugotavljali, zato ga ni mogoče šteti, ne v korist, ne v škodo pravdnih strank. Ni pa utemeljena pritožbena navedba, da fotografije vozila ne izkazujejo dejanskega stanja v času nesreče, saj iz izpovedi D. D. (priloga C 16) izhaja, da so bila vsa vrata avtomobila zaprta, ter da sta osebi najverjetneje padli skozi razbito steklo vrat prtljažnika, da pa vozila, sledov in oseb do prihoda cestne nadzorne službe ni nihče premikal. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu navedlo, da ni videti razlogov, da se navedeni priči ne bi verjelo. Ker v policijskem zapisniku ni navedeno, da bi varnosti pas pred fotografiranjem voznikovega sedeža preizkušali ali stanje spreminjali, je izvedenec v ponovljenem postopku pravilno upošteval stanje na fotografiji št. 22. Pravilno je torej izhajal iz dejstva, da je bil voznik v času trka pripet. 11. Da je voznik ob tako močnem delovanju sil, kljub temu, da je bil pripet z varnostnim pasom, iz vozila lahko izpadel, je izvedenec V. V. v ponovljenem postopku prepričljivo pojasnil. Navedena okoliščina je bila razjasnjena tudi z njegovim zaslišanjem, ko je izpovedal, da je šlo za specifičen potek nezgode, kjer je bil trk z zadnjim delom v skalni usek, in pri tem trku pravzaprav varnostni pas ne deluje, saj naslonjalo sedeža prevzame silo, ki deluje na voznika. Navedeno pomeni, da se je sedež odlomil ali premaknil v položaj, ki je bil bistveno bolj ležeč in to je omogočilo, da se je voznik dejansko snel iz tega dela pasu, ki se pripenja preko nog. To pomeni, da ga je dejansko snelo preko nog. Ob zaslišanju toženka, čeprav je imela možnost, nasprotne (drugačne) ugotovitve izvedenca Č. Č. izvedencu V. V. ni predočila. Zato je sodišče prve stopnje navedeno okoliščino pravilno štelo za razjasnjeno. Ob povedanem je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil voznik ob trku pripet z varnostnim pasom, pravilna (18. točka obrazložitve), pritožbeno sklicevanje na drugačne simulacije ob predpostavki nepripetosti voznika, pa neutemeljene.

Vinjenost

12. Pritrditi gre pritožbi, da je izvedenka K. K. navedla, da se pri tako visoki koncentraciji alkohola, kot je bila ugotovljena pri pokojnem Z. Z.,1 ne pričakuje, da bi oseba lahko vozila z visoko hitrostjo, ker običajno vozijo počasi, vijugajo in se morda ustavijo ter da nekatere osebe pri taki koncentraciji sploh niso sposobne voziti, da pa so primeri oseb, ki upravljajo vozilo tudi pri višji koncentraciji alkohola (kar je sodišče povzelo v 19. točki obrazložitve). Glede na to, da je izvedenka pojasnila tudi, da mnoge osebe v alkoholiziranem stanju premorejo pomembne rezervne sposobnosti, ki jih lahko v določenih pogojih koristno uporabijo, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izvedenskega mnenja te izvedenke in opravljenih simulacijah izvedenca V. V., pravilno zaključilo, da je Z. Z. lahko prepeljal razdaljo 60 km od mejnega prehoda do mesta nezgode, posebej ker je izvedenka navedla tudi, da ga zgolj na podlagi alkoholiziranosti ni mogoče zanesljivo izločiti kot voznika v času škodnega dogodka.2 Pritožbene navedbe v zvezi z vinjenostjo pokojnega Z. Z. so zato neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ne ocenjuje, da je sodišče izvedenkine navedbe selektivno izvzelo iz vsebine celotnega mnenja.

Soprispevek

13. Tožnikova pritožbena navedba, da je podana postopkovna kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljena, saj je sodišče razloge za določitev soprispevka v 22. točki obrazložitve navedlo in se takšno odločitev sodišča da preizkusiti. Nadalje ni utemeljena njegova pritožbena navedba glede nepoznavanja tožnika in pokojnega Z. Z. ter njegovega (ne)vedenja o tem, koliko je bil Z. Z. vinjen in o njegovi (ne)sposobnosti za vožnjo. V obravnavanem postopku je bilo ugotovljeno navedeno (sicer neprerekano) dejansko stanje: - tožnik je izpovedal, da sta se z Z. Z. srečala v slaščičarni v kraju X in sta se v zgodnjih popoldanskim urah z Z. Z. avtom napotila proti Y in to čez mejni prehod Starod; - izpovedal je, da se vmes nista kaj preveč ustavljala, a sta se, ko je Z. Z. kupil pivo. Pivo sta skupaj popila, nekaj Z. Z., nekaj tožnik, tožnik je izpovedal, da je popil dve pivi, Z. Z. pa jih ni štel; - na mejnem prehodu Starod so Z. Z. naredili test alkoholiziranosti, mu zaradi prekomerne alkoholiziranosti odvzeli vozniško dovoljenje ter oba napotili nazaj v Slovenijo, pri čemer je vozilo od mejnega prehoda vozil tožnik, ki je bil prav tako alkoholiziran; - po lastnih izpovedih je tožnik po dveh, treh kilometrih Z. Z. prepustil vozilo, čeprav je vedel, da je alkoholiziran in da mu je ravno iz tega razloga bilo odvzeto vozniško dovoljenje; - tožnik je izrecno izpovedal, da je pil pivo med vožnjo, prav tako je Z. Z. pil pivo med vožnjo, kolikokrat pa ne ve, saj mu on pločevink piva ni podajal, niti ne ve, kje jih je imel. 14. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so pritožbene navedbe, da zato, ker se tožnik in pokojni nista dobro poznala (kar celo lahko drži), tožnik ni mogel presoditi o alkoholiziranosti pokojnika in ni mogel vedeti, koliko je pokojnik popil, neutemeljene. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da je težko razumljivo, da je tožnik pristal na to, da se je peljal z Z. Z., pri čemer je vedel, da je bil vinjen, saj je izpovedal, da sta skupaj pila pivo, vedel je, da so zaradi vinjenosti Z. Z. z mejnega prehoda Starod napotili nazaj v Slovenijo, pa ni odklonil vožnje z njim. Še več, kmalu zatem mu je celo prepustil upravljanje vozila, pri tem pa ga po oceni pritožbenega sodišča lastna vinjenost ne more opravičevati. Tožnikove pritožbene trditve v zvezi s postopkovnimi kršitvami in zmotnim in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem so zato neutemeljene.

15. Pritožbi sta neutemeljeni tudi glede zmotne uporabe materialnega prava pri določanju višine soprispevka. Pritožbeno sodišče je preverilo obstoječo sodno prakso, tudi glede primerov, ki jih je v pritožbi navedel tožnik, in mu gre pritrditi, da so sodišča v tovrstnih primerih, ko sovoznik prisede k vinjenemu vozniku in ve za njegovo vinjenost, določala soodgovornost sovoznika v višini 20 % do 30 %.3 Ni res, da je bilo 30 % prisojeno v izrednih okoliščinah, saj iz novejše sodne prakse npr. sodbe VSL II Cp 1360/16 izhaja, da je bil pravnomočno prisojen 50 % soprispevek (na prvi stopnji najprej 65 %), v primeru, ko je tožnica dovolila toženki, da vozi avto, kljub temu, da je vedela, da nima vozniškega izpita in da je vinjena, saj sta pred tem skupaj popivali.

16. Tožnik se zavzema za soprispevek v višini 20 % do največ 30 %, nasprotno se toženka zavzema za soprispevek v višini 90 % in navaja, da je tožnik s svojimi ravnanji popolnoma pristal na škodne posledice.4 Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ustaljena sodna praksa pomeni odločitve sodišča v podobnih primerih v določenem daljšem časovnem obdobju. Ustaljeno sodno prakso glede tovrstnih soprispevkov gre zato opredeliti od 20 % do 50 %. Tudi če pritožbeno sodišče šteje, da je ustaljena sodna praksa med 20 % in 30 % in je bilo v zgoraj zgoraj citirani zadevi VSL II Cp 1360/16 delno odstopljeno od takšne sodne prakse, je tudi v obravnavanem primeru glede na zgoraj navedene dejanske okoliščine odstop utemeljen. Odstop od sodne prakse ni z nobeno pravno normo prepovedan, mora pa temeljiti na posebnih dejanskih okoliščinah, ki bistveno odstopajo od podobnih primerov.

17. Po oceni pritožbenega sodišča so takšne posebne dejanske okoliščine, kot so povzete zgoraj, podane. Tožnik in pokojni Z. Z. sta si v začetku poti proti Y kupila pivo, tj. alkoholno pijačo, ki sta ga pila tekom vožnje v avtomobilu. To je okoliščina, ki v zgoraj navedenem primerih sodne prakse ni bila podana. Nista popila samo enega piva, ampak je tožnik izpovedal, da je popil dva, za Z. Z. pa ne ve, koliko in da mu on pločevink piva podajal. Iz navedenega izhaja, da je Z. Z. v času vožnje očitno moral popiti več pločevink piva, kar ustreza ugotovitvi izvedenke o stopnji njegove alkoholiziranosti. Tožnik, ki je bil z njim v vozilu, je navedeno videl in vedel. Kljub temu, da je bilo Z. Z. na mejnem prehodu Starod zaradi alkoholiziranosti odvzeto vozniško dovoljenje, kar je tožnik prav tako vedel, saj navedeno izhaja iz njegove izpovedi, je pristal na vožnjo z njim. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in toženki, da je s tem v pretežnem delu pristal na škodne posledice, do katerih je žal v nadaljevanju poti zaradi močne alkoholiziranosti Z. Z. prišlo in je ta v prometni nezgodi izgubil življenje, tožnik pa je bil hudo poškodovan. Pritožbeno sodišče tako odstop sodišča prve stopnje pri določitvi tožnikovega soprispevka od ustaljene sodne prakse navzgor (od 50 % na 65 %) potrjuje.

18. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (351. člen ZPP).

19. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

1 Ki je imel ob 14.14 uri na mejnem prehodu Starod 2,6 g/kg koncentracije alkohola v krvi, ob škodnem dogodku ob približno 16.50 uri pa 3,14 g/kg. 2 Kot nesporno izhaja iz ugotovitev pristojnih hrvaških organov, sta Z. Z. in tožnik za 60 km potrebovala dve uri, saj sta se po tožnikovih izpovedih vsaj enkrat vmes ustavila. 3 VSL sodba II Cp 1235/2018 (20 %), VS RS sodba II Ips 467/2002 (20 %), VS RS sodba II Ips 149/2012 (20 %), VSL sodba in sklep II Cp 1684/2010 (30 %), VSC sodba Cp 103/2018 (25 %), VSL sklep III Cp 349/2017 (20 %), VS RS II Ips 596/2006 (25 %), VSL sodba II Cp 1360/2016 (50 %). 4 Zgolj zapis sodišča v 23. točki, da je tožnik soodgovoren za nezgodo in ne za škodne posledice ob obrazloženem v 21. in 22. točki izpodbijane sodbe ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.